(INTERVJU) Ivan Medenica, direktor Bitefa: Svet mora spoznati slovenski gledališki čudež

Je profesor na beograjski Fakulteti dramskih umetnosti, predava zgodovino svetovne drame, bil je umetniški direktor in selektor Sterijevega pozorja v Novem Sadu. Zadnjih šest let Ivan Medenica vodi mednarodni gledališki festival Bitef v Beogradu. Je tudi predsednik Združenja gledaliških kritikov in teatrologov Srbije, pa tudi direktor konference Mednarodne zveze gledaliških kritikov (IATC). 2019. je v knjižni zbirki MGL izšla njegova knjiga Tragedija iniciacije ali nestanovitni princ. Bil je član strokovne žirije letošnjega Borštnikovega srečanja. Pogovor je nastal pred podelitvijo nagrad.

Letos bosta zaradi pandemije dve izdaji Bitefa hkrati, 54. in 55. Kaj to za vas pomeni, več predstav, več dni festivala, višja sredstva?

"Lanskega Bitefa zaradi pandemije nismo mogli izpeljati v polnem programu. V startu je bil že malce manjšega obsega, ker smo že od marca vedeli, da tudi če festival bo, ne bo redna izdaja. Potrjenih je bilo sedem predstav in izkoristili smo čas, ko se je pandemija malo umirila, da smo prvo promocijo 54. edicije imeli v Ljubljani. V originalni selekciji lani sta bili izbrani dve slovenski predstavi ljubljanske Drame: 2020 v režiji Ivice Buljana in Pljuča v režiji Žige Divjaka. Kakor so se stvari kasneje odvijale, smo kmalu videli, da bomo v rednem terminu, v septembru težko realizirali festival. V sodelovanju z ustanoviteljem - Skupščino mesta Beograda - smo se odločili, da festival odložimo na letošnje leto z dvodelno izdajo, tudi v proračunskem smislu. Kontinuiteta Bitefa nikoli ni bila prekinjena v njegovega pol stoletja obstoja, niti v času bombardiranja in vojne, zato smo se odločili, da ob preteklih težjih izzivih od virusa Bitef moramo nekako izpeljati tudi v težkem lanskem letu. Izmislil sem si Bitef - Prolog, tridnevni festival, ki je bil anticipacija tega, kar bo letos. Slogan festivala ostaja lanski Na ivici budućnosti - Na robu prihodnosti. V Prologu sta bili dve mednarodni predstavi - Dolina jeze Stefana Kaegija (Rimini Protokoll) in Biti Arielle F Simona Senna teatra Vidy iz Lozane - ter nekaj spremljevalnih prireditev. Vse se je odvijalo na Trgu Mire Trailović. Naredili smo open air sceno z nekaj živimi in nekaj hibridnimi dogodki. Sprejem je bil izjemen, in kar je najpomembnejše: nismo prekinili kontinuitete Bitefa.

Od sedem izbranih predstav iz lanskega leta jih je ostalo pet. Dodanih pa je devet povsem novih. Proračun ne bo podvojen, je pa enainpolkrat višji."

Milijonski budžeti festivalov Avignon, Edinburg, Amsterdam so desetkratniki vašega, kljub vsemu pa vam uspeva privabiti tudi mnoga eminentna imena in gledališča, kot so Thomas Ostermeier, Milo Rau, Jan Fabre. Celo TV-prenos ene festivalske predstave vam zadnja leta uspeva zagotoviti.

"Imamo predan team, nekako nam uspeva. Od Olimpa Jana Fabra si prizadevamo eno predstavo snemati in jo predvajati na beograjski televiziji RTS. To je naš korak k demokratizaciji, da lahko nekdo tudi v Somborju ali Vranju, Kragujevcu, Subotici gleda prenos z Bitefa. Za Olimp je bil sprejem neverjeten na tretjem kanalu RTS, ki je posvečen kulturi. Ko se je začel prenos predstave, ni bila visoka gledanost, v roku 24 ur pa se je osupljivo dvignila. Dolino jeze smo letos streamali na trgu, pa tudi na televiziji so jo lahko gledali."

Slovenske predstave 2020 v produkciji Cankarjevega doma, ljubljanske Drame in MGL letos na Bitefu ne bo?

"Žal smo morali odpovedati za letos slovensko predstavo 2020, ker se je izkazalo, da je ena najdražjih in je s tem proračunom ne bi mogli realizirati. Če bi jo uspeli uvrstiti v selekcijo, bi odpadli dve ali tri predstave, kar bi zamajalo koncept. To je bila težka odločitev, a morali smo jo sprejeti. V Sloveniji se predstava leto dni ni igrala. Bila je zelo blizu našemu konceptu, preroška, saj je nastala le nekaj tednov, preden je izbruhnila pandemija v Evropi."

Na Bitefu bo v sekciji vplivnih mladih režiserjev Evrope letos v središču Žiga Divjak. Kako se odločate za ta imena?

"Naš dramaturg Filip Vujošević je bil na selektorskem potovanju v Ljubljani in je gledal predstavo Pljuča Žige Divjaka. Navdušila ga je in ekološka tema par excellence je v njenem središču. Na Borštniku smo imeli letos kar dve Divjakovi predstavi. Vsako leto dobiva nagrade doma in je v svojem okolju že dodobra uveljavljen, na mednarodni sceni pa še ne. Bitef bo dobra priložnost še za ta prodor. Ponosen sem, da je mladi nemški režiser Ersan Mondtag, ki smo ga predstavljali na Bitefu, danes mlada zvezda svetovnega gledališča. Misija Bitefa je med drugim, da pomagamo pri mednarodni afirmaciji mladih imen."

Pomembneje iti na Borštnika kot v Edinburg

Včasih so festivali z manjšimi proračuni zanimivejši, ker ne delujejo po principu supermarketa. Na neki način je to bližnjica, da si lahko privoščiš zvezde, in najmanj inventivni pristop, kajne?

"Res je. Nisem klasičen človek gledaliških festivalov. Ne hodim na vse festivale, ne morem biti nenehno na poti. Nisem še bil v Edinburgu, bil sem v Avignonu, a pomembneje mi je iti na Borštnikovo srečanje v Maribor ali v Krakov na festival, kjer iščem presežke v nacionalnih produkcijah. Iščemo avtentične reči, čeprav bomo imeli letos na Bitefu spet tudi Ostermeierja z eno staro predstavo, ki je obšla vse svetovne festivale. Povabil sem jo, ker se vklaplja v letošnjo temo ekologije."

Slovite po tem, da imate občutek za zeitgeist v svetovnem teatru in za balansiranje poetik. Tudi teme in gledališke forme, ki ste jih prakticirali na Bitefu, so vsako leto napovedovale tehtne premike na sceni. Vaši stiki s teatri po svetu so številni, selekcijam pa se najbrž pozna tudi vaše teatrološko akademsko znanje.

"Hvala, da ste to na Bitefu prepoznali. Res gre za zelo kompleksen proces. Vsaka edicija festivala ima problemsko tematsko linijo, vezano na probleme sodobnega sveta, ki jih skušamo obravnavati skozi gledališče. Druga linija je ukvarjanje z neko novo formo, nečim, kar je radikalno, inovativno v kontekstu sodobnega gledališča. Vsaka izdaja Bitefa v mojem mandatu vodenja ima problemski in estetski fokus. (Nariše shemo kroga in križišča, op. a.) Na prvi navpičnici je tematski fokus, na vertikalni osi je estetski oziroma umetniški fokus. Diagonala, ki preči obe glavni osi, je promoviranje novih imen, zame pomembna linija pa je nezahodno gledališče. Nočemo prikazovati regionalnega ali samo evropskega gledališča, temveč je Bitef festival svetovnega teatra. Letos bomo gostili umetnike iz Irana, Čila, Mehike. Krožnica, ki vse obdaja, je umetniška kvaliteta. Vse mora biti na vrhunski umetniški ravni, vsaka moja selekcija mora ustrezati vsem tem parametrom. Pomembno je biti ozaveščeni intelektualec, spremljati družbo, umetnost, svet, sosede ... Moje selekcije imajo res tudi moj profesorski, teatrološki pečat. V svetu danes ni mogoče več na modernističen način, kot v 60. in 70. letih ugotoviti, kaj je novum v teatru, lahko pa prepoznamo vsako leto radikalne forme, prakse, drugačne od mainstreama. Kombinacija državljanske in intelektualne odprtosti je ključna. Pa tudi kaj novega se je vedno mogoče na Bitefu naučiti."

Kaj je letos v tematskem fokusu Bitefa?

"Ekološka kriza in koncept posthumanizma. Malo se navezuje na preteklo temo Bitefa Svet brez ljudi. Posthumanizem je kritika antropocentričnega sveta, vizije družbe, v kateri bi bilo boljše ekološko ravnovesje med nami, naravo in drugimi živalskimi vrstami. To so danes ključna vprašanja sveta. Tudi v Srbiji je postala ekološka problematika ena najvažnejših političnih tem. Tematski lok je razpet od ekološke krize do posthumanizma, umetniški fokus pa izhaja iz različnih oblik dekonstrukcije, razgradnje žive izvajalske navzočnosti na sceni. Živi izvajalci imajo partnerje na sceni, ki so roboti, droni, hologrami, ali pa so z vizualnimi in dimnimi učinki telesa povsem zakrita. Telesa na odru so razgrajena skozi scenske efekte ali pa so na sceni le še instalacije.

Letošnji festival bo odprl sloviti belgijski koreograf Wim Vandekeybus. Od skupno 14 predstav bodo štiri plesne."

Tega, kar so naredili Slovenci, ni še nihče

Lani vam je v Sloveniji izšla knjiga, v žiriji Borštnika ste, vaše zveze s Slovenijo so torej bogate?

"Absolutno. Velik ljubitelj slovenskega teatra sem. Pogosto se šalim, da sem patriot slovenskega gledališča. Imate vrhunske igralce in vrhunsko režisersko šolo, eno najboljših v Evropi. Zato menim, da je izgubljena priložnost, če se to ne internacionalizira. Vsi poznamo Nekrošiusa, Tuminasa, kasneje Koršunovasa, vsi poznajo čudež, imenovan litovsko gledališče. Za čudež, imenovan slovensko gledališče, se mednarodno ne ve dovolj. Leta 2019, na zadnjem normalnem Bitefu, kjer so bili v konkurenci režiserji, kot so Milo Rau, Thomas Ostermeier, Stefan Kaegi, je zmagal Sebastijan Horvat s predstavo Ali: Strah ti poje dušo. Vse tri nagrade je dobil - strokovne žirije, Politikino za najboljšo režijo in nagrado publike. To se v zgodovini Bitefa še ni zgodilo. In to v taki mednarodni konkurenci. V žiriji so bili Američanka, profesorica s Sorbone in Ersan Mondtag. To ni bila kaka jugoslovanska žirija, naklonjena 'našim', neka kuhinja. To je bila mednarodna žirija, ki se je enoglasno odločila za slovenskega režiserja in predstavo ljubljanske Drame. To je najboljši lakmusov papir, ki kaže, kako superiorno je slovensko gledališče v evropskem kontekstu. A za ta status se ni borilo, kar je problem slovenske kulturne politike. Če imate tako relevantno gledališče, bi morali obstajati inštituti in kulturnopolitični projekti, ki bi delali na afirmaciji. Kdaj je slovenska predstava bila na najpomembnejših festivalih, kot so Avignon, Dunaj, Moskva, Edinburg, Amsterdam?

Tuji gostje, ki bodo letos prišli v Beograd, denimo direktor gledališča Odeon iz Pariza, bodo gotovo bolj zainteresirani za slovenskega režiserja in predstavo kot Thomasa Ostermeierja. Važnejše je zanje, da si ogledajo Miloša Lolića ali Žigo Divjaka. Ciljano bom tuje goste povabil prav na te predstave."

Kakšna pa bo usoda gledališča v novih postpandemijskih razmerah?

"Kar zadeva usodo teatra po pandemiji, totalna prekinitev v Beogradu je bila maksimalno tri mesece, pred tem in po tem je gledališko življenje teklo naprej. Interes publike obstaja, in ko se situacija normalizira, bodo ljudje spet navalili v gledališča. Tudi v Mariboru se je čutila ta gledališka lakota. V zadnjem letu nismo izgubili publike. Važno pa je, da malo ekološke ozaveščenosti vstopi tudi v gledališče.

Na letošnjem Bitefu se bomo ukvarjali s trajnostnim gledališčem. Vse več je umetnikov na festivalih, ki ne želijo uporabljati letalskega prometa, na odru se pojavljajo zahteve po recikliranju scen, kostumov, pojavljajo se predstave, zasnovane za online predvajanje. Te nove fenomene bomo markirali tudi letos na Bitefu."

Kako gledate na jugonostalgijo? Nove generacije se s prostorov nekdanje države normalno, neobremenjeno povezujejo, zlasti v umetnosti.

"Kar moti v konceptu jugonostalgije, ki je lep občutek, je nostalgija, ker se obrača preveč v preteklost. Nove generacije v vseh naših postjugoslovanskih okoljih spontano in naravno začutijo potrebo po širši kulturi od svoje. Vse naše kulture so majhne, v Jugoslaviji smo bili velika multikulturna skupnost. Slovenci imate srečo, ker imate - zlasti po zaslugi gledališča - malo, a svetovno kulturo.

Vse nam deluje tesno in zadušljivo in mladi, ki so rojeni na družbenih omrežjih in jim ni problem imeti prijateljev po svetu, ki jih nikoli v življenju niso fizično poznali, iz Kolumbije, Indije, Norveške, mnogo bolj sproščeno vstopajo v razna sodelovanja - po naravni potrebi. Obstaja komparativna prednost, da boš prej sodeloval z nekom iz Hrvaške ali Srbije kot z nekom iz sveta, ker obstaja zmeraj neka mentaliteta družine, skupna zgodovina, jeziki, vrača se glasba naše mladosti. Mladi danes poslušajo Balaševića, pa niso bili še niti rojeni, ko je ta glasba nastala. Popularna kultura ima tukaj zelo pomembno vlogo. Ustvarja se novi koncept jugoslovanstva, ki ni zasnovan na nostalgiji in preteklosti, ampak na naravni potrebi po več zraka. Ni ideološkega obeležja, razen v pozitivnem smislu globalnih vrednot, kot sta toleranca, potreba po menjavi."

Kakšna pa je kondicija srbskega gledališča ta čas?

"Štiri srbske predstave bomo letos videli na Bitefu, kar bo v mojem mandatu največ. Pa ne zaradi pandemije in polnjenja lukenj. Paradoksalno je, da je nesrečna sezona bila ena najboljših v srbskem gledališču. Eden ključnih fenomenov pa je Beograjsko dramsko gledališče, ki se pod novo upravo odpira novim formam, internacionalizira. Na seznamu režiserjev zadnja leta so mnoga imena Bitefa: Tomi Janežič, Sebastijan Horvat, Ivica Buljan; Ersan Mondtag ... Včasih se šalim, da je BDP Bitefovo dramsko pozorište. Najavili so, da bo prihodnje leto v BDP režiral Frank Castorf, direktor berlinskega Volksbühne.

Tudi Miloš Lolić je otrok Bitefa, zdaj pa je avstrijsko-nemški režiser bolj kot srbski. Letos se vrača s Handkejevim Kasparjem. V Beograjskem dramskem bo sijajna predstava Cement Sebastijana Horvata iz yu-trilogije, v glavni vlogi igra Milena Zupančič."