(INTERVJU) Andrej Blatnik: Ko je bil dostop do knjig ogrožen, smo ga pogrešali

Čeprav se absolutno strinjam, da je bilo treba v teh razmerah "kontakten" knjižni sejem prepovedati, mi je žal zanj. Miha Kovač je rekel, da se povsem zaveda, da se lahko po dveh letih abstinence sejma preprosto odvadimo. Kaj pomeni za slovenski knjižni trg knjižni sejem?

"Založbam pomeni neposreden stik s kupci, saj skoraj nobena nima lastne knjigarne in prodaja brez posrednikov jim seveda prinese precej več prihodkov, zato številne načrtujejo izid novosti prav za sejem.

Kupcem omogoči, da kupijo kako knjigo, ki je v knjigarni niso opazili, morda zato, ker je knjigarna sploh ni prodajala. Hkrati pa v evforiji ob knjižnem obilju kupijo še kako tako, pri kateri so doslej omahovali, ali ne bi vendar čakali še nekaj mesecev, da jo bodo dobili v svoji knjižnici.

Celotnemu knjižnemu polju pa sejem prinese pregled letnega pridelka in zlasti srečevanja ter soočanja, tudi zaradi številnih dogodkov v različnih programskih sklopih. Nekateri med njimi so doslej ponujali tudi premislek slovenskega knjižnega položaja in niso bili namenjeni le spodbujanju prodaje. Zlasti tega splet ne more nadomestiti."

Kako je epidemija sploh vplivala na različne člene v knjižni verigi? (Na začetku je bila popularna teza, da bomo imeli zdaj več časa za branje. Smo si ga res vzeli?)

"Ne le tuji, tudi slovenski založniki poročajo, da ni bilo tako slabo, kot so pričakovali. Zlasti potem, ko so se knjigarne spet odprle. Včasih duhovičimo, kako ni čudno, da so se knjige v socializmu prodajale bolje, če pa ni bilo mogoče kupovati skoraj ničesar drugega – a v tem je nekaj resnice. Vendar je epidemija pokazala, da čeprav kupujemo manj, branje še zmeraj potrebujemo – ko je bil prej samoumevni dostop do knjig ogrožen, smo ga začeli zelo pogrešati. Škoda, da raziskave branja ne delamo vsako leto – primerjave bi bile zanimive.

Žal pa se je hudo zmanjšalo število živih dogodkov. Ker postajamo družba z vse manj dialoga, s tako virtualizacijo stikov ne izgublja le knjižno polje - kopni celoten družbeni dialog. Lani so organizatorji nekaj časa razmišljali, da bi sejem preselili na prosto, na Trg republike, letos takšnih misli ni bilo slišati, morda tudi zato, ker je trg zadnje čase precej zaseden in za knjige tam morda ni prostora."

In ko sva pri knjižnih sejmih, ne moreva mimo drugega, sicer precej drugačnega, frankfurtskega. Manj kot dve leti je do slovenskega častnega gostovanja, pa je videti, da nihče ne ve, kdo je sploh vodja projekta, kdo sprejema odločitve. Mislim, da ste videli zelo veliko predstavitev častnih gostov v Frankfurtu in preučili dolgoročne domete. Kako nam torej kaže?

"Res je, daljnega 2015. sem za Javno agencijo za knjigo (JAK) napisal tudi analizo dotedanjih častnih gostovanj in na tej osnovi oblikoval nekaj sugestij, iz njih in iz prispevkov drugih poznavalcev je na tedanjem JAK nastal predlog, ki je Sloveniji prinesel naziv častne gostje. Zdaj spremljam prek medijev in sem zaskrbljen, kakor večina poznavalcev. Gre za največjo kulturno predstavitev v tujini v slovenski zgodovini in v naših življenjih take priložnosti ne bo več.

Zdi se, da JAK trenutno želi nastopati zlasti kot nekakšen knjižni posrednik, ki bi predloge slovenskih založb posredoval nemškim, pri tem pa je za zdaj prezrto, da frankfurtski knjižni sejem vpliva širše kot le na nemško založništvo. V tem modelu so spregledani ustvarjalci, ki jih založbe morda nočejo zastopati, tisti, ki izdajajo pri založbah, ki sploh ne trgujejo s pravicami, tisti, ki se zastopajo sami. Za založbe bi morala pravzaprav skrbeti ustrezna združenja, JAK pa za celosten program; tako so se častne gostje predstavljale doslej.

Še zdaj ni razvidno, kaj so knjižne vsebine, ki bodo predstavljane na sejmu, in ali imamo za ustrezne le tiste, ki so ustvarjene v slovenščini. Težko si je predstavljati nastop brez Slavoja Žižka, ki piše v angleščini, tudi dr. Rupel ga omenja, pa brez v nemščini napisanega Angela pozabe Maje Haderlap – ni pa še jasno, ali v poštev pridejo tudi Lidija Dimkovska, Noah Charney, Erica Johnson Debeljak, Carlos Pascual in drugi, ki tu ustvarjajo knjige, napisane v drugih jezikih. Smela poteza žirije za nagrado Novo mesto, ki je za najboljšo knjigo slovenskih kratkih zgodb izbrala knjigo, napisano v španščini, ni sprožila nobenih odzivov, kaj šele premikov.

Tudi pri projektu Frankfurt se pozna, da dialogov v knjižnem polju skoraj ni več. Tako se izgublja ne le medsebojno zaupanje, ampak tudi ustvarjalna energija. Slogan prireditve se je pojavil znenada, zanj JAK ni razpisal javnega natečaja, kot je naredil za celostno grafično podobo, čeprav bi tak natečaj najbrž uveljavil zavedanje o projektu v javnosti in motiviral besedne snovalce, da bi prispevali svoje zamisli.

Načeloma je imela Slovenija za predstavitev dobre možnosti. Glede na to, koliko nas je, imamo veliko avtorjev, ki so uveljavljeni v tujini, celo nepopolna baza prevodov na spletni strani JAK navaja dvajset živečih avtorjev, ki imajo v prevodih objavljenih dvajset knjig ali več. Ko so kot častne gostje nastopale Litva, Gruzija, Indonezija in celo Koreja, so imele slabša izhodišča. A to še ne pomeni veliko. Ko je Nobelovo nagrado, ki se običajno podeli v času sejma, dobila Svetlana Aleksijevič, se na beloruski sejemski stojnici to ni poznalo, čeprav ta podelitev na sejmu običajno povzroči tektonske premike – nacionalne stojnice se v trenutku spremenijo, prodaja pravic podivja. Seveda pa se mora država vsaj malo identificirati s svojimi ustvarjalci knjižnih vsebin, da nastanejo take sinergije."

Osrednja tema letošnjega festivala bralne kulture Prepišno uredništvo v organizaciji LUD Literatura je bila "okoljske spremembe in literatura" in vi ste bili eden od razpravljavcev. Najbrž niste govorili o tem, da lahko literaturo tiskamo na ekološkem papirju, ne? O čem ste debatirali, ko ste debatirali o "podnebju romana"?

"Ugotavljali smo, koliko je ekološka tematika prisotna v sodobnem leposlovju, tako domačem kot tujem, in se spraševali, kakšno možnost imajo tovrstna besedila, da spremenijo obnašanje svojih bralcev in vplivajo na skupnost. Bila je zanimiva razprava, jaz v njej še najbolj črnogled, kakor starejšemu človeku nekako pripada, mlajši bolj optimistični. Posnetek bo decembra objavljen na Youtube kanalu LUD Literatura."

Rekla bi, da je sodobna slovenska proza okoljsko kar ozaveščena. (Imamo na primer roman o ekološkem kmetovanju, Primerljive hektarje Nataše Kramberger.) V vaši krajši in daljši prozi so že zdavnaj ločevali odpadke, že zdavnaj pa ste pokazali tudi, da to ne pomaga kaj dosti, če sprememba ni globinska, ne?

"To je bil nekako tudi sklep debate. Skoznjo je spet priplavalo na površje, da so vse težave sodobnega sveta rešljive samo v celostnem pristopu in skozi povezovanje, hkrati pa nas ta svet sili v vse večjo individualizacijo, diktira, kako mora vsak poskrbeti zase, in potem skupnostne zgodbe, kakršni sta vzdržna prihodnost in kultura, izginjajo oziroma se jih prepušča sanjavim umetnikom in okoljskim aktivistom. Nekako v skladu s tistim znanim paradoksom, da smo sami problem, za katerega iščemo rešitev."

V zadnjem romanu, Trg osvoboditve, ki se zdi še en vaš v ljubezensko štorijo zakrinkan družbeni roman, po tridesetih letih od prvega srečanja na zborovanju v podporo četverici 21. junija 1988 na Kongresnem trgu par po izgubljenih letih in priložnostih (morda) lahko začne znova. Vidite kakšno možnost tudi za družbo?

"Seveda – a pravo vprašanje je, ali jo vidi tudi družba sama oziroma kje jo vidijo njeni sestavni deli. Ker sta moja lika sklenila, da ne bosta ničemur pripadala, in se ne vključita ne v stranke ne v Rotary in podobne klube, tudi njima ne pripade prav veliko. Imata osebno svobodo, ne pa vpliva, da bi spremenila družbeno nesvobodo.

Ko sem začel pisati, me je vodila zlasti želja, da bi napisal kaj bolj realističnega kot doslej, in ta prizor z zborovanjem na Kongresnem trgu mi je ostal zelo v spominu, potem sem dodajal večere z Dariom Diviacchijem in njegovim Videomixom, pa s Twin Peaksi, nepozabni gol Mladena Rudonje, ki nas je pripeljal na svetovno prvenstvo, in nepozabni komentar Igorja Berganta, zmago ABBE na Evroviziji, Pavčkovo branje Majniške deklaracije, zadrogirane hčerke jugoslovanskih predsednikov, manično ustanavljanje d.o.o.-jev, solze Sonje Lokar, vojno za Slovenijo …

Vse to je moja lika in nas vse pripeljalo sem, kjer smo zdaj. In zanesljivo tako, kot je zdaj, ne bo za zmeraj. Kako pa bo jutri, je odvisno od tega, kaj počnemo danes, pa tudi od tega, kar smo počeli v prejšnjih letih in desetletjih. Stara fraza, da smo palčki na ramenih velikanov, pomeni tudi, da naj bi nam preteklost omogočala boljši pogled naprej. Če pa smo prepričani, da se je svet začel z nami, marsičesa ne vidimo, na primer tega, da se bo nadaljeval tudi, ko nas več ne bo, in potem nas ne briga skrb za ekološko in duhovno vzdržnost našega učinkovanja na okolico. Antropocentrizem in egocentrizem se tesno povežeta, vendar nas ne osvobodita, temveč zasužnjita v predvidljive, vnaprej določene vedenjske vzorce.

Izbira se dandanes oži na potrošniško izbiro: plačaj, potem pa lahko izbiraš znotraj okvirja, ki si ga lahko plačaš. Na ta način človek postaja nekaj vreden le še kot potrošnik, kar vodi v podganje dirke. Trg osvoboditve se začne z motom, izmišljenim pregovorom, da nihče noče biti nihče, konča pa se precej odprto: ni več mogoče vse, a odpre se možnost novih izbir. In nove, drugačne svobode."