(INTERVJU) Beton Ltd.: Omejena odgovornost nas je zasvojila

Začnimo - ne pri Betonu (izvor tega dela naziva je zabetonirano dejstvo tako rekoč, vaš prvi skupni dom je bil ob akademiji Betontanc), ampak pri Ltd.-ju. "Družba z omejeno odgovornostjo" se zdi krasno izhodišče za razpravljanje o umetnosti, družbi in relacijah med njima. Je bila ta oznaka na začetku samo fina domislica ali morda ves čas "bistvo problema"?

"Oznaka Ltd. kot limited se je vsebinsko nanašala na našo prvo predstavo Tam daleč stran: uvod v ego-logijo, ki je tematizirala odgovornost posameznika do pereče teme, kot je podnebna pravičnost oziroma okoljska problematika. Hkrati je Ltd. formalno artikuliral našo specifično pozicijo do ustaljenega in pričakovanega modela piramidalne hierarhije v ustvarjanju predstav. Čeprav smo kot igralci tudi pred tem pogosto delali kot soustvarjalci gledaliških predstav, smo v ustvarjalnih procesih vendarle imeli omejeno odgovornost. Takrat smo rokavico obrnili navzven. In čeprav smo odgovornost vzeli v svoje roke, smo na ven izjavljali, da imamo omejeno odgovornost. Gre za dejanski paradoks, ki ga razkriva delo v kolektivu: čeprav se na prvi pogled zdi, da se odgovornost pri sprejemanju umetniških in organizacijskih odločitev razprši, se v resnici poveča, saj od nas, igralcev, zahteva popolnoma nove lege delovanja in absolutne odgovornosti do predstave. Nakar nas je omejena odgovornost zasvojila. Zadovoljni smo bili s procesom, hkrati smo bili presenečeni nad dejstvom, kako dobro lahko sodelujemo, nismo pa se hoteli zavezati nikakršnemu manifestu. Način dela se je gradil med delom samim in mi z omejeno odgovornostjo, z razdeljeno, nedelegirano odgovornostjo nimamo nobenega problema. Zaradi režima dela so predstave specifične, vanje predvsem umeščamo sebe kot glavne nosilce, čeprav tudi ne vedno."

V vaših predstavah je splošna ego-logija (vprašanja mesta, vesti, zavesti odgovornosti sodobnega slehernika v svetu) vedno prepletena s preizpraševanjem možnosti umetnosti. Kaj lahko naredim kot umetnik, kako odgovorna je moja umetnost in kakšen je njen domet. So se v desetih letih odgovori spremenili?

"Predvsem ne moremo in nočemo najti odgovora, kakšna je vloga umetnosti. Z vsako našo predstavo je najbrž drugače, ker poskušamo uprizarjati množico kontekstov, ki nas obdajajo. Avtoreferencialni kontekst umetnosti je gotovo nekaj, kar nas zanima, ni pa v prvem planu. Hkrati pristopamo do vseh predstav ali projektov z dovoljšno mero iskrenosti, če iskrenost kot kategorija v umetnosti sploh obstaja. Vsak ustvarjalec si zagotovo želi, da bi njegova umetnost imela neki vpliv, neki domet.

Morda smo toliko odrasli, da odgovora več ne poskušamo najti v gledaliških predstavah in naših predstavah o dometu umetnosti. Vendar domet, vrednost in naprednost vidimo predvsem v naši notranji strukturi, našem kontinuiranem delovanju. Morda je največje priznanje to, da si želijo mnogi mladi gledališki ustvarjalci preizkusiti tudi takšen način delovanja."

Seveda ne razumem vaših uprizoritev kot avtobiografskih, vendar ste kot performerji na neki način zavezani uprizarjanju samih sebe. Zdi se mi zanimivo, da izven Betona na vprašanja o angažmaju umetnosti in umetnikov "odgovarjate" različno, da je en del bolj neposredno družbeno angažiran kot drugi na primer. Kako produktivno je to za vaše skupne projekte?

"Beton Ltd. je začasna avtonomna cona, polje svobode, ki nikogar izmed nas treh (pa tudi ostalih članov ekipe) ne zavezuje s strankarsko kartico Beton Ltd.-ja ali manifestom ali kakršnikoli ideologiji. Tako tudi na obstaja neki ultimat, ki bi te lahko 'odčlanil' iz skupine. Izven umetniškega polja je vsak svoj agent-človek. Kar pa ne pomeni, da nisi podvržen globoki prijateljski inšpekciji, zbadanju ali razkrivajočemu preizpraševanju o politični usmeritvi ali delovanju. Predvsem pa gre za izjemno odprte pogovore in sprejemanje različnosti."

Vaša kolektivnost je pionirska, se zdi. Imamo avtorske projekte, kjer se vendarle ve, kdo je režiser, ali pa anonimne predstave, kjer se ne ve, kdo je kaj. Vi ste kolektiv s polnimi imeni. Vsi ste avtorji uprizoritvene predloge, vsi režiserji … Lahko vseeno kaj poveste o procesu dela?

"Metodologija obstaja, vendar ni niti zapisana, včasih tudi namenoma ni ozaveščana. Vendar gre na začetku za sondažo družbene klime, kasneje za iskanje vznemirjajoče teme in na koncu za iskanje prave uprizoritvene forme. Ni pa nujno, da v tem zaporedju.

V našem delu je bistvena priprava terena. Iskanje, luščenje in artikulacija vsebin, tako zavezujočih in intrigantnih, da v vsakem od nas sprožajo predstavni svet, ki ima dovolj potenciala, da se lahko začnejo materializirati na odru. Pogosto za to porabimo veliko večino časa v procesu. Za uglasitev. Pri tem neizprosno izločamo vse, kar je zgolj individualno, kar ne draži vseh oziroma točneje: dokler ne draži vseh. Kadar je ta teren trdno zgrajen, je prehod v območje prakse na odru pravzaprav enostaven. Od tu dalje pa vsak od nas avtonomno posega v material, menja položaje igralec - gledalec - režiser - dramaturg - koreograf in tako dalje glede na trenutne potrebe, ki jih od nas zahteva nastajajoča predstava. Ena od bistvenih kvalitet, ki so bistvene za tovrstno skupinsko dinamiko in ki nas spremljajo od vsega začetka, je zaupanje. Človeško in profesionalno, odrsko, ki se je pričelo graditi že veliko prej, preden smo začeli delovati kot kolektiv, in je pravzaprav neprecenljivo."

"Šlo je za privilegij in za zavestno odločitev, da govorimo na podlagi notranje potrebe in nuje, ne pa pod diktatom pogodb, trga, hiperprodukcije. Da skratka ne govorimo takrat in samo to, kar nam rečejo, naj rečemo, če parafraziramo enega od naslovov naših predstav," ste povedali v enem od intervjujev ob jubileju. Kako uspešno ohranjate to svobodo? Ali lahko tako dolgo ostaja nuja, potreba?

"Tukaj gre predvsem zahvala našim producentkam v Bunkerju, ki imajo izreden posluh za prav te zgoraj naštete probleme. Prav tako gre za neomajno zaupanje, kar je privilegij že sam po sebi. Na drugi strani pa gre za našo zavestno odločitev, da ne bomo sužnji diktatu nenehne produkcije, diktatu, ki si ga pogosto umetniki sami postavimo. Temu diktatu smo se že dvakrat uspešno izognili, predvsem smo se tukaj zanašali na svojo intuicijo in pa čisto preprosto smo si priznali, kaj zmoremo in česa ne. Sploh če gre za produkcijske pogoje, kjer se obvežeš, da boš v daljšem časovnem obdobju vsako leto sproduciral produkt, produkt, s katerim ne boš samo izpolnil obveznosti, ampak boš tudi sam zadovoljen."

Kako ohranjate visoko stopnjo motivacije in svežine pri konstantni nerešljivosti? Prvi stavki prve uprizoritve, Tam daleč stran, "Tukaj si torej, homo sapiens, leta 2010, v vsem svojem pompu, v vsej svoji norosti ..." pravzaprav napovedujejo perpetuiranje …

"Nekoč je nekdo rekel, da vedno delaš isto predstavo. Ampak dokler bodo okoli nas obstajala dejstva, ki nas jezijo, nerazkrite teme, o katerih je nujno govoriti, in problemi, ki so pereči, ne bo zmanjkalo štofa za predstave. In zaradi načina dela in njegovega rezultata, pri katerem nismo zavezani nobeni estetiki, ne vsebinski ne žanrski, in kjer se raje odrečemo pridobljenemu spoznanju ali uspešni formuli, kot da bi vztrajali na ustaljenih vzorcih, kjer pri vsaki novi predstavi iščemo ustrezen format, se preprosto nenehno mečemo v neznano. To nas ohranja žive in prisotne. In dokler bo režim deloval, bomo verjetno lahko še proizvajali. Zavedamo pa se, da se kreativni odnosi velikokrat zaradi različnih razlogov izpraznijo, in to je tudi eden izmed razlogov, da vsak dela še veliko drugih projektov na različnih področjih in v različnih razmerjih. Nikoli si nismo zadali, da bi bil Beton Ltd. naš edini umetniški stejtment. Izven Betona smo Branko, Primož in Katarina, res pa je, da smo pozitivno obremenjeni z gledališkim znanjem, pridobljenim skozi našo skupinsko izkušnjo, in neomejeno odgovornostjo."

Zadnji projekt, Mahlzeit, koncertni dogodek, je najbrž res samo lahka vmesna malica? Malica v nemškem ciklu pravzaprav …

"Mahlzeit je bil za nas predvsem eksperiment, premeščanje fokusa in poizkus, kako premestiti 'podporne' elemente predstave v ospredje. Kako dati glasbi in vizualni podobi zasluženo mesto. Kako uporabiti presežke odličnega materiala, za katerega do takrat nismo našli pravega konteksta, hkrati pa preizprašati razmerja v širšem kolektivu. In to so bile le začetne ideje za Mahlzeit. In čeprav smo si želeli malice in odmora, nismo imeli s tem uprizarjanjem nič manj dela kot sicer. Je pa zanimivo, s kakšno lahkoto se izreče lahka vmesna malica, kot da se sondiranje, razmislek in ustvarjalno delo lahko manifestirajo le kot nekaj kompleksnega, spektakularnega, da ne rečemo lepega. Če se na projekt Mahlzeit ne pogleda skozi množico kontekstov, v katerih živimo, je za nekoga lahko 'samo' koncert z izdano ploščo (kar tudi ni ravno mala malica). Ampak na koncu se je spet izkazala tudi naša intuicija, saj se je v preteklem letu razkrilo, da so glasbeniki postali ena izmed najbolj prizadetih družbenih skupin. Da ne govorimo o tem, kakšna je bila scenografija avditorija in kako jo lahko danes, v danih okoliščinah, beremo."

In tu je seveda vprašanje o prihodnosti. Kam, v kateri cikel, v kateri kontekst, kateri svet, uprizoritveni modus?

"Res je. Vprašanje je neke vrste Demoklejev meč, ki visi nad nami. Seveda, zaključiti cikel, ki smo ga poimenovali 'nemški' in ki je razkrival impotenco intelektualizacije, verbalizacije, zvočne solate perečih družbenih problemov in okoliščin z vidika privilegirane družbene pozicije, ki je odstiral zamračen pogled na grožnjo infantilizacije in trivializacije, ki sistematično poteka tik pred našimi očmi. Toda kako? V povsem spremenjenih pogojih dela, v na neki način nepredstavljivi prihodnosti, ki zagotovo ne bo več povsem takšna, kakršno smo poznali doslej. Zbujamo se v precej drugačen svet, vprašanje je, ali bomo znali poimenovati resnične probleme, ki se nezadržno kopičijo pod preprogo vsakdanjosti. Teren je pripravljen za to, da začnemo odstranjevati balast."