Po dolgi vokalni in vsesplošni glasbeni "praksi" v zgodnji mladosti, ki ste jo preživeli pri Pevski šoli Carmina Slovenica - in stike z njo še ohranjate, z ansamblom ¡Kebataola! -, ste se vpisali najprej na Univerzo za glasbo in performativne umetnosti v Gradcu, potem na religijske študije na ljubljanski univerzi, nato pa še na magisterij srednjeveške glasbe na univerzi v Essnu. Same zanimive, nekonvencionalne študijske izbire?
"Svojo pot pri Pevski šoli CS sem začela s šestimi leti, z enajstimi pa sem se že smela priključiti koncertnemu zboru pod vodstvom Karmine Šilec. Petje me tako vsakodnevno spremlja že skoraj vse življenje, in ko je prišel čas za vpis na univerzo, nisem predolgo razmišljala - želela sem, da glasba ostane del mojega bivanja, in zanimalo me je, kako bi svoj glas lahko nadgradila tudi drugače, izven okvira zborovskega petja. Po drugi strani pa ljubezen do zgodovine in duhovnosti prinašam od doma. Odkar pomnim, sta se mama in starejši brat zanimala za filozofsko-duhovno literaturo. Tovrstnih knjig je bilo v izobilju, vedno so bile na dosegu roke, in tako sem kot najstnica iz radovednosti najprej začela posegati ravno po Hesseju, Tagoreju, Gibranu, Hafizu … Najbrž sem bila tudi zato bolj dovzetna za zgodnje, duhovne repertoarje, ki smo jih prepevale pri Carmini Slovenici. Od vseh zvrsti sem se v srednjeveški glasbi vedno počutila najbolje in tako je bila odločitev specializirati se v tej smeri precej samoumevna."
Vaš odnos do stare glasbe se je torej oblikoval že v zgodnji mladosti, ko ste s Karmino Šilec usvajali mnoge temeljne, vznemirljive programe, partiture - od Hildegarde iz Bingna, Kodeksa Las Huelgas, pa Lebičevega Fauvela idr. Karminini poglabljanje v materiale, stremljenje za perfekcijo, multidisciplinarnost, večžanrskost ... so vas najbrž zaznamovali. Kar nekaj carmin vas je odšlo profesionalno v glasbo?
"Nedvomno. Le malo poklicnih pevcev se lahko ponaša s takšno paleto glasbenih in delovnih izkušenj kot dekleta, ki smo pela pri Carmini Slovenici. Sploh pa ne poznam nikogar, ki bi doživel toliko raznovrstnosti ravno v ključnih najstniških letih kot me. Pravzaprav gre ravno Karmini vsa zahvala za to, da sem se s srednjeveško glasbo sploh srečala. V našem kulturnem, predvsem pa šolskem okolju je zgodnja, posebej pa srednjeveška glasba, še precej nepoznana. Monodija v prostem ritmu, na primer, se tako lahko komu, ki je vajen muzikalnih kompleksnosti kasnejših obdobij, hitro zazdi nekoliko enolična ali preveč preprosta, da bi ji posvetili kaj več pozornosti kot mimogrede omembo v učbeniku za zgodovino glasbe. Prav Karminin poglobljeni način študija repertoarjev mi je pomagal doživeti, da se z na videz (in res samo na videz) preprosto glasbo v zvočnem in izraznem smislu lahko zgodi veliko več, kot bi ji pripisali na prvi pogled."
Od 600 do 700 let glasbene zgodovine obsega tako imenovana srednjeveška glasba, gre za raznorodno področje, ki pa zahteva najbrž poseben pristop? Študij v Nemčiji vas je pritegnil zaradi multikulturnega pristopa, vso glasbo ste študirali neposredno iz rokopisov, namesto muzikološkega pristopa, kot ga poznamo pri nas, gre za drugačno metodiko, kajne? Zgodnejša ko so dela, manj je virov. Mnoge druge vede pridejo prav pri teh raziskavah - tudi religiologija, sociologija religije najbrž in literatura, kulturna antropologija …
"Res je, študij srednjeveške glasbe od glasbenika zahteva veliko dodatnega intelektualnega vložka. Predmoderne kulture, kamor spada tudi množica srednjeveških družb, se od človeka humanizma razlikujejo v številnih potezah. Poznavanje teh družbenih razlik in splošnih kulturnih običajev je za celostno razumevanje glasbe ključnega pomena. Vzemimo na primer ravno uporabo rokopisov: mirno lahko rečemo, da je branje dandanes neločljiv del učenja. Po drugi strani pa je učenje in recitiranje poezije v šolskem okolju nedvomno okrnjeno, navadno omejeno na prvih pet verzov Gregorčičeve Soči - morda še to ne več … Ravno nasprotno pa velja za srednji vek, zakoreninjen v tradiciji ustnega izročila, ki tehnologijo pisanja in izdelovanja rokopisov seveda pozna, vendar jo uporablja iz bistveno drugih vzgibov kot mi dandanes knjige. Knjiga 21. stoletja velja za potrošni material, poceni žepnico, za katero ti navadno ni mar, če jo na plaži pomastiš ali kje založiš. Jasno je, da ima večina knjig dandanes omejeno uporabno dobo. Rokopis je, po drugi strani, za vedno. Že sama pridobitev pergamenta je izjemno dolgotrajen in predvsem drag proces, da ne omenjam vseh drugih členov verige, ki so vključeni pri nastanku rokopisa, ki lahko traja celo več let. In ko smo že pri verigi, enkrat končani, so rokopisi veljali za neprecenljivo bogastvo. Veliko jih je v vezavo celo imelo pritrjeno verigo, s katero so jih priklenili na mize bralnih izb samostanov. Ni si težko predstavljati, da teh rokopisov niso pogosto listali ali brali in da so bolj veljali za objekt avtoritete kot zgolj idejni medij. Poznavanje tovrstnega ozadja, pa čeprav nima veliko neposredne zveze z glasbo, izredno vpliva na to, kako se pevec poistoveti z materialom, ki ga ima pred seboj. Velikokrat so ravno neglasbene informacije tiste, ki nastop najbolj obogatijo.
Učenje in izvajanje glasbe je pripadalo skoraj izključno ustni tradiciji. Dandanes sicer uporabljamo rokopise, drugega mostu do te glasbe pač nimamo. Treba je imeti osnovna znanja paleografije, liturgije, poezije, latinščine, retorike …, vendar se študij ne ustavi pri branju. Stremimo k temu, da snov karseda ponotranjimo in se s tem približamo ustni tradiciji. Multidisciplinarni pristop do študija srednjeveške mentalitete je nujen, sicer naš izraz ostane površinski, s tem pa se seveda dela krivica globini, ki jo ta glasba absolutno vsebuje."
V nedeljo, 22. avgusta, boste v radovljiški cerkvi sv. Petra nastopili na Festivalu Radovljica. Že drugo leto. Letos bo za vas posebno, saj nastopite s slovitim Benjaminom Bagbyjem in svetovno znanim ansamblom Sequentia. Res kompliment biti s takimi svetovnimi mojstri?
"Vsekakor in hvaležna sem, da mi je bilo omogočeno tako hitro začeti nastopati z res najboljšimi. Kot z vsem je tudi tukaj tako, da ti študij osvetli le del poti, preostalo si lahko privzgojiš samo s praktičnim delom. Prepevati s Sequentio, ki se lahko pohvali z več kot 40-letno tradicijo poustvarjanja izključno srednjeveške glasbe, je velik privilegij, nabor izkušenj, do katerih lahko zdaj skoraj neovirano dostopam, pa nedvomno neprecenljiv zaklad, ki ga ne moreš najti v nobeni knjigi."
Slutnja o neizogibnem, prihajajočem koncu vsega je vtkana v naš DNK
Pesmi in videnja o koncu sveta je vaš program - gre za apokaliptične podobe iz nemških samostanov 9.-11. stoletja, ki pripravljajo na poslednjo sodbo, svarijo in tolažijo. Kakšna literatura je to? Najbrž je z današnjimi pandemičnimi časi kar sorodna, komplementarna?
"Slutnja o neizogibnem, prihajajočem koncu vsega je nekako vtkana v naš DNK, in kar je tako globoko zakoreninjeno v naši človeškosti, seveda prodira na plan z vso barvitostjo in silo, ki jo ustvarjalnost premore. Iluminirani komentarji Razodetja slovitega Beatusa iz Liébane iz 8. stoletja so le eden od številnih likovnih spomenikov tovrstne zanesenosti.
Poezija se tematsko seveda naslanja na novozavezno Razodetje, obenem pa smo na kompozicijski ravni te literature mnogokrat priča neverjetni ustvarjalnosti pripovedovalčevega uma, ki je vedno prilagojena razumevanju ljudi, za katere poje. V 9. stoletju tako na primer srečamo pesemski povzetek evangelija, v katerem Jezus in apostoli ne nastopajo v tisti podobi, ki jo poznamo iz Svetega pisma, temveč si nadenejo preobleko plemenskega poglavarja in njegovih bojevnikov. Podobe spet drugih pesmi so včasih izjemno podobne pogansko-germanskim opisom uničenja sveta med zadnjo bitko bogov in velikanov iz nordijske mitologije.
Kar je zagotovo aktualno s trenutno izkušnjo covida-19, pa je ravno pričevanje, da je končno zmeraj umetnost tista, ki tolmači sanje in slutnje in ki ljudi opozarja in pripravlja, ne nazadnje pa tudi, kot ste navedli, tolaži."
Morda se ne zavedamo dovolj, da so instrumenti bili v liturgičnem okolju - gregorijanskega korala na primer - prepovedani. Kako je s starimi instrumenti pri izvajanju te glasbe danes, jih rekonstruirajo?
"Performativna praksa gregorijanskega korala je načeloma ločena disciplina od druge srednjeveške glasbe. Tudi dandanes poustvarjalci srednjeveške liturgične glasbe v veliki meri sledijo starim zapovedim o njenem izvajanju - torej brez instrumentov. Pri vsem drugem, torej pri paraliturgični, nabožni ali posvetni glasbi, pa je izbira instrumentov prilagojena okolju in obdobju, iz katerega glasba izvira. Arheoloških ostankov vsaj v primeru trikotnih romanskih harf ni. Raziskovalci instrumente rekonstruirajo na podlagi primerjave opisov iz raznih traktatov (ti nam večkrat dajejo namige o uglasitvi instrumentov). Še pomembnejše pa so likovne upodobitve in imitacije kiparskih dodatkov, ki jih najdemo na fasadah romanskih ali gotskih katedral. Romanska harfa, ki jo bodo poslušalci lahko slišali in videli na koncertu v Radovljici, je rekonstrukcija, ki skoraj do potankosti imitira iluminacijo v znamenitem Hunterskem psalterju iz konca 12. stoletja. Po drugi strani pa imamo številne arheološke primerke veliko starejših šeststrunskih harf, ki so bile v Evropi v uporabi med 6. in 12. stoletjem."
Ampak za vas je primaren vokal od nekdaj. Razvoj večglasja ima zanimivo zgodovino, kajne?
"Razvoj večglasja je zanimivo in kompleksno področje, veliko je še neraziskanega. Zagotovo je v zgodnji fazi večglasje oziroma dvoglasje pomenilo prisotnost improvizacijske prakse, ki so jo s pomočjo ustnega izročila dodajali na že obstoječ gregorijanski koral - bodisi kot retorični okras nečesa res pomembnega bodisi kot prosto pot solistu, ki je na določen dan dobil svojih nekaj trenutkov pevske svobode. Notredamska šola, v učbenikih splošno znana kot ars antiqua, vsebuje številna pričevanja veliko tovrstnih primerov. Večina pevcev se v stilu - večje, boljše - dandanes raje osredotoča na štiriglasne organume, meni pa se dvoglasni zdijo veliko bolj zanimivi. Že sam pogled na rokopis ti da občutek, da tukaj ne gre za kompozicijo v tradicionalnem smislu, temveč za neke vrste polaroidno fotografijo živahnega trenutka improvizacije."
Moj peskovnik zaobjema vsaj 600 let človeškega ustvarjanja. Dovolj ga je za to življenje pa še za kakšno
Je specializacija na zgodnjo glasbo ali staro, po naše, za vse življenje? Ne bo drugih izbir žanrov pri vas?
"Morda si v dobi vladavine pametnih telefonov in sveta na konicah palcev težko predstavljamo, da česa ne moremo spoznati ali izkusiti, si premisliti z danes na jutri. Vedno novo, vedno sveže, ad infinitum, pa čeprav le za nekaj minut. Redkokdo dandanes svoje življenje posveti enemu okolju, eni glasbi. Pa vendar moja glasba ni ena glasba, ni en žanr. Ravno prelivajoča se množica tradicij je tista, iz katere je sestavljeno to, čemur pravimo srednji vek.
Moj peskovnik zaobjema vsaj 600 let človeškega ustvarjanja. Takšnega, ki je bilo vedno novo, vedno aktualno, vedno avantgardno in zagotovo nikoli staro. Dovolj ga je za to življenje pa še za kakšno zraven."
Zakaj je odnos do stare glasbe - zlasti pri nas - tako čudaški, kot bi šlo za neko komplicirano, manj vznemirljivo, manj občinstvu prijazno glasbo? Usoda te glasbe na naših koncertnih in opernih repertoarjih je podobna usodi sodobnih del. Nepoznavanje je najbrž krivo in neutemeljeni predsodki o hermetičnosti, muzejski zaprašenosti stare glasbe. V operi izvesti danes pri nas Monteverdija ali Purcella je skoraj podoben eksces, kot bi izvedli Berga ali Schönberga. V Nemčiji, Angliji … je seveda zelo drugače?
"Slovenci imamo na žalost le malo ohranjene srednjeveške kulturne dediščine, ki bi nas s tem delom naše kolektivne zgodovine lažje povezovala. Nekaj virov sicer obstaja, vendar v občutno manjši količini kot pri Nemcih, Špancih ali Francozih. Jasno je, da lahko ti zato zavedanje o svojih koreninah veliko samozavestneje izražajo. Morda bi bila naša narodna zavest kaj drugačna, če bi na Slomškovem trgu namesto mariborske stolnice stala kakšna megalomanska Notre-Dame.
Sramežljivosti pred nepoznanim zagotovo botruje pomanjkanje naravnega sobivanja s tovrstnimi repertoarji. Če odmislimo oder in koncertno okolje - tudi pri bogoslužju skoraj nikoli ne slišimo gregorijanskega korala ali mašnih uglasbitev iz kasnejših obdobij. V Nemčiji, Avstriji ali celo Franciji je zgodba zelo drugačna, cerkvena glasba je še vedno ključni povezovalni element pripadnikov določene verske skupnosti.
Vendar je že sam Festival Radovljica, na katerem lahko leto za letom spremljamo le najboljše predstavnike trenutne komorne scene zgodnje glasbe, dobra priča temu, da se tudi na tem področju nekaj pod površjem prebuja in sili na plano. Verjamem, da je, kot pri vsem, kar je dobro, tudi tukaj preprosto treba dati času čas."
Pedagoginja ste že, učite na sloviti Mednarodni poletni šoli za izvajalsko prakso srednjeveške glasbe Besalú. Tam ste prišli v stik z mojstri, kot so Benjamin Bagby, Katarina Livljanić, Mauricio Molina. Hkrati pa ste članica ansamblov Magister Petrus, Rota do Pergrino, ¡Kebataola!, od letos pa tudi slovite Sequentie. Kje pa ste največ dni v letu?
"Kot večina sem tudi jaz zadnje leto in pol preživela doma, v glavnem pred računalnikom. Zdaj pa držim pesti, da bo tudi potovalni kovček zelo kmalu spet postal bolj aktualen."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
