(INTERVJU) Daniela Kocmut: Družiti se moramo, da se združimo

Že tri desetletja živite v Avstriji. Enajst let ste imeli, ko ste odšli z družino na avstrijsko Koroško. Gimnazijo ste končali v Šmohorju, Hermagoru. Morda poveste kaj o tej selitvi iz Maribora prelomnega leta 1991?

"Leto 1991 je bilo seveda prelomno in usodno leto za vso Slovenijo in Jugoslavijo, ki je začela razpadati pred našimi očmi. Prav v tem času preobrata smo se z očetom preselili v Avstrijo, ki je kot očesni zdravnik našel službo (v Avstriji se je lahko tudi on osamosvojil s svojo ordinacijo) in začel novo življenje z malo denarja in dvema otrokoma, medtem ko je mama, medicinska sestra in umetnica, po ločitvi ostala v Mariboru in se kasneje preselila nazaj na Hrvaško, kjer živi tudi danes. V veliko oporo in podporo sta bila takrat babica in dedek, oba arhitekta v pokoju, predvsem babica, ki je bila v začetnem času z nami v Šmohorju, ko se je začela šola. Predvsem ta začetni čas je bil izjemen in velik izziv; novo kulturno in jezikovno okolje, v katerem smo pa bili sčasoma sprejeti prav prijazno, čeprav ne takoj. Bili smo prišleki, ki so prišli tudi na neki način nazaj na domača tla, kajti dedkov rod po njegovi mami izhaja iz Št. Jakoba v Rožu in Šmohor velja za jezikovno mejo, do katere še živijo Slovenci in se še (!) govorijo slovenska narečja. Žal bodo ta narečja na Zili (Ziljska dolina) izginila, saj jih govori še zelo malo ljudi, ki velikokrat niso posredovali svojega maternega jezika svojim otrokom. Sem pa na srečo spoznala še nekaj ljudi, ki tam še govorijo slovensko. Nemško so znali vsi v naši družini in z avstrijsko televizijo smo se tudi otroci naučili tega jezika. Potem pa prideš v Avstrijo, kjer govorijo popolnoma drugačno koroško narečje, in si misliš: aha, to je nemščina? Haha. Se pa otroci hitro privadijo in seveda je prednost, če si malce talentiran za učenje jezikov. To pa sva z bratom podedovala po očetu."

Sta vas življenje in študij slovenščine in germanistike oziroma prevodoslovja na graški univerzi, torej v neslovenskem okolju, formirala drugače, kot če bi denimo končali ljubljansko filozofsko ali mariborsko?

"Vsekakor! Seveda tudi s tega vidika, da se učiš jezika ne samo kot materni govorec, temveč, kot da bi se učil slovenščino kot drugi ali tuji jezik, se pravi, da izhajaš z drugačnega nivoja, čeprav smo pri študiju prevodoslovja bili skoraj sami Mariborčani oziroma Štajerci in imeli vseskozi slovenske profesorice in profesorje. Na slavistiki pa je bilo tudi nekaj koroških Slovencev, ki so nas učili, in to zelo dobrih profesorjev. Izpopolnjevali pa smo se potem še dodatno na poletnih šolah in seminarjih v Ljubljani in na Obali ..."

Čast prevajati slovensko književnost

Vaš prevajalski opus je izjemen, bogat, visokokakovosten. Vaši prevodi Jančarjevih romanov so avtorju odprli pot do avstrijske priljubljenosti in ugleda. Gotovo ste s prevodom zadnjega romana In ljubezen tudi, ki je tako navdušil avstrijskega predsednika Van der Bellna, pripomogli k avstrijski državni nagradi za evropsko književnost?

"Moj prevajalski opus je šele na začetku, imela pa sem in imam čast prevajati slovensko književnost v nemščino, kar se je zgodilo po naključju s predavanjem literarnega prevajanja na naši prevajalski fakulteti v Gradcu s profesorjem Klausom Detlefom Olofom in kasneje pri profesorju Erichu Prunču, ki je inštitut tudi pripeljal na znanstvene temelje in ga uveljavil kot enakovreden inštitut drugim filološkim smerem. Pri tem je bil tudi izredno pomemben učitelj Fabjan Hafner, ki me je tudi spodbujal k literarnemu prevajanju in me naučil nekaj zelo pomembnega, kar moram še vaditi: naročilom tudi kdaj reči NE.

Torej največja čast je seveda prevajati tako izjemnega, plodnega, pomembnega in posebnega avtorja, kot je Drago Jančar, ki je najbolj prepoznaven slovenski avtor sodobnega časa v Evropi in po svetu. Da je tako priznan v Avstriji, je zasluga njegovega prvega prevajalca Klausa Detlefa Olofa in tudi drugih, ki so ga prevajali v začetnih časih. Po naključju sem potem tudi jaz s profesorjem prišla prek sodelovanja do prevajanja in smela preživeti veliko časa z njegovimi knjigami. Do te mere, da se mi je sanjalo o likih iz romanov, ker so me spremljali vsak dan. Da je zadnji roman tako navdušil avstrijskega predsednika, je krasno presenečenje za vse. Vem tudi, da so mu podarili to knjigo z več strani in da je dejal, da jo že pozna in zelo ceni. Tako zelo, da je bilo o tem objavljeno njegovo priporočilo v socialnih medijih in je potem zanjo in za celoten opus prejel to najvišjo avstrijsko literarno nagrado za avtorje iz drugih jezikov. Tega smo bili vsi izredno veseli in počaščeni. Ne samo avtor, temveč vsi, ki so pripomogli k izidu in nastanku knjig v nemščini. Predsednika se je dotaknila ganljiva zgodba kot tudi ogromno bralk in bralcev, saj je knjiga pred kratkim šla v četrti ponatis, kar je za roman v prevodu iz slovenščine bolj redka stvar."

In kako se odločate za prevode, po kakšnem ključu? V dogovoru s kakimi založniki?

"K sreči prevodi prikapljajo do mene direktno prek založb, avtorjev, kolegov prevajalcev, prej tudi profesorjev. Z nemalo avtorji so skozi prevode in sodelovanja (predstavitve knjig, literarni večeri, knjižni sejmi) nastala prijateljstva."

V zadnji mednarodni literarni reviji Lichtungen, ki jo urejate, ste objavili ob pesniku Andreju Brvarju tudi mnoge pesnike iz nekdanjega skupnega yu-prostora. Sta vam ta prostor in promocija avtorjev s tega nekdanjega skupnega prostora pomembna? Kakšen je doseg revije?

"V uredništvu nam je to že zato zelo pomembno, saj smatramo Gradec kot 'vrata' v južni prostor tudi v književnem smislu. Gradec je dom Slovencem in vsem narodom iz dežel bivše Jugoslavije. Tukaj se govori več kot sto jezikov! Jaz tako humoristično menim, da se tukaj (drugi na Dunaju) začne Balkan, čeprav Slovenci tega ne slišijo radi. Že več kot štirideset let literarna revija Lichtungen objavlja avtorje in avtorice iz jugovzhodne Evrope in celega sveta, ampak iz te regije še posebej, saj smo sosedje in se lažje družimo in povezujemo kot druge dežele. Se pravi, spoznaj soseda tudi prek književnosti, prek besede."

Zanimanje za sosede je veliko

Kakšna pa je recepcija slovenske literature (tudi skozi vaše prevode) pri Avstrijcih?

"Recepcija je bolj ali manj podobna, saj berejo slovenske knjige ljudje, ki se že tako ali tako zanimajo za Slovenijo, ki imajo stike s Slovenci, prednike oziroma korenine, študij, ki živijo blizu meje ..., pa tudi vse do Dunaja, kjer imamo tudi veliko slovenskih inštitucij. Koroška je tudi dežela zase, ima kar tri večje slovenske založbe in več časopisov in s tem neguje slovenski jezik, ki mora živeti tudi v pisani besedi. Z romani Draga Jančarja pa se je zanimanje povečalo – predvsem z zadnjim romanom, to se vidi po številkah, kako dobro se roman prodaja. Iz romana To noč sem jo videl pa redno prirejajo scenska branja po gledališčih na Dunaju, kar je prav tako razveseljivo!"

Od leta 1999 živite v Gradcu z družino, ste tudi učiteljica slovenščine za tujce na univerzi. Kakšno je zanimanje?

"Po maturi sem prišla študirat v Gradec, da bi bila bliže babici in dedku v Mariboru, zato nisem šla na Dunaj. Zelo sem vesela, da sem zdaj tako blizu in imam redne stike z družino, tudi bratranci in sestrično, in da se otroci družijo in se poznajo. Ta bližina je prav prijetna in tako se stiki tudi ohranjajo.

Več kot deset let sem v Gradcu poučevala slovenščino za odrasle, zato vem, da je zanimanje za sosede veliko, čeprav število tečajnikov niha. Poučevala sem na večernih tečajih na ljudski univerzi, potem pa tudi na graški univerzi na tečajih za začetnike. Zanimanje je bilo predvsem osebno (partnerji, predniki, sosedi), včasih pa tudi poklicno (kolegi, gospodarski stiki s Slovenijo ipd.) ... Pri tem zanimanju pa pomagajo tudi takšne knjige in romani, kot jih piše Drago Jančar. Ker se prek teh večinoma bolj tragičnih zgodb pojavi in poveča zanimanje za ljudi, deželo, jezik, in to ne samo v turističnem smislu. Ljudje gledajo na Slovenijo na drugačen način in jo želijo tudi spoznati na drugačen način, veliko ljudi pa seveda želi iti na dobro kosilo in kavico, sprehod v Maribor, v Ljubljano, poleti na morje. Slovenija je za Avstrijce tudi romantična dežela in sama sem jim tudi vedno pripovedovala, da je slovenščina zaradi dvojine tudi romantični jezik."

Bili ste tudi v Dublinu na študijski izmenjavi. Kaj vam je dala ta mednarodna izkušnja?

"Predvsem veliko samozavesti. Prvič greš nekam sam in si moraš vse sam organizirati. Od prenočišča do tekočega računa in dodatnega študentskega dela v kantini. Ker je bila štipendija tako majhna, sva s kolegico iz Italije delali kot pomivalki posode v univerzitetni menzi. Tam smo potem tudi zastonj dobili nekaj za pod zob. Bilo je zanimivo videti, na kako visokem nivoju (v primerjavi z Dublinom) je študij jezikov pri nas in kako dobro se na naših faksih lahko naučiš jezika. To me je najbolj presenetilo. Sicer pa je Erasmus izmenjava nekaj najbolj pomembnega, kar lahko narediš kot študent jezikov. Malo se potem lahko celo navlečeš irskega narečja oziroma izgovorjave, ki je zelo drugačna, ampak tudi zelo zanimiva. Biti v mestu, kjer se odvija Ulikses Jamesa Joycea, pa ima tudi prav poseben čar."

V Mariboru imamo izjemno odmevno prireditev Prevodni Pranger, ki po dolgi eri somraka javnega diskurza o prevajanju in prevodih promovira prav to stroko. Je prevajanje v Avstriji recimo v medijskih recenzijah kaj bolj opaženo, strokovno spremljano, cenjeno, konec koncev bolje plačano kot pri nas?

"Festival Pranger je nekaj najlepšega, kar je v Sloveniji nastalo glede prevodne kulture v javnosti; vse to pa po zaslugi in angažmaju kolegice Urške P. Černe in njene ekipe. S tem projektom so postavili prevode in vse, kar se tiče književnega prevajanja, na oder oziroma pranger, da je vidno, da se o tem debatira, da se bere, da se sliši. To je dandanes izredno pomembno, saj se sicer tudi literati in prevajalci veliko gibajo na spletnih portalih in v socialnih medijih, se pravi, da se ne srečujemo toliko. Zdaj, v času korone, pa še manj. Družiti se moramo tudi zato, da se združimo."

Preveč nedokončanega

Kaj je ta čas v vašem računalniku prevodnega?

"Ojoj, preveč nedokončanega, preveč dela v delu, se pravi 'work in progress'. Za leto 2022 bi veljalo reči NE in končati, kar je začeto. En roman za mladino, kratka proza, nekaj pesniških zbirk. Delam pa tudi za graško mednarodno društvo InterAktion, ki organizira projekte za ljudi z migracijskim ozadjem, za katero prevajam večinoma iz angleščine v nemščino. Se pravi: dolgčasa ni."

In kako je z vašo poezijo? Zanimivo, da je kar nekaj odličnih slovenskih prevajalcev pesnikov. Aleš Mustar denimo, prevajalec iz romunščine, ki je prepričan, da je ključ do dobrega prevoda poezije tudi v lastnem pesnjenju. Se strinjate? Ali, saj poznate tisto, da so najboljši prevajalci poezije ženske ali latentni pesniki ...​

"Prepričana sem, da lahko poezijo in književnost nasploh prevaja le nekdo, ki rad in veliko bere, za katerega so knjige del življenja in vsakdana. Seveda pa je treba imeti tudi veliko občutka in posluha, zanimanja, empatije, vživljanja v besedilo, v slog ter čas za piljenje – prevajanje poezije je prav posebno literarno področje. Tukaj s(m)o Slovenci precej aktivni, ne obstaja toliko narodov, kjer se toliko piše ... Je pa dandanes prevajanje poezije lažje s prostim ali svobodnim verzom. Zdaj prevajam neko pesem Vlada Kreslina, ki se rima – to je pravi izziv. Da se rima, da se ujame ritem, da se lahko pôje, tukaj moraš biti pozoren na različne plati. Imamo krasne prevajalke in prevajalce književnosti in otroške literature, od Kajetana Koviča do sodobnih prevodov Milana Dekleve, Ane Pepelnik, Andreja Skubica na primer, avtorji pišejo in prevajajo."

Pravite, da posebno radi prevajate poezijo? Tudi zato, ker ste sami pesnica?

"Tudi zato, ker najraje berem poezijo. Če se le da, vsak dan eno pesem. Tudi če je pesem za otroke. Pesmi in glasba, to me obdaja vsak dan. Nekaj pesmi prijateljev tudi visi kot slike po stanovanju in jih preberem, ko grem mimo, poezija za mimogrede takorekoč."

Ko sem brala Marušo Krese in njeno knjigo Vsi moji božiči, me je pretresla. Vi ste prevedli njen avtobiografski roman, prvenec, Da me je strah? Ob Ich Angst habe? Najbrž vas nagovarja kot avtorico, Slovenko, ki živi na tujem ...?

"O Maruši pa bi sama lahko napisala kakšno zgodbo ali več. Njej sem posvetila prvo pesniško zbirko (druga bo izšla zdaj spomladi v Gradcu) in pesem Maruša, ki jo je prijateljica Tjaša Fabjančič uglasbila na svoji novi plošči Miniature(n), kar je velika čast in veliko veselje. Maruši sem kot prvi pesnici pokazala svoje lirične poskuse in je takrat samo rekla: Piši naprej. In to počnem. Nadaljujem svoje lirične poskuse. Kot ona imam čas za pisanje poezije, za kaj več pa trenutno ne, saj imam tri službe in dva majhna otroka, ampak začela sem pisati zgodbe in pesmi za otroke."

Kako je nenehno vzdrževati stik z domovino in biti nekako ustvarjalen med obema jezikovnima območjema? Ne prav lahka misija, kajne? Zavzemate se za kulturno sodelovanje med Gradcem in Mariborom, kako vam uspeva?

"Bližina med Gradcem in Mariborom seveda pomaga ter dejstvo, da v Gradcu dela in živi nekaj tisoč Slovencev, seveda tudi. Za šolarje imamo pouk slovenščine, ki velja za izbirni predmet, in ker imamo tukaj veliko dvojezičnih otrok, smo na pobudo nas, staršev, skupaj z društvom Pavlova hiša, ki zastopa Slovence na Štajerskem, ustanovili tudi urice slovenščine za najmlajše, se pravi za otroke od drugega leta, kjer se otroci družijo in se povezujemo tudi starši. Tudi tako nastajajo nova prijateljstva. V Gradcu pa imamo tudi Slovensko čitalnico, kjer se povezujemo z društvom Avstrijsko-slovensko prijateljstvo Gradec, in inštitut Slovenščina v Gradcu, kjer se te urice tudi odvijajo. Torej možnosti imamo veliko, le povezati se je treba in se kmalu spet srečevati tudi v živo."