(INTERVJU) Gaspar Noé: Resnično življenje je bolj podobno splošnemu planu z obema osebama v enem kadru

Francosko-argentinski režiser Gaspar Noé se gledalcem na letošnjem Liffu predstavlja z nekoliko drugačnim filmom od tistih, kakršnih smo bili od njega vajeni do sedaj. Namesto subverzivnih in vizualno divjih celovečercev, kot so Nepovratno (2002), V praznino (2009), Ljubezen (2015) in Vrhunec (2018), se je režiser vsaj navidez nekoliko umiril, saj v svojem novem filmu Vorteks (Vortex, 2021) spregovori o mnogo resnejši temi – o demenci. Režiser je v vlogo starejšega para postavil sloviti imeni evropskega filma. Ženo igra Françoise Lebrun iz francoske klasike Mama in kurba (1973), moža pa nihče drug kot italijanska režiserska legenda Dario Argento (Suspiria). Noé je ob svetovni premieri filma razkril, da je tematski in slogovni obrat vzpodbudila huda življenjska preizkušnja. 57-letnik je namreč leta 2020 preživel nenadno možgansko krvavitev, o dogodku pa je začel govoriti šele ob premieri v Cannesu, kjer smo se tudi pogovarjali z režiserjem. Na srečo je Noé ​ohranil dobršno mero navihanega humorja in danes brez težav govori o tem neljubem dogodku. Še več, v svojem značilnem norčavem slogu je za svoj portret ob promociji filma izbral kar fotografijo, na kateri obkrožen z medicinskimi cevkami leži na bolniški postelji, posneta pa je bila le dan po omenjeni možganski krvavitvi.

Gaspar Noe, ali nam lahko poveste, kaj se je zgodilo tistega dne, ki je bil skoraj usoden za vas?

"Utrpel sem nenadno možgansko krvavitev. Zgodilo se je sredi popoldneva. V glavi sem se začel počutiti čudno in zdelo se mi je, da bi lahko bilo resno, zato sem tekel do bližnje restavracije in sem rekel, naj pokličejo rešilca. Videl sem dvojno, nisem razumel, kaj so govorili. Kasneje so mi zdravniki povedali, da sem imel srečo. Če bi v bolnišnico prišel deset minut kasneje, me morda ne bi bilo več ali pa bi bil hendikepiran. Lahko bi se mi zgodilo, da bi izgubil spomin. Obstajala je tudi velika verjetnost, da bom že po nekaj dneh umrl."

Kako je ta dogodek spremenil vaš pogled na svet?

"Tudi sam odraščam. V takšnih odločilnih trenutkih se zaveš, da je veliko materialne krame, ki jo nosiš s seboj, popolnoma brez vrednosti. Takrat misliš samo na ljudi, ki jih imaš rad. Doživel sem že kar nekaj smrti ljudi, ki sem jih poznal. Nekaj zelo dramatičnega je v tem, ko vidiš, kako truplo nekoga, ki si ga imel rad, postavijo v škatlo. Potem ti prinesejo njegov pepel in ta pepel je sprva zelo topel. Zdi se ti, kot da je duša umrlega ujeta v tisti škatlici.

Film Vorteks se dotika neke druge, a vendarle sorodne teme. Kako osebna je za vas tematika demence?

"Zelo. Moja mama in moja babica sta trpeli za to boleznijo. Igralca, ki je igral glavno vlogo v mojem filmu Sam proti vsem (1998), je doletelo enako. To bolezen sem v svojem življenju večkrat videl od blizu. Po drugi strani pa Vorteks ni avtobiografska zgodba. Dario ni moj oče, Françoise ni moja mati in nisem narkoman kot njun sin v filmu. Sam imam tudi sestro. Vseeno pa zelo dobro poznam situacije, ki jih vidite v filmu. Nekateri dialogi so dejansko vzeti iz dogodkov, ki sem jih doživel sam. Izjemno boleče je, ko se začneš soočati z dejstvom, da imata tvoja starša Alzheimerjevo bolezen. Dolgo traja, da vse skupaj predelaš v sebi. Tema je zelo boleča in z njo nočeš obremenjevati drugih. Je kot tvoj skriti vrtiček. Naletel sem na podatek, da danes že eden od treh po 50. letu starosti trpi za neko obliko Alzheimerjeve bolezni. Šele potem se zaveš, kako razširjena pravzaprav je."

Se vam zdi, da je tematika demence nekaj, o čemer ljudje tudi nasploh težko govorijo in razmišljajo?

"Veliko ljudi sploh noče slišati ničesar o staranju, o možganih, o izgubljanju spomina. Še vedno gre za neke vrste tabu. Imam kar nekaj prijateljev, ki denimo sploh niso hoteli gledati Hanekejevega filma Ljubezen (2012). Rekli so mi, da se ne bi mogli soočiti s tako težko tematiko. Spet pa po drugi strani večina ljudi brez težav gleda Pasolinijev Salò (1975) ali pa filme o masakru v Jonestownu. A dejstvo je, da se moramo s tematiko demence na tak ali drugačen način soočiti vsi, če se še nismo. Prav zato upam, da se bodo iz filma Vorteks kaj naučili mladi, ki še niso bili izpostavljeni takšnim situacijam, a morda še bodo. Ko sem bil star petnajst let, sem na podoben način videl film Umberto D. (1952, Vittorio De Sica). Zelo se me je dotaknil, pa čeprav moji stari starši niso bili niti približno takšni kot glavni lik v tem filmu. Tudi pred snemanjem filma Vorteks sem ponovno gledal nekaj filmov o starejših ljudeh. Eden je bil Obljuba (1986) japonskega režiserja Jošišiga Jošide o starejši ženski z demenco, ki me je zelo ganil. Kakor tudi japonski klasik Balada o Narajami (1958). Iz filmov se učimo. Filmi so krasna šola za življenje in upam, da bodo moj film videli tisti, ki tega še niso izkusili v lastnem življenju."

Kljub bolj umirjenemu slogu pripovedovanja se Vorteks znova ponaša z vašim značilnim vizualnim poigravanjem. Tokrat ste uporabili tehniko deljenega zaslona.

"Pravzaprav sem se z deljenim zaslonom poigraval že nekaj časa, predvsem v filmu Lux Æterna (2019) in tudi v kratkem filmu Poletje '21 (2020), ki sem ga posnel za modno hišo Saint Laurent. Zelo uživam pri poigravanju z deljenim zaslonom. Ko sem začel delati Vorteks, te tehnike nisem nameraval uporabiti v celotnem filmu. Ko smo začeli snemati, sem nekatere prizore posnel z dvema kamerama, druge pa samo z eno. Po treh dneh mi je prišlo na pamet, da bi morali vse prizore posneti z dvema, tako, da bi ena kamera vseskozi ostala s Françoise, kadar snemamo igrane prizore z Dariem, in obratno. Tega ni bilo v scenariju. Zaradi tega smo morali pretresti celoten urnik snemanja. Moral sem se prepričati, da bom imel dovolj materiala na obeh kamerah, če bi to potreboval. Dlje ko sem snemal in še posebej ko sem film montiral, pa mi je dokončno postalo jasno, da moram obdržati pristop dveh ločenih svetov, ki se nikoli ne spojita, a sta vseskozi povezana. Velikokrat ne pomislimo, kako zelo potvorjen je pravzaprav svet, ki nam ga dajejo filmi. Najprej vidiš kader ene osebe, ki govori, nato film preklopi na približek druge osebe, ki odgovarja. V resničnem življenju se stvari ne odvijajo na ta način. Resnično življenje je bolj podobno splošnemu planu z obema osebama v enem kadru. Na nek način je pristop deljenega zaslona bližje resničnosti. Film je nasploh ena taka psihotična imitacija resničnega življenja."

V francoskem filmu najbolj slovita uporaba deljenega zaslona še vedno sega v čas nemega filma, ko se je z njim poigraval Abel Gance. Koliko so na vas vplivali njegovi filmi, kakršen je denimo Napoleon (1927)?

"Gance je deljeni zaslon uporabljal bolj kot panoramo, s katero je na primer kazal vojsko na eni in drugi strani. V bistvu je s tem podvajal iste informacije. Mene bolj zanima, kako lahko deljeni zaslon uporabim za to, da sledim dvema likoma naenkrat ali dajem dva različna pogleda na nekaj, kar se odvija v istem času. Pri meni takšnega podvajanja ne boste našli."

Kot avtor ste znani po tem, da pogosto najdete humor v prizorih, ki so v resničnem življenju tragični. Film Vrhunec (2018) je bil takšen, tudi v Vorteksu je bilo mogoče kljub težki tematiki slišati v dvorani kar nekaj smeha.

"Komični prizori prihajajo iz resničnega življenja. Dario je takšen tudi v resnici. Tako govori in tako maha z rokami, da je včasih komično. Vedno sem zavidal režiserjem, ki so imeli priložnost delati z drugimi režiserji v vlogi igralcev. Ingmar Bergman denimo je na ta način uporabil Victorja Sjöströma v Divjih jagodah (1957), Billy Wilder pa Ericha von Stroheima v Bulvarju somraka (1950). Vedno sem si želel, da bi Dario Argento nastopil v kakšnem mojem filmu."

Bi tudi vi nastopili v filmu kakšnega režiserskega kolega, če bi prejeli takšno prošnjo?

"Razlog, zakaj je tak režiser kot Dario sploh sprejel to vlogo, je ta, da sem mu na samem začetku rekel, da bo to njegov lik in da lahko z njim počne, karkoli želi. Povedal sem mu samo, da so okoliščine njegovega lika v filmu pač takšne, da ima ženo, ki trpi za demenco. Takšno vlogo bi sprejel tudi jaz. Torej le, če bi lahko igral samega sebe. Takšnega, kot sem. Če bi se za vlogo moral učiti dialoge iz scenarija, potem to ne bi bilo zame."