Kako je ta čas v Beogradu? Je manj ali bolj stresno? Kako pandemija vpliva na vaše življenje?
"Restrikcije so po vsem svetu podobne, pa tudi delitve na zagovornike in nasprotnike zapiranja in cepljenja. Nam tukaj vsakdanjik, ki ga ogroža neka višja sila, ni neznan. Pozabila sem že na življenje brez stresa kot produkta permanentne negotovosti ob tem, kako dolgo bodo še trajali sovražni vplivi na naša življenja. Za razliko od sankcij - zaprtja 90. let prejšnjega stoletja in drugih agresij, časov, ko v spirali strahu ni bilo niti hrane, niti zdravil, niti bencina, niti elektrike, ko je inflacija opustošila in požrla vse, je sedaj dejansko stanje za nas kar znosno. V teh časih se povsod išče najboljšo rešitev za vse neznanke. Midva z Nikolo kot samozaposlena umetnika sva svoje delo zmeraj koncentrirala na dom in nisva pretirana potrošnika niti ekstroverta."
Je srbska vlada za samozaposlene umetnike v težkih časih pripravila kakšno finančno pomoč, odškodnino?
"Samostojnim umetnikom je bila dodeljena pomoč za tri poletne mesece 2020., okrog 900 evrov. V Srbiji samozaposleni umetniki ne dobivajo nikakršnega mesečnega nadomestila denimo v višini minimalnega dohodka, temveč se znajdejo vsak po svoje, iz dneva v dan. Po raziskavah Unesca je družina najpomembnejši dejavnik v boju proti revščini, pa tudi široka socialna mreža stikov. Šele na tretjem mestu sta strokovnost in profesionalnost. Hočem reči, da je tudi samostojnim umetnikom (ki živijo le od umetniškega dela), če so uživali na njihovo srečo zaščito svoje družine, bolj uspelo preživeti to težavno obdobje. Na žalost razpis ministrstva za kulturo in informiranje za odkup umetniških del sodobne umetnosti, ki kot primer dobre prakse funkcionira že dolga leta, za leto 2020 ni bil razpisan. Takoj na začetku 2021. pa so ga razpisali. Projektni razpis za sodobno umetnost tega ministrstva pa je bil izpeljan tudi 2020. Združenje likovnih umetnikov Srbije je spodbudilo akcijo pomoči najbolj ogroženim članom. Socialno in pokojninsko zavarovanje krijejo, tako da je zdravljenje za nas, svobodne umetnike, kot doslej brezplačno."
"Kriza je konstantna, ker ima tako veliko obrazov in je sinonim za življenje"
S partnerjem Nikolo Pilipovićem sta umetniški tandem Manik. V času izolacije sta predlagala videoprojekcijo, ki bi jo projicirala na zid pred zgradbo ministrstva za notranje zadeve. To bi bil mini kino za upokojence, ki so samo v nočnih urah lahko med prvo karanteno v Beogradu prišli na prosto. Kako je bilo s tisto inventivno idejo?
"Tisto projekcijo sva pripravila in zasnovala. Ampak kot pri mnogih idejah, za katere uresničitev potrebuješ pomoč nekoga, do katerega moraš priti, najti poti, priložnosti, ga seznaniti z zamislijo, poiskati tehnično in drugo pomoč, nazadnje pa najti še poslušalce, s tem pa tudi prijatelje, naklonjene ideji (izkazalo se je, da so prijatelji lahko samo ljudje s podobnimi ambicijami), je tudi ta najina ideja ostala na trdem disku. Projekcija +ŽIVLJENJE zajema prostor cikličnih premen na vodoravni osi Drevo-Midva-Zid. Že dve desetletji fotografirava visoko drevo na dvorišču, pa tudi zid na drugi strani najinega stanovanja in spremljava na njem letne čase, časovne spremembe. Mislila sem na samotne obraze najinih sosedov, ko ob večerih odhajajo povsem sami v noro tišino asfalta in betona, kako bi nenadoma zagledali nekaj drugega na tistem praznem zidu: svetlobno projekcijo sprememb na sosednjem drevesu in zidu, beleženih v različnih obdobjih dneva in leta. Med tema dvema narativnima tokovoma so dodane izbrane sekvence iz najinega umetniškega dela. Ta vznemirljiva slutnja, kako se bodo ljudje morebiti odzvali, naju je spodbudila, da v dnevih izolacije dokončava in zaokroživa to zamisel.
"Banalne izjave pogosto uspešneje najdejo pot do javnosti"
Sedaj, ko se je hrup ponovno vrnil na ulico, ko ni bilo več te izjemne in za zdaj neponovljive koncentracije zatrtih emocij in stanj, to najino delo nima več tistega naboja, ki je bil odločilen za njegov nastanek. Nekdo, ki bi bil pozoren, bi videl tu in tam majhne, skrbno dozirane pozornosti, ki jih umetnik lahko ponudi drugemu, a vse to ostaja med platnicami zvezkov, partitur, zunaj izmenjave. Nepokazano, preskočeno, zavrženo ostaja ustvarjalcu samemu kot slepa pega ali siva cona, v kateri brbota njegov jezik. Banalne izjave pogosto uspešneje najdejo pot do javnosti."
Kako se srbski umetniki ustvarjalno odzivajo na krizo?
"Metabolizmi so različni. Nekateri se po inerciji ne prebudijo, drugi se po inerciji prebudijo. Nekateri se odzovejo dobesedno, kot da gre za posebno nalogo. Ekscesi in 'normalnosti' se izmenjavajo, tu so, kot cunamiji in orkani, imajo svoja imena, ki smo jim jih mi nadeli. Raztaplja se razlika med naravo in kulturo že samo s tem, ko se je človek ekspanzivno odločil za prepogosto nasilne intervencije. Narava je nova kultura. Eksplozija nuklearke je tako dejanje kulture.
Bal melanholije, Ep o nasilju (to so poimenovanja mojih del in ene najine razstave). K nam prihajajo vesti, da je ta multiplicirani kolaps skozi korono proizvod projekta čiščenja, neke nove evgenike, perverzne higiene, sama pa še naprej mislim, da je nemogoče, da se človeška vrsta obnaša do zemlje, drugih bitij, drugega človeka ... z demiurško oholostjo, sebičnostjo, ignoranco, a brez posledic. Dogaja se vsako sekundo na vseh mogočih krajih.
V času, ki se sedaj razglaša kot smrtna ura, se korigirajo prioritete in želje. Podobo o sebi in svojih zmožnostih presprašujemo, da bi našli izhod, pot bega. Kriza je konstantna, ker ima tako veliko obrazov in je sinonim za življenje. Prikladna je. Rojeni in zataknjeni na mestu, ki ga je neki likovni kritik imenoval 'geografska krivica', nimamo premora med raznovrstnimi prilagajanji. Ker, ko stojimo nekje zataknjeni na mestu, nazadujemo. Jogiji s svojo odločitvijo prekinejo in odlagajo zadovoljstvo, da bi se jim odprlo neko pomembnejše mesto spoznanja in spodbodlo uspavane centre v možganih. Izhodi bodo tako na ravni fantastike, nekonvencionalni, vrtoglavo kreativni, drzni, nevidni - odspodaj."
Nazadnje sva se videli predlani ob Bitefu, pokazali ste mi razstavo v Slovenskem domu na beograjskih Terazijah. Bitefa lani ni bilo, kot še številnih drugih kulturnih prireditev, dogodkov? Se sploh kaj dogaja na sceni ta čas? In kako je z beograjskimi Slovenci ta čas?
"Likovno življenje se nadaljuje, razstave se odpirajo, seveda ob upoštevanju varnostnih ukrepov. Mednarodne likovne razstave so za zdaj odložene, a začenjajo se že nekateri festivali in gostovanja tujih umetniških skupin. Te dni se je začel tradicionalni festival plesa z gostovanjem baleta prvakov in solistov New York City baleta. Baletni plesalci tega ansambla so izjavili, da leto dni niso nikjer nastopali in da jim je bil beograjski nastop prvi po dolgem času.
Gledališče je (bilo) v nezavidljivem položaju, čeprav so našli načine za komorne predstave na odprtem za manj gledalcev, na primer v Ateljeju 212. Mnogi igralci so vseskozi zaposleni s snemanjem TV-serij. Javno življenje umetnosti se samo zdi utišano, ker so umetniki, sodeč po aktivnostih v različnih združenjih, na družbenih omrežjih in sodeč po raznovrstnih akcijah, nemoteno s svojim delom v dialogu s publiko. Nenehno iščejo nove načine komunikacije in skrbijo za izboljšanje svojega statusa in umetnosti.
Društvo Slovencev v Beogradu ni moglo biti zelo aktivno. Člani so se pred pandemijo zbirali vsako sredo v svojih prostorih, na predavanjih, zborovskih vajah, delavnici risanja in slikanja, razstavah, svečanostih, festivalih, promocijah časopisa ... Nadaljevali smo delo na spletu in začeli s podkastom Slokult, ki je vsako nedeljo. Tudi šola slovenskega jezika je pred nedavnim začela delati po spletu."
Z Nikolo Pilipovićem sta v vajinih delih pogosto uporabljala glasbo vašega očeta, v Beogradu živečega, uveljavljenega slovenskega skladatelja, doma iz Pernice pri Mariboru. Tudi vi ste del otroštva preživeli v Vukovskem Dolu pri Mariboru. Kak je vaš spomin nanj in na Maribor, ki ga je oče Zlatan zapustil za vedno, ko je bil izgnan v Srbijo? V Beogradu je študiral glasbo in postal eden najpomembnejših skladateljev. Ta dediščina vas je najbrž močno zaznamovala?
"Zapomnila sem si besede mame, Beograjčanke, ki mi je povedala, kako sem se rodila s popkovino, ovito okoli vratu. Ob meni so bile ženske tragičnih usod, odrasla sem z očetom umetnikom - skladateljem, dirigentom, radovednim človekom, avanturistom. Ko sem ob različnih priložnostih pisala o očetu, sem se dotaknila njegovega nepripadanja klanom, kar šele sedaj po njegovi smrti spoznavam, pa njegov podedovani pedagoški talent s svežimi, novatorskimi pristopi v glasbi, h kolektivu zbora, ki ga je vodil z odgovornostjo in ljubeznijo. Še zmeraj, še danes so mu mnogi člani njegovega RTV-zbora globoko hvaležni. Z osemmilimetrsko kamero je snemal filme, ki jih je ponoči montiral, na njih pa beležil moje otroštvo, življenje v Vukovskem Dolu, Pernici, Beogradu, Sloveniji, življenje svojega zbora. Koluti traka čakajo, da jih prenesem na sodobne nosilce.
Njegovo razumevanje nepopolnosti, ki jo je prepoznaval tudi v sebi, je bilo res posebno, kot njegov nalezljivi smeh. Vsako nejevoljo je sprejel z neverjetno mirnostjo in pretvoril v še en tragikomični življenjski akord. Čas, ko je vodil Otroški zbor RTB, imenujejo zlato dobo. Bila sem z njim povsod kot otrok, na vajah, koncertih, snemanjih, seminarjih, gostovanjih - od Otroškega festivala v Šibeniku, Dubrovniških poletnih iger do Bemusa in Tribune skladateljev v Opatiji. Komponiral je zgodaj zjutraj, pred svitom in pred vsemi svojimi obveznostmi, pa ponoči med počitnicami, v stari hiši v Pernici, v Adrijini prikolici in v bolnišnici. Zelo majhno že me je vpisal v otroški likovni atelje v Domu pionirjev v Beogradu, kjer mi je kmalu postalo jasno, kaj bom počela v življenju. Tu sem imela tudi svoje prve razstave na Otroškem oktobrskem salonu, v Galeriji fresk, Kulturnem centru Beograda, preko mojih otroških del pa so prišla tudi prva srečanja z ljudmi, kot so Oto Bihalji Merin, Aleksa Čelebonović, Patricia Nixon, Jovanka Broz, prvi astronavti, ki so stopili na Mesec ... Odraščala sem na dveh krajih - v Novem Beogradu, ki je bil v 70. letih še vzorčen primer corbuzierovske arhitekture bivanja, in v Vukovskem Dolu 27 blizu Maribora, med Jakobom in Jarenino. Te hiše, v kateri sem poznala vsak kot, vsak predmet, ni več. Njeni prvotni stanovalci so drug za drugim umirali, novi lastniki pa so se odločili vse sledove preteklosti izbrisati. V tej veliki hiši z debelimi zidovi, globoko vinsko kletjo, skrivnostnim podstrešjem in obsežnim posestvom je imel vsak svoj precizni dnevni red. Dedek je igral klavir vsak dan v 'klavirski sobi' ob točno določenih urah popoldneva, pela sem z njim. Vsako sredo je imel 'delovne ure', sovaščani so prihajali k njemu in čakali, da jim natipka kakšno pismo, prošnjo, jim svetuje, pomaga. Teta je z železno roko upravljala kmetijo, vodila gospodinjstvo, zbiralno postajo za oddajo mleka, veliki hlev, vinograd. Idilično otroštvo in mladost sem preživela v njihovem boju z zemljo, doživljala sem ga kot privilegij. Končalo se je z mojim vpisom na fakulteto umetnosti v Beogradu, kar je sovpadalo z dogodki, ki so razrušili nekdanjo skupno državo."
Verjamete v umetnost nove normalnosti?
"Pred kratkim me je prijatelj opozoril na kulturo, ki je zgradila najstarejše svetišče Göbekli Tepe v turški Anatoliji okrog 9000 pred našim štetjem. Poleg algoritemsko natančne arhitektonike, krožnega tlorisa, skoraj realistično upodobljenih živali v kamnitih skulpturah je tukaj tudi gotovo prvi znani prikaz poroda. Linearna risba, rezbarjena v kamen. Nekdo je tedaj v trenutku poroda bil ob tisti porodnici, neposredno gledal, poslušal krike in čutil potrebo, da to zabeleži. Pokazalo se je, da je bil likovni prikaz talentiranega slikarja soudeleženca edini možen tedaj, ko ni bilo zapisa, posnetka, filma. Je sled neidealiziranega, skoraj naturalističnega prenosa dogodka.
Prihodnost je zbirka protislovnih strahov, zmedene pameti in racionalizacije, ki jo je treba 'obvladati'. Kadar je transgresivna in sublimna, takrat je umetnost najbolj zvita in lahko izbriše sled konsenza večine o splošnih vprašanjih. Katera fascinacija bo dovolj močna, da bo preživela deset tisočletij? O tem bo odločala posteriornost."
Kaj ustvarjate ta čas? Na vašem facebook profilu sem videla zanimive monokromne slike v velikih formatih. Kaj pomeni ta faza?
"Slike - monokromije v zlatem ključu, načinu, po katerem slikarji z barvami sugerirajo različne odtenke zlata, sem začela snovati že sredi 90. let. Začenjam z nekaj obsesivnimi temami, ki periodično prihajajo na vrsto. V času koronazapore sem se vrnila na ta svoj fokus. Morda je uglašen s še enim encimom omejevanja. Rodčenko je naslikal prve monokromije v zgodovini umetnosti kot zadnjo ali prvo stopnjo avtonomije slikarstva: dva elementa in proces: format in površina - nanos materije, barve. Nič več. Brez naracije, brez zapletenih odnosov znotraj formalnih elementov slike, brez kompozicije, ki zapeljuje oko. Odvzemanje namesto zbiranja, reduciranje namesto množenja in naštevanja. Kadar ni odnosa, ker ni elementov, med katerimi bi prišlo do odnosa, tedaj tudi ni spopada. Tragedija, pravi Barthes, nastane zaradi pomanjkanja prostora. Spopad je kot zapeljivi dramski zaplet, intriga in past pogosto edini način, da vstopimo v razgovor z drugim. Odrekanje kompozicijskim zapletom na sami površini slike monokromije je izraz avtonomije, kot izhod skozi meditirajoče aktivno mesto prastarega, utrujenega, zasušenega 'zlata': med askezo in luksuzom."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
