(INTERVJU) Matej Vranič: Tako dodelanega naravoslovnega dokumentarca pri nas še ni bilo

Slovenski poljudnoznanstveni dokumentarec je letos doživel nagel in dokaj nepričakovan vzpon. Pomemben košček k tej pozitivni sliki je prispeval fotograf in režiser Matej Vranič, čigar film Divja Slovenija bodo danes premierno predvajali še na malih zaslonih. Vranič se je filma lotil z odkrito željo, da bi čare slovenske narave prikazal nekoliko drugače, in se je v skladu s tem zgledoval po mnogo razkošnejših dokumentarcih iz zahodnih držav. Priznani fotograf in zdaj tudi filmski režiser nam je pred nocojšnjo televizijsko premiero razgrnil svoj pogled na ta ambiciozni projekt.

Slovenci imamo naravo skorajda vpisano v gene, kot nacija smo izjemno navezani nanjo. Vas je pri ustvarjanju filma Divja Slovenija zanimal ta odnos med naravo in obkrožajočo družbo ali je bila tukaj vendarle bolj v ospredju vaša lastna fascinacija nad naravnim okoljem?

"Že od mladih nog sem vseskozi v naravi in zato v njej vidim stvari, ki jih večina ljudi ne. Prav ta opažanja, ki sem jih doživljal skozi leta, poskušam prikazati z gibljivimi slikami. Po poklicu nisem biolog. Sem le ljubiteljski opazovalec narave in iz svojih opažanj sem izhajal tudi zato, ker gre za stvari, ki si jih ne moreš kar tako izmisliti. Ko imaš to izkušnjo že v sebi, je vse bistveno lažje."

Katera izmed živali, ki ste jih snemali, je najbolj fotogenična in s katero ste po drugi strani imeli največ težav?

"Če hočeš ustvariti dobro zgodbo, sploh ni pomembno, ali se žival pusti snemati ali ne. V vsakem primeru je težko. Venomer je treba upoštevati ogromno dejavnikov. Najprej so tu etična načela, da ne vstopaš preveč v živalski življenjski prostor in da živali ne vznemirjaš. Postavljeni smo bili tudi pred mnogo drugih izzivov. Nič namreč ni šlo po načrtu, ki smo si ga zastavili. Za nekatere vrste smo menili, da jih bomo zlahka posneli, a je bilo potem v praksi vse prej kot tako. Zato tudi ne bi mogel izbrati ene živali. Vse so bile zahtevne. Smo pa po drugi strani brez težav posneli prav žival, za katero me je najbolj skrbelo, da je morda sploh ne bomo videli – volka. Stvari so se iztekle tako, da smo prav njega posneli v samo nekaj urah. Medvede denimo smo šli snemat v za to namenjene opazovalnice, kjer naj bi se veliko zadrževali. Pa jih ni bilo. Potrebovali smo pet ali šest dni, da smo jih posneli."

Kaj gledalcem film Divja Slovenija ponuja, česar slovenski poljudnoznanstveni dokumentarci doslej niso?

"Filma nisem posnel samo zato, ker mi je to tako ljuba tematika, ampak ker pri nas tako dodelanega naravoslovnega dokumentarca na tako visokem nivoju še ni bilo. Kot vzor sem si vzel BBC-jeve dokumentarce, posebno tiste Davida Attenborougha. Če hočeš parirati takšnim produkcijam, mora biti film res dober. Pri nas si v tem smislu v marsičem omejen, imamo pa v primerjavi z drugimi izjemno voljo in potrpljenje, da naredimo, kar smo si zadali."

Kateri konkretno so elementi, ki so BBC-jevim produkcijam dosegljivi, vam pa ne?

"Največji problem, s katerim smo se soočali, je bila finančna omejenost. Tu ne gre za to, da si denimo ne bi mogli privoščiti drage kamere, ker to dandanes sploh ni več problem. Danes že fotoaparati delajo tako kakovostne posnetke, da ne more v kinu nihče več ločiti med tem, ali so bili posneti s fotoaparatom ali s kamero za 200.000 evrov. Finančna omejenost se bolj kaže skozi to, da ne moreš najeti filmske ekipe, ki bi bila s tabo dlje časa, denimo dva tedna ali en mesec. Zato smo snemalne dneve kar naprej 'štukali'. Česar nismo posneli v določenem dnevu, je moralo počakati na naslednje snemanje, ki je bilo šele čez dva tedna. To nas je najbolj oviralo pri delu. V Sloveniji na področju filmov o živalih sploh ni produkcij, ki bi delale na tak način. Zato je bilo treba rekrutirati nekaj ljudi, ki sem jih navadil na svoj slog dela. Že od mladosti spremljam slovenske naravoslovne filme in iskreno povedano se mi zdi, da pri nas še vedno precej zaostajamo, pa čeprav imamo ogromno neizkoriščenega potenciala. Upam, da nam ga bo v prihodnosti uspelo zapolniti in da bomo lahko snemali filme na takšnem nivoju, da bodo gledalcem všeč. Potencial pa je predvsem v tem, da imamo še vedno precej neokrnjeno naravo in zelo pestro biodiverziteto, in to na izjemno majhnem območju. Ni nam treba hoditi daleč, da bi posneli nekaj res zanimivega."

Pred snemanjem filmov ste se uveljavili kot fotograf. Koliko je snemanje filmov zahtevnejše od tega, kar ste počeli prej?

"Najprej gre seveda za to, da je oprema popolnoma druga. Vse je treba kupiti na novo in vse je desetkrat dražje. Pri fotografiji potrebuješ samo eno dobro sliko, ki lahko pove vse, pri filmu pa ti en posnetek ne pove še ničesar. Treba se je zelo potruditi, da poveš celotno zgodbo in da gledalcem poveš vse tisto, kar si želel povedati. Tu moram dodati, da sem področje fotografije z izjemo naravoslovne večinoma zapustil. Komercialna fotografija mi ne diši več. Po eni strani sem se je naveličal, po drugi pa je tudi pri nas takšna poplava fotografov, da svojo priložnost raje iščem drugje. Veliko je tudi nelojalne konkurence. Večji studii še držijo svojo ceno in tam ni težav. Težko pa živiš od enega sloga fotografije. In ko preideš na slikanje porok in podobno, se tam že srečaš z miselnostjo, da poskušajo naročniki dobiti vrhunsko kakovost za čim nižjo ceno. Sprašujejo se, zakaj bi nekomu plačevali več, če je s telefonom mogoče posneti povsem v redu fotografije. In prav to me je najbolj motilo. Da se delo fotografa ne ceni dovolj."

Prav slovenska narava je v minulem letu postala tudi predmet političnega prisvajanja, ko so se tako predstavniki vlade kot opozicije vzpenjali na Triglav, vsak s svojimi zastavami in simboli. Ali vas pri takšnem početju kdaj stisne pri srcu?

"Ne gre samo za politike. Če bomo z naravo še naprej delali tako, kot z njo ravnamo sedaj, se ne bo dobro končalo. Kapital bo požrl vse. O tej temi ni problem ozavestiti običajnega človeka. Problem je ozavestiti tiste, ki o teh stvareh odločajo. Ko tem ljudem kapital zamegli razum, narava vedno potegne najkrajšo. Če bo šlo tako naprej, se nam zelo slabo piše. In to že zelo kmalu."

Ali imajo naravoslovni dokumentarci moč, da spreminjajo zavest ljudi o pomembnosti ohranjanja narave?

"Tega bi si želel. Zato jih tudi delamo. A tisti, ki bi jih morali gledati in o tem razmišljati, tega ne počnejo."