Filmski režiser Miha Čelar letošnje poletje preživlja vse prej kot počitniško. Njegov dokumentarni film Sinovi burje, posnet s pomočjo istoimenske knjige slikarja Blaža Vehovarja, te dni intenzivno kroži po letnih in mestnih kinih po državi in 51-letnik se na vsaki postojanki osebno udeležuje premier in pogovorov z gledalci. Film pripoveduje dvojno zgodbo o kraškem ovčarju kot zadnji avtohtoni slovenski vrsti psa na eni strani ter o volkovih na našem ozemlju na drugi. Obe živali sta pri nas na svoj način ogroženi in Čelar je s svojim filmom očitno zadel v jedro slovenske povezanosti z naravo. Film je bil namreč prvotno zamišljen kot televizijski film, a si je zaradi velikega zanimanja mestnih kinematografov izboril kinematografsko predvajanje. "Slovenci imamo radi pse," je z gledalci ugotavljal po projekciji v celjskem Kinu Metropol, kjer smo se pogovarjali z režiserjem.
Pred ogledom filma Sinovi burje bi morda lahko pričakovali, da bo film pripovedoval zgodbo o nasprotju med nevarnim, divjim volkom, ki ogroža ljudi in njihove kmetije, ter prikupnim kraškim ovčarjem, ki jih brani pred njimi. A v resnici se film bere kot apel za sobivanje med ljudmi in živalmi.
"Gledalce sem hotel na nek način prelisičiti. Pes je zelo privlačen protagonist, a je tudi sam pravzaprav volk. In obratno. Statistično gledano je pri nas okoli 300.000 psov, torej ima vsak šesti Slovenec oziroma vsaka druga družina opravka s psi. Če to našo ljubezen do psa prenesemo še na volka, bi tudi zanj to lahko pomenilo nekaj dobrega. Poskušal sem vleči to analogijo. Določene značilnosti, ki pri psih zrcalijo nas same – dejstvo, da gre za čuteča in socialna bitja – sem poskušal prezrcaliti na volka. S ciljem, da bi pokazal, da volk ni demoničen stvor ali poosebljeno zlo, temveč zelo inteligentno socialno bitje. Obenem pa je tudi ogrožen in ranljiv na podoben način kot naši kraški ovčarji. S to možnostjo, da tudi povsem izgine z našega ozemlja."
Od kod zgodovinsko gledano izhaja to demoniziranje volkov?
"Srednjeveško krščanstvo je izdelalo nabor živali, ki so povezane s hudičem. Ob kozlu so tu še kače, krastače in pa – volk. Tradicionalna družba je potrebovala delitev na dobro in zlo in volk je skozi pravljice in mitologije obtičal na tem mestu. V filmu vidite izjavo župana Velikih Lašč (Tadej Malovrh, op. a.), ki je rekel, naj gre volk nazaj v pravljice k Rdeči kapici, nam pa naj da mir. Ko imaš zgodbo Rdeče kapice ponotranjeno v sebi, do volka ne moreš več vzpostaviti nekega odnosa ali pa se o njem nekaj naučiti. To je obtičalo v slovenski zavesti, še toliko bolj v ruralnih okoljih. Ljudje v skladu s tem živali še vedno delimo na koristne in nekoristne."
Leta 2019 je v Sloveniji potekala burna javna razprava o odstrelu volkov, v katero se je intenzivno vključila tudi politika. Kako je politizacija tega vprašanja vplivala na strokovni pogled na volkove?
"Politikov ne maram. So pa tisti, ki jih še dodatno preziram. V to razpravo so se vključili prav tisti, ki jih uvrščam na vrh svojega seznama neodobravanja. Šlo je za očiten namen izkoriščanja nesreče kmetov, pri čemer so se politiki želeli prikazati kot neke vrste rešitelji. Marjan Podobnik je grozil, da bodo njihovi pripadniki preprečili začetek kmetijskega sejma v Gornji Radgoni, če ne bo izdan odlok o izrednem odstrelu volkov. Kmete, ki so bili zaradi napadov volkov dejansko prizadeti, je povleklo v te besede. Stvari so potem podivjale, ker so v zgodbo s svojimi protesti vstopili še levi naravovarstveniki. Tudi naravovarstveni ekstremisti. Skupina mavričarjev je želela osvoboditi krave na kmetiji na Vodnikovi cesti v Ljubljani. Vse skupaj je pripeljalo do nekega absurda. Predsednik Lovske zveze Slovenije (Lado Bradač, op. a.) je takrat pravilno povedal, da bi bilo treba to razpravo držati daleč stran od politike."
Zgodba o kraškem ovčarju kot zadnji avtohtoni slovenski vrsti psa je po drugi strani mnogo bolj optimistična. Številke so bile še pred nekaj desetletji zelo skrb vzbujajoče.
"Tudi sedaj niso idealne. 900 psov je nek minimum, da lahko vrsto med sabo zdravo križaš in da se izogneš gensko prirojenim napakam. V skladu s prevladujočim prepričanjem vzrediteljev in ljubiteljev kraševcev tudi sam menim, da bi bilo vse lažje, če bi vrsta dobila poseben status kulturne dediščine, kot ga imajo denimo lipicanci. Dejstvo je, da imamo Slovenci radi pse. Danes imamo tudi drugačen pogled na življenje. Ljudje v mestih se ne poročamo več. Mnogi nimajo otrok in imajo namesto tega pse. Ogromno ljudi je samih. Psi so postali naši nadomestni otroci ali partnerji, zato bodo tudi ostali z nami. In ne nazadnje, zakaj ne bi imeli tudi pri nas svoje pasme, ki bi zasedala neko posebno mesto."
Ste eden tistih režiserjev na domači filmski sceni, ki se usmerjajo izključno v snemanje dokumentarnih filmov, zato imate izjemen pregled nad tem vidikom slovenske kinematografije. Kako dojemate sedanje stanje na domači dokumentaristični sceni?
"Dokumentarni film na nacionalni televiziji ima svoj prostor, v Slovenskem filmskem centru pa ga dojemajo kot nekaj za zraven. To se vidi v njihovem odnosu do dokumentarcev v zadnjih letih. Proračuni zanje so v tem času precej padli. Silijo nas v enake finančne sheme kot pri igranih filmih, kjer je treba vnaprej predvideti porabo promocijskih sredstev, kar tukaj ne gre. Odnos je precej mačehovski. To je neumno, in to iz več razlogov. S proračuni, ki jih lahko pri nas odmerimo dokumentarnim filmom, bi lahko bili dokaj konkurenčni sosednjim državam. Na tem področju se ne moremo izgovarjati na majhnost, kot to počnemo pri igranih filmih. Tu izpuščamo priložnosti. Kot drugo pa se je v regiji v zadnjih desetih letih izoblikovalo kar nekaj dokumentarnih središč v obliki festivalov in krajev za koprodukcijska srečanja, kamor prihaja srenja iz celega sveta. Nas kot nacionalne kinematografije tam ni. Prisotnih je zgolj nekaj posameznih avtorjev. Vse te priložnosti izpuščamo in jih ignoriramo, pa bi lahko preko njih veliko dosegli, kajti naše zgodbe so enako atraktivne in povsem konkurenčne sosednjim državam. Če ne bi Televizija Slovenija imela svoje dokumentarne tradicije, bi dokumentarni film pri nas tanko piskal. Mislim, da so nam dokumentarci nasploh bližje, kot si mislimo. Kaj pa so druga videi, ki jih snemamo s telefoni, kot prav dokumentarni filmi? Razočaran sem nad stanjem na naši sceni."
Film Sinovi burje je prejel finančna sredstva Televizije Slovenija in Slovenskega filmskega centra in se bo zato predvajal v kinih in na televizijskih zaslonih. Kakšen bi bil vaš argument, zakaj si je dokumentarne filme vredno ogledati na velikem platnu?
"Če dokumentarni film deluje in če nagovori gledalca, potem ne ponuja nič manjšega doživetja kot igrani film. In po tej logiki – zakaj ga ne bi šli pogledat v kino? Pri nas je prisotno razmišljanje, da gre pri dokumentarcih za neko izobraževanje, pa da bo film v vsakem primeru kasneje predvajan na televiziji. To je vse res, a menim, da ne gre samo za to. Sam se trudim in hodim na predstavitve svojih filmov po kinih in vidim, da nagovarjajo gledalce. Morda celo bolj kot pri igranem filmu. Pri slednjem gre vedno za neko avtorsko izjavo in vprašanje je vedno samo to, ali ti je film všeč ali ne.
Dokumentarni filmi pa odpirajo veliko vrat, skozi katera lahko vstopaš. Pri pogovoru z ustvarjalcem lahko gledalci zgodbo filma nadgradijo s svojimi izkušnjami. Dokumentarni film izredno dobro odpira ta vrata. In kje drugje se bo to odvilo kot prav v kinu? Na televiziji film pogledaš in greš takoj na naslednjega."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
