(INTERVJU) Oliver Stone in Joshua S. Goldstein: Filmi so vedno vzbujali strah pred jedrsko energijo

Ameriški režiser Oliver Stone je v svoji pol stoletja trajajoči karieri venomer privzemal opozicijsko držo v ameriški družbi. Najprej je s filmoma Vod smrti (1986) in Rojen četrtega julija (1989) ostro kritiziral vietnamsko vojno, v Wall Street (1987) mentaliteto neoliberalizma, v JFK (1991) je izpodbijal uradno interpretacijo atentata na Johna F. Kennedyja, v Snowdnu (2016) se je postavil na stran slovitega žvižgača. Po tem, ko se je trikratni oskarjevec s serijo JFK: Izdana usoda (2021) lani znova vrnil k omenjenemu atentatu, je letos odprl povsem novo tematsko poglavje. V filmu Nuclear (Jedrsko) se namreč Stone trudi spremeniti prevladujoči pogled na jedrsko energijo. Šestinsedemdesetletni režiser je dokumentarec zasnoval po tem, ko je prebral knjigo Svetla prihodnost (A Bright Future, 2019) ameriškega politologa Joshue S. Goldsteina in švedskega inženirja Staffana A. Qvista. ​Avtorja v njej pravita, da je večina tistega, kar vemo o jedrski energiji, popolnoma napačno in da smo od druge svetovne vojne dalje žrtve protijedrske propagande, ki temelji na vzbujanju strahu pred to tehnologijo. Tako knjiga kot dokumentarec zato namesto tega temeljita na treznih argumentih in na znanstvenih dejstvih. Stone torej v zrelih letih s svojim novim filmom še enkrat več plava proti toku, film pa bi utegnil predstavljati pomemben mejnik v dojemanju jedrske energije med splošno javnostjo. S Stonom in Goldsteinom smo se pogovarjali ob svetovni premieri filma v Benetkah.

Kako dolgo sta vsak pri sebi gojila skepso do splošne percepcije jedrske energije v današnjem svetu? Je to nekaj, kar je dlje časa zorelo ali je spoznanje vzniknilo v trenutku?

Oliver Stone: "Preden sem prebral to knjigo, sploh nisem kaj dosti vedel o tej temi. Seveda sem dosti slišal o tem. Knjigo sem prebral po tem, ko je bila recenzirana v časniku New York Times. To je bilo ravno v času, ko sem se prvič zavedel, kako nevarne so lahko podnebne spremembe. Ko sem knjigo prebral, se je v meni nekaj premaknilo. Joshuo sem takoj poklical z namenom, da bi odkupil pravice za filmsko adaptacijo. Najprej sem mislil, da bo iz tega nastal igrani film, nekaj v slogu trilerjev Alfreda Hitchcocka. To se ni izšlo, zato smo se lotili dokumentarca, kar je bilo na neki način še težje. Besedo 'Jedrsko' sem namenoma izbral za naslov, ker sem želel izpodbijati ustaljene percepcije te tehnologije. Želel sem poudariti, da obstaja velika razlika med tem, ali govorimo o jedrski energiji ali o jedrskem orožju. Ljudje te fraze ves čas zamenjujejo. Enako je z besedo 'sevanje'. Sevanje dojemamo kot našega sovražnika, ker nam je bilo tako zapovedano. Ravno takšne stvari delijo ljudi in jim preprečujejo, da bi spoznali resnico. Življenje je pač takšno, da je večina ljudi zaslepljenih. Veliko ljudi verjame v razne bogove in vraževerja. In znanost nam ponuja najboljše orodje za razlago sveta. Ne pravim, da je to edini način, ampak zame je tisti pravi."  

​Joshua Goldstein: "Tudi sam sem bil dolgo proti jedrski energiji. Potem pa me je začelo skrbeti zaradi podnebnih sprememb. Tudi sam imam namreč otroke. Ko se poglobiš v temo jedrske energije, vidiš, da je praktično vse, kar o tem vemo, na neki način napačno. Če hočeš nekaj razumeti, se tega ne smeš bati. V knjigi je zato ogromno podatkov, ker sva avtorja hotela, da vse podrobnosti držijo in da so znanstveno utemeljene. Vendar pa se knjiga ne dotakne ljudi tam, kjer to pričakujejo, to je v njihovem strahu. Če osebi, ki jo je strah, podaš kup informacij, ta strah ne bo šel nujno stran. Zato ta film mnogo bolje opravlja to nalogo." 

Prav film je imel v svoji zgodovini veliko zaslug za to, da nas je bilo venomer strah jedrske energije v vseh njenih oblikah.

Oliver Stone: "Vedno, kadar je bilo govora o jedrski energiji, so jo v filmih prikazali v negativni luči. V korejskem filmu Pandora (2016) so elektrarno v Fukušimi prikazali kot novo Hirošimo. Film je s tem dosegel svoj namen, saj so v Južni Koreji začeli zapirati jedrske elektrarne, pa čeprav so imeli vrhunsko znanje o tej tehnologiji. In to zaradi enega filma. Da ne omenjamo ameriškega filma Kitajski sindrom (1979), ki je bil katastrofalen. Z Jane Fonda sem se še strinjal glede vietnamske vojne, pri jedrski energiji pa je po mojem stopila na napačno stran. Filmi jedrsko energijo portretirajo izključno negativno. V igranem filmu je sploh ne moreš videti v pozitivni luči. Koliko apokaliptičnih filmov smo videli v zadnjih 30 letih? Filmi nam nenehno dajejo vtis, da je vse narobe in da gre svet v pogubo. Kot družba smo zato zelo pesimistični. Optimizem v filmih je danes dojet kot nekaj osladnega. Danes je nemogoče snemati filme s srečnimi konci, kakršne je denimo snemal Frank Capra. Filme se je vedno izrabljalo za grozo, teror in strah. To pa zato, ker to ustvarja dobiček. Prav zato se mi je pri filmu Nuclear zdelo, da so dejstva edini način, na katerega bi lahko vplival na ustaljene percepcije jedrske energije."

​Joshua Goldstein: "Lep primer tega je tudi serija Simpsonovi, ki nas vse zabava, ampak se vam negativni prikaz jedrske tehnologije potihoma usede v podzavest. V tej seriji smo vedno gledali tiste žareče sode radioaktivnih odpadkov. V resnici ti odpadki sploh niso videti tako. Vse to je izmišljeno. Vendar pa so na nedavnih protestih proti jedrski energiji v Nemčiji kot rekvizite uporabili prav takšne sode. To je strah, ki ga je ustvarila ta dolgotrajna kampanja proti jedrski energiji. Z leti se nam je to usedlo v glavo. Danes je splošno sprejeta percepcija, da za jedrske odpadke ni rešitve. Pa so. Rešitev je v podzemnih skladiščih, poleg tega pa imajo v Rusiji že oplodne (angl. 'breeder', op. a.) jedrske reaktorje, ki lahko te odpadke uporabijo znova. Rešitve v vsakem primeru obstajajo." 

Če ostanemo pri filmskih primerih - veliko gledalcev je še vedno pod vtisom izvrstne HBO-jeve serije Černobil (2019). Ali lahko na primeru te serije ponazorite, v katerih vidikih je šlo za antipropagando in konkretno v katerih detajlih so ustvarjalci napačno prikazali problematiko jedrske energije?

​Joshua Goldstein: "V javnosti obstaja veliko nerazumevanje obsega černobilske nesreče. Dobro vemo, da elektrarna v tistem času še ni imela zaščitnih konstrukcij, kakršne imajo jedrski reaktorji danes in ki lahko ob morebitni nesreči zadržijo sevanje. V Fukušimi je denimo takšna konstrukcija zadržala večino sevanja, zato so le majhne količine ušle v okolje. V Fukušimi ni nihče umrl zaradi sevanja. Tudi v najslabšem scenariju se to ne bi zgodilo. Če bi bilo vse strogo regulirano, bi ljudje lahko živeli tam, vendar ne živijo, ker jih je strah. V Černobilu so bili ljudje izpostavljeni visokim količinam sevanja in približno 50 ljudi je od tega umrlo. Nato so tu bile še nižje količine sevanja, ki so se v okolico širile v oblaku. Ljudje si tovrstno sevanje narobe razlagajo. Z inštrumenti lahko merimo izredno majhno količino sevanja. Tudi šop banan vsebuje nekaj sevanja. Oseba, ki v postelji spi zraven vas, je prav tako malo radioaktivna. Če so ti oblaki v Černobilu povzročili kakršnokoli škodo - in ali so jo, je prav tako stvar razprave -, so ljudem tako malo škodovali, da je to dobesedno nemerljivo. Ko se pogovarjamo o potencialno prizadeti populaciji v Černobilu, govorimo o desetinah milijonov ljudi in o obdobju več desetletij.

Špekuliramo lahko, da se je zaradi te nesreče pri ljudeh pojavilo kakšnih tisoč rakavih obolenj. Ampak javnost ima v glavi še vedno percepcijo, da je v Černobilu umrlo na milijone ljudi in da jih je ogromno imelo strašanske zdravstvene posledice. To pa ni res. Nesreča je bila res grozna, a bila je tudi edina res katastrofalna nesreča te vrste v celotni zgodovini jedrske industrije. In od tega je zdaj že 35 let. Moj očitek HBO-ju je, da so po vsem tem času poskušali senzacionalizirati černobilsko nesrečo in to tako, da so sevanje prikazali na način, da ljudem vzbuja strah. Medtem pa se v drugih industrijskih panogah dogajajo še mnogo hujše nesreče. Ampak HBO o njih ne posname TV-serij, pa bi jih morda moral."

Oliver Stone: "Kot ste videli v filmu, sem se pogovarjal z enim od znanstvenikov, ki so raziskovali nesrečo v Černobilu. Glede nesreče se je počutil grozno. Rekel je, da po njej ni bil več isti človek. Ampak tisto, kar je najbolj obžaloval, je bilo to, da so zaradi nesreče začeli opuščati jedrsko energijo. Menil je, da so znanstvenike v HBO-jevi seriji prikazali kot bedake, tehnike pa kot panične amaterje. V resnici so to bili ljudje, ki so bili zelo dobro usposobljeni, res pa je, da so delali napake. Vendar so se teh napak dobro zavedali in so jih tudi zelo trezno sprejeli. Poleg tega so v seriji trdili, da so sovjetski znanstveniki lagali Mednarodni agenciji za jedrsko energijo. To ni res. Njihovi znanstveniki so ravnali povsem v skladu z etičnimi načeli. To je bila še ena v vrsti tistih serij ali filmov, ki poskušajo ustvariti vtis, da so Rusi pokvarjeni in da so gangsterji." 

Kaj pa primer jedrske elektrarne v Zaporožju? Kaj, če jo katerakoli stran v vojni res poskusi zadeti s projektilom in jo pognati v zrak?

​Joshua Goldstein: "Da bi se lahko začeli pogovarjati o tem, da gre v Zaporožju res nekaj hudo narobe, bi morala biti elektrarna najprej izklopljena iz omrežja, nato še iz pomožnega omrežja iz bližnje tovarne premoga in na koncu bi morali odpovedati še dizelski generatorji. In če bi že prišlo do taljenja sredice reaktorja, bi bilo sevanje zamejeno v kupoli, ki so jo še ojačali in je izjemno močna. Orožje je ne more kar tako prebiti. Letalo Boeing 747 bi se lahko zaletelo vanjo pa bi še vedno vzdržala. Letalo bi ob udarcu razpadlo na koščke. Če bi sevanje že nekako ušlo iz zavarovanega območja, bi z meritvami preprosto naredili zemljevid kontaminiranih območij. Zelo majhna verjetnost je, da bi od tega kdorkoli umrl. Če že, bi šlo za rakava obolenja, ki bi se pokazala šele čez desetletja. Ob istem času pa na desettisoče ljudi dejansko umira v tej vojni. Da ne omenjamo podnebnih sprememb, ki bodo prizadele naše otroke. To so tisti resnični problemi, zaradi katerih dejansko umirajo ljudje."

Vseeno pa še vedno ostaja problem jedrskih odpadkov.

​Joshua Goldstein: "Odpadkov je zelo malo. Konkreten primer: odpad, ki nastane ob vseživljenjski uporabi jedrske energije, ne zavzame več kot eno pločevinko prostora. V primerjavi z odpadki pri uporabi premoga in olja je to neznatna količina. Premog danes še vedno ubije pol milijona ljudi na leto. Tisoč do dva tisoč ljudi vsak dan. Predstavljajte si, da toliko ljudi vsak dan postavite v vrsto in jih zadušite z dimom. Jedrski odpadki so v primerjavi s tem precej nenevarni. In niti ni povsem tako, da bi ob uhajanju v naravo ti odpadki uničili svet. Tudi njihova moč sčasoma upada. Uran je naravna snov, ki jo pridobivamo iz tal. Premog, arzen, svinec in živo srebro pa ostanejo za večno." 

Evropske države so v zadnjem času ubrale različne strategije pri uporabi jedrske energije. Te segajo od nadaljnjih vlaganj pa do popolnega opuščanja. Zdaj je zaradi energetske krize in vojne v Ukrajini vprašanje znova na mizi politikov. Katera pot je po vašem mnenju pravilna v tako kompleksnem političnem okolju, kakršna je Evropska unija?

Oliver Stone: "Ljudje bi morali začutiti, da se sami odločajo za ohranitev jedrskih elektrarn. Če bi jim iz Bruslja to ukazali, po mojem to ne bi delovalo. Evropska unija je že sama po sebi problematična institucija. Razočaran sem bil nad Nemčijo, da se je odločila za zapiranje jedrskih elektrarn. To je bila neumna odločitev nemške vlade in velik korak nazaj. V primerih, kot je ta, se politika vmešava v dejstva in Nemčija zdaj plačuje visoko ceno te odločitve. Francija je pri tem vprašanju ravnala bistveno bolj pametno."

Joshua Goldstein: "Po tem, ko je Nemčija začela zapirati jedrske elektrarne in ko je začela enako zahtevati od drugih držav, se zdaj slika počasi spreminja, še posebno v državah, kot sta Nizozemska in Belgija. Začele so se dogajati spremembe v percepciji jedrske energije. Ko sem se pred leti začel ukvarjati s to temo, je bila jedrska energija velik tabu. Vsi so trdili, da je ta tehnologija nekaj, kar se bo postopoma opuščalo. Zdaj se to spreminja. Ko nastopi energetska kriza, to družbo prisili, da spremeni svoje razmišljanje. In ko ob tem vse bolj občutimo še vročinske valove in suše, smo se prvič zares začeli zavedati, kako velik problem postajajo podnebne spremembe. To pa je problem, ki ga ne rešujemo. Saj vsi obožujemo sončno in vetrno energijo, ampak ta vira nista dovolj, da bi rešili te probleme. Fosilna goriva seveda prav tako odpadejo. Dejstvo je, da bomo v naslednjih 30 letih porabili še bistveno več električne energije, celo dva- do štirikrat več kot zdaj. Tem potrebam ne moremo zadostiti z obnovljivimi viri. Ljudje morajo priti do točke, da bodo jedrsko energijo bolje razumeli. Mislili bi si, da je ljudi, ki živijo v bližini jedrskih elektrarn, najbolj strah jedrske energije. Pa je ravno nasprotno. Prav oni jo najbolj podpirajo. To pa zato, ker jo tudi najbolje razumejo. Kot družba predvsem potrebujemo več pravih informacij."