Mednarodni Festival kratkega filma (FeKK) je v slovenski kulturni prostor vstopil leta 2015 in se je hitro izkazal za prijetno osvežitev na sceni. Medtem ko se večji filmski festivali usmerjajo v tradicionalnejšo celovečerno formo, je FeKK ujel duha časa in je začel izpostavljati različne oblike kratkega filmskega ustvarjanja, ki doživljajo velik razmah po zaslugi digitalne revolucije in vzpona spletnih videoplatform. Festival v tokratni sedmi ediciji še naprej ostaja zasidran v Ljubljani, a z zavezo do občasnih gostovanj po drugih kotičkih države. Direktor festivala Peter Cerovšek in programski vodja Matevž Jerman sta ob začetku letošnje edicije razmišljala, zakaj je prav v kratki filmski formi mogoče najti esenco današnjega časa.
Katero luknjo ste na slovenski filmski sceni pravzaprav želeli zapolniti z ustanovitvijo FeKK leta 2015?
Peter Cerovšek: "Festival smo ustanovili štirje posamezniki, poleg naju še Bojana Bregar in Matej Bandelj. V tistem času pri nas festivala kratkega filma, z izjemo nekaj minornih dogodkov, preprosto ni bilo. Mi smo izhajali iz mednarodnega festivala kratkega filma K3. Po tem, ko smo gostujočo edicijo slednjega priredili v Ljubljani, smo želeli tudi slovenske filme soočiti z drugimi filmi iz tujine. Na ta način je nastal tekmovalni program FeKK YU, z idejo, da slovenske kratke filme predvajamo ob boku s filmi sosednjih držav, ki so bile na tem področju takrat med boljšimi v Evropi."
Matevž Jerman: "Ustanovitelji festivala smo bili kritiki in režiserji, ki smo takrat delali na različnih festivalih. Izhajali smo iz scene neodvisnega filma. Digitalna revolucija je doživljala dokončen razmah in s tem se je pokazala potreba po pregledu letne kratkometražne produkcije. Odločili smo se, da bomo ponudili profesionalno platformo, kjer se lahko predstavlja domača produkcija in se srečuje s tujo."
Kaj po vajinem mnenju kratka forma prinese področju, na katerem še vedno dominira celovečerni film?
Matevž Jerman: "Sam tukaj sploh ne bi delal razlike. Kratki film je film. Njegova prednost je hkrati tudi njegova slabost. Po eni strani zaradi svoje kratke dolžine izpade iz kapitalističnega sistema distribucije, po drugi pa manjši proračuni prinesejo večjo svobodo in več eksperimentiranja, raznovrstnosti in ažurnosti v smislu odzivanja na aktualne teme. V tem smislu se mi zdi celo bolj vznemirljiv od celovečernega filma, še posebej v smislu raziskovanja novih form. Zato si prizadevamo, da bi kratki film obravnavali enakovredno s celovečernim."
Peter Cerovšek: "Pri nas še vedno prevladuje pogled, ki je bil včasih še toliko bolj izrazit, namreč da je kratki film nekakšna druga liga. Ko smo bili na tujih festivalih, denimo na tistem v Clermont-Ferrandu, smo videli, da kratke filme pogosto ustvarjajo režiserji, ki delajo tako celovečerce kot kratke filme, in da eno živi skupaj z drugim. Tam smo videli, da ne gre za marginalnost, temveč zgolj za drug format izražanja."
Se je v teh sedmih letih od prve edicije FeKK odnos gledalcev do kratkega filma tudi v praksi spremenil?
Matevž Jerman: "Festival je v teh sedmih edicijah kar malo ponarodel. Ljudem se ni več čudno pogovarjati o kratkem filmu. Obenem pa govorimo o celi generaciji prostovoljcev in obiskovalcev, ki so odraščali skupaj s festivalom ter so potem tudi sami posneli svoje uspešne kratke filme. Raste tudi število avtorjev, ki se ukvarjajo z eksperimentalnim filmom."
Peter Cerovšek: "Marsikateri od teh obiskovalcev je šel študirat film in se je vrnil na festival kot avtor s svojimi filmi. Pri mlajši generaciji se je v tem smislu zgodil velik preskok, pri drugih pa tudi opažamo, da vedno bolj sprejemajo kratki film."
"Naši uveljavljeni avtorji na večjih festivalih nastopajo prav s kratkimi filmi"
Matevž Jerman: "Leto 2021 se nasploh kaže kot prelomno za slovenski kratki film. Kukla je zmagala na festivalu v Clermont-Ferrandu, Katarina Jazbec je v Rotterdamu predstavila film You Can't Automate Me, v Locarnu imamo Špelo Čadež in Roka Bička, z novim filmom je tu še Olmo Omerzu. Naši uveljavljeni avtorji na večjih festivalih nastopajo prav s kratkimi filmi."
Na nek način smo dandanes s pametnimi telefoni vsi režiserji svojih kratkih filmov. Ali smo v minulem desetletju prav zaradi razmaha dostopne video tehnologije dosegli tisto točko v zgodovini filma, ko bo kratkemu filmu uspel dokončni preboj?
Matevž Jerman: "Verjamem, da je kratki film forma našega časa. Z vsesplošno dostopnostjo se je zgodila nekakšna demokratizacija. Sploh ni več pomembno, ali imaš kakovostno opremo za snemanje. S telefonom lahko posnameš, urediš in distribuiraš svoj film. Videi na tiktoku so pravzaprav neke vrste kratki filmi. Na youtubu in instagramu se vsak dan pojavi na milijone novih kratkih filmov. Zaradi tega bi morali začeti bolj kritično razmišljati o produkciji teh podob. Temu bi morali več pozornosti nameniti tudi v šolah. Z videi smo bombardirani z vseh koncev, ne znamo pa jih še analizirati in obravnavati z distanco."
Peter Cerovšek: "Ne gre samo za kratki film. Gre tudi za videe, pri katerih avtorji niso nujno režiserji ali študenti filma. Kratki film je postal izrazno sredstvo za vsakogar, ki želi biti kreativen na področju gibljivih slik."
Festival se letos v svoji izhodiščni temi usmerja v prihodnost. Kaj nam bodo letošnji kratki filmi povedali o času, ki prihaja?
Matevž Jerman: "Po tem, ko je bila tema lanskega festivala KatastroFeKK oziroma Konec se bliža, se je to izkazalo za samoizpolnjujočo se prerokbo. Po vsem, kar se je z epidemijo dogajalo lani, smo se malo ustrašili, da to prihodnost tudi sami napovedujemo. Zato smo si letos temo zastavili nekoliko bolj kontemplativno. Smo na podobni točki v zgodovini, kot je bila tista ob 11. septembru 2001, ko smo se znašli na prelomnici, ki je definirala sledeče obdobje. Ker smo sredi tega velikega procesa sprememb, se nam je zdelo smotrno razmisliti o tem in preiti k dejanjem. Precej poudarka je na filmih, ki prevprašujejo različne vidike prihodnosti, od klasikov, kot sta Potovanje na Luno (1902, Georges Méliès) in Svet jutrišnjega dne (2015, Don Herzfeldt), pa do povsem sodobnih filmov, ki se ukvarjajo s podobo prihodnosti. A da bi razumeli prihodnost, moramo razumeti tudi preteklost, zato v sodelovanju s Slovenskim filmskim arhivom v programu Izgubljeni svet/Kako živeti predstavljamo optimizem, ki je vladal v šestdesetih in sedemdesetih letih na področju celotne družbe. Na ta način prevprašujemo različne vizije in možnosti, ki jih imamo v sedanjosti."
Peter Cerovšek: "Na prihodnost želimo gledati pozitivno, brez cinizma."
V letošnjem programu najdemo tudi serijo filmskih obzornikov Kino-pravda, ki jih je sovjetski režiser Dziga Vertov snemal v dvajsetih letih minulega stoletja. Lahko to sekcijo vidimo kot razmislek o tem, da bi moralo to obilje današnjih gibljivih podob vendarle odločneje privzemati tudi politične in aktivistične poteze?
Matevž Jerman: "Absolutno. Kino-pravda bo naslednje leto praznovala stoto obletnico od nastanka prve epizode, prvega kino-obzornika. V smislu političnega in umetniškega angažmaja, ki je zaznamoval obzornike Dzige Vertova, se nam to zdi kot apel sodobnim avtorjem, naj razmišljajo tudi širše in da naj gredo ven iz svojega intimnega prostora v razmislek o družbi, politiki in formi, s katero se ukvarjajo."
Peter Cerovšek: "Gre za zanimivo vzporednico s prej omenjeno demokratizacijo produkcijskih sredstev. Kino-pravda je prav v dvajsetih letih minulega stoletja s temi filmskimi obzorniki začela demokratizirati prikazovanje podob širši populaciji, tako da so te poteze vsekakor podobne."
Bi si torej drznila napovedati novo renesanso kratkega eksperimentalnega in političnega filma na podoben način, kot se je odvila v desetletju pred natanko stotimi leti?
Matevž Jerman: "Tega si ne bi drznil. Bi pa na tem mestu citiral zaključne besede iz filma Plan 9 From Outer Space: 'Naj nam bog pomaga … v prihodnosti!'"
Obiščite spletno stran brez oglasov.
