(INTERVJU) Tina Konec, akademska slikarka: Najboljše stvari so preproste

V UGM Studiu v Mariboru je do 12. februarja na ogled razstava del mlade akademske slikarke Tine Konec. Na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani je magistrirala pred tremi leti, vendar je njen izraz izmojstren, kot da bi imela za seboj že dolgo ustvarjalno življenje, je zapisala k razstavi kustosinja Andreja Borin. Navdih njenim delom je narava, natančneje drevesa, še natančneje iglavci. Na papir ali prosojni pavs papir polaga poteze s svinčnikom ali črnim tušem - počasi, v dolgem meditativnem procesu, eno ob drugo. Umetnica z izjemno preprostimi likovnimi sredstvi ustvarja nadvse kompleksna dela, ki jih odlikuje tako senzibilnost kot izredna prezenca. Risbe in video na aktualni razstavi so nastajali v času zaprtja in izolacije zaradi epidemije, ko je umetnica živela in ustvarjala doma v Oplotnici.

Kako je s to vašo "preprostostjo likovnih sredstev na poti do kompleksnih del", kot jo je označila kuratorka razstave Evregreen?

"Spominjam se besed svojega profesorja z akademije Sergeja Kapusa, ki je nekega dne eno od predavanj zaključil z besedami: 'Najboljše stvari so preproste!' S 'stvarmi' je mislil na umetniška dela, meni pa so se njegove besede zdele resnične v še širšem kontekstu. Vse stvari v življenju so najboljše, če so preproste. Komplikacije ga otežujejo, kljub temu pa se mi zdi, da ljudje izjemno radi kompliciramo. Vsaj znotraj lastnega dela pa se sama lahko temu izognem. Ne le zato, ker posegam po najosnovnejšem vizualnem mediju in njegovih sredstvih, po minimalnem koloritu, po arhetipskem motivu, temveč preprosto zato, ker se mi zdi to lepo. Med sprehodi v naravi vidim tako veliko estetike v preprostih stvareh, kot je drevo, da se mi zdi že samo to dovolj."

Ko sva se nazadnje pogovarjali ob vaši razstavi v Kibeli, ko ste se predstavljali s poljsko umetnico Maess Anand na razstavi Risba kot organizem, ste mi dejali, da je risba že od zgodnjih začetkov vaš priljubljeni medij, kar ostaja še danes. Kaj vidite v tej stari umetniški formi?

"Risala sem od nekdaj, in to zelo pogosto. Kasneje sem zelo veliko tudi slikala, po nekaj letih akademije pa sem se vrnila k osnovnemu mediju. Ugotovila sem, da je to način izražanja, ki mi najbolj ustreza, znotraj katerega se počutim najbolj domače in kjer najbolj uživam med delovnim procesom. Kljub temu pa me sploh zadnje čase zanimajo še druge stvari, ki me prej niso. Že nekaj časa sem razmišljala o video projekciji in prav na razstavi Evergreen v UGM Studiu sem se prvič zares predstavila v novem mediju. Motivno sem ostala pri drevesih, tudi podlaga posnetka je papir, da se z drugimi deli bolje poveže, je bilo pa kup stvari, ki so bile nove, na katere nisem računala, prvič sem za izvedbo svojega umetniškega dela potrebovala pomoč drugih (montaža, glasba idr.), kar je zame predstavljalo drugačen način dela, drugačen pristop. Moram reči, da sem se prav zabavala in dobila ideje za še več video del. Bom pa vsekakor ostala tudi pri risanju, brez tega ne morem."

Ni nepomembno, da ste iz Oplotnice in se iz najzgodnejših let spominjate iglavcev - ne le smrek, borovcev, tudi cipres, ki jih je sadila pri vaši domačiji babica. Evergreen prinaša drugačna drevesa, ki jih zmeraj najprej fotografirate, kajne?

"Oplotnica je pri razstavi Evergreen pravzaprav igrala zelo pomembno vlogo. Tam sem preživela tisto najhujše, najbolj zaprto obdobje lockdowna leta 2020, in ker Oplotnica leži ob samem vznožju Pohorja, sem se skoraj vsak dan odpravila tja na pohod. To je bilo tudi obdobje, ko se je začenjala zima in inverzija je bila v naših koncih zelo izrazita in dolgotrajna. Mislim, da smo bili skoraj dva meseca v megli, brez žarka sonca. A ko sem se vzpenjala po pobočjih Pohorja, sem po nekaj minutah izstopila iz megle in ugotavljala, da je v bistvu zelo lepo vreme. Prehodi iz megle v sonce so bili čudoviti, prav tako pa pohorski gozdovi, ki sem jih na novo odkrivala. Nikoli prej nisem na Pohorju preživela toliko časa kot takrat. In to je bilo nekaj, kar se je nato reflektiralo tudi v razstavi Evergreen.

Drevesa, ki se pojavljalo v video delu Hommage, pa so bila v istem obdobju posneta skozi okno mojega ateljeja v domači hiši. Nekega dne sem ugotovila, da imam na telefonu že cel kup posnetkov snemanja teh cipres, vedno, ko se mi je namreč zazdelo, sem jih posnela. Odločila sem se, da mora iz vsega tega materiala nastati nekaj dobrega, produktivnega. Tako se je razvil ta video in od tod tudi naslov Hommage, ki predstavlja poklon domačim cipresam in vsem drugim iglavcem okrog naše domače hiše, ki so dodobra zaznamovali moje ustvarjalno delo."

Radikalni ste, kar se tiče minimalnosti v vašem ustvarjanju: delate le risbo, vedno drevesa, samo s tušem ali svinčnikom, vedno le črno-belo. Drzna odločitev danes v času digitalnosti, pretočnosti?

"Zadnje čase me vendarle vleče tudi izven risbe. Video, s katerim se tokrat prvič predstavljam, mi je namreč omogočil, da prikažem nekatere stvari, ki jih zgolj z risbo ne bi mogla. Všeč mi je, ko se na posnetku ciprese ves čas rahlo premikajo in migotajo, čeprav je na prvi pogled videti, kot da so povsem pri miru in se le izgubljajo v meglicah. Video je gibljiva verzija mojih risb, ki pa so statične. Čeprav slednji izraz, širše gledano, velja le za samo formo, znotraj katere pa se vendarle marsikaj dogaja. Ena od predstavljenih serij, Orisi, se zaradi goste notranje strukture ves čas spreminja glede na gledalčev položaj v prostoru, serija Sence pa je tako izginjajoča, da se ene od teh risb ob vstopu v galerijo sploh ne vidi! Izgleda kot prazen papir, obešen s stene, šele s približevanjem se razodene rahla megličasta risba, ki je na njem."

Vaše umetniške raziskave dreves so se kasneje sprevrgle v po formi sorodne oblike, kot so kristali, fraktali, lišaji, tvorbe iz vesolja, celic ... Ampak fotografija je zmeraj vaš izhodiščni motiv?

"Fotografija je skoraj vedno moj izhodiščni motiv. Pri tej razstavi sem po fotografski predlogi ustvarjala le serijo Orisi, serijo Sence sem ustvarjala brez kakršnekoli predloge, predloga za video pa je bil cel kup mojih video posnetkov skozi okno domačega ateljeja."

Kako pa ta distopični čas vpliva na vas - vaša vrnitev k naravi je najbrž zmeraj zdravilna?

"Narava in umetnost sta si izjemno blizu - obe dokazano blagodejno vplivata na posameznika. Sama poleg uživanja med pohajkovanji v naravi dobivam še inspiracijo za delo, porajajo se mi rešitve za izvedbe projektov ali pa ne mislim na nič, kar je včasih tudi zelo dobro. Med lockdownom sem opazila in začutila, kako zelo potrebujem (ali kar potrebujemo) naravo. Obisk narave ni postal le del mojega vsakdana, postal je tudi del mojega delovnega procesa, bolj kot kadarkoli prej. Od nekdaj sem namreč hodila v naravo, a zdaj to počnem s še večjim navdušenjem in težnjo po odklopu, tudi če za zelo kratek čas. Lažje sprejmem vse slabo, ki se trenutno dogaja, in vedno znova začnem trdno verjeti, da se bodo stvari slej ko prej spremenile na bolje."