(INTERVJU) Urban Vovk, novi glavni urednik Beletrine: "Najbolj uspešen si takrat, ko so razlike pri vrhu majhne"

Ste novi glavni urednik založbe Beletrina. Glede na to, da ima založba tudi programskega direktorja in seveda izvršne urednike oziroma urednice, kakšna funkcija je pravzaprav to?

"Vloga glavnega urednika je deloma še v ustanavljanju, smo v tranzicijskem obdobju. V programu za letos je 60 knjig, končni rezultat pa bo najbrž še višji. Ni ga junaka, ki bi mu uspelo prevzeti odgovornost in izključne kompetence za tak obseg. Sploh ker gre za vpetost v širšo sliko založbe, festivale in druge dogodke, je zelo težko zagotavljati vitalnost celotnega knjižnega programa, od domačih izdaj do prevodnih, ponatisov, novih zbirk. Več kot je sogovornikov, boljše je za založbo. Po drugi strani se je pri tem obsegu dela pokazala močna potreba po tem, da delo poteka bolj koordinirano, da založbeni sektorji delujejo bolj usklajeno.

Štiri leta sem bil izvršni urednik, spoznal sem proces in sodelavce. Kot dolgoletni svobodnjak sem bil navajen na drugačno obliko dela oziroma sodelovanja, tukaj pa se je bilo treba vključiti v večji sistem. Vendar se mi ta sistem, vsaj za zdaj, ni pokazal kot tog in vertikalno neizprosen. Veliko je medsebojnega spodbujanja, konstruktivnega tovarištva. Našel sem tudi prostor za svoje ideje in ustvarjalno svobodo."

Zlahka si predstavljam, kaj je Beletrina pridobila z vami: po moje gre za izjemno dobro potezo za izboljšanje imidža založbe. Ste dober poznavalec literature, dober urednik, dober vodja kritiških delavnic, obvladate tudi birokratsko in finančno plat posla (res v manjših dimenzijah) in nikoli niste bili vpleteni v nič spornega. Morda bo celo kdo, ki se je zlasti v zadnjem času odvrnil od založbe, z vami pripravljen delati?

"Sam razmišljam predvsem o lastnih pridobitvah in osebnih ciljih, ki jih drugje ne bi mogel uresničiti. Navsezadnje tudi tegale intervjuja najbrž ne bi bilo, če bi se odločil drugače, saj me zadnjih pet let v medijih tako rekoč ni bilo. Pridni fantje očitno nikogar ne zanimajo. Šalo na stran - dvajset let sem administrativno vodil LUD Literatura, najprej 16 let kot predsednik, nato štiri leta kot tajnik, zadolžen za razpise, končna poročila, vse formalne postopke in finančne tokove. Dejansko se mi je nakopičilo preveč administrativnega dela in mi je začelo vse skupaj presedati. Ampak ja, imel sem celostno predstavo o tem, kako se zadeve odvijajo. Vendar je budžet Literature približno desetina Beletrininega letnega proračuna in podobno velja tudi za obseg dela, seveda ne po številu izdanih knjig, ampak celotnega pogona. Tukaj so izzivi bolj raznovrstni. Moj motiv je bil predvsem pestra izbira tekstov, s katerimi se lahko ukvarjam. Področje, na katerem je Literatura zelo močno izstopila, so bile literarne delavnice in prvenci ter delo z neuveljavljenimi avtorji. Tako pridobljeno znanje lahko zelo dobro uveljavim tudi tukaj. Založba, ki je programsko tako ambiciozna kot Beletrina, ne sme zaspati na lovorikah uveljavljenih avtorjev in rednih sodelavcev."

Posebnega odkrivanja novih imen Beletrini v zadnjem času res nismo pripisovali.

"No, Bronja Žakelj je že novo ime. Meni je bilo recimo v veselje delati s Feliksom Plohlom, Goroslavom Vukšićem pa Ano Marwan, če omenim le nekaj imen, ki prej še niso bila odkrita, vsaj ne pri nas.

Sicer pa: neuveljavljeni avtorji, ki imajo željo po pisanju, morda tudi po tem, da bi svojo življenjsko zgodbo delili z bralci, niso pa prav zelo razgledani po slovenski založniški krajini, bodo, ker je Beletrina v dobrem in v slabem najbolj izpostavljena slovenska založba, svojo srečo najverjetneje najprej poskusili tu. Literaturin mehanizem delavnic je bil zelo uspešen in mislim, da je bila zelo slaba poteza Javne agencije za knjigo (JAK), da se ji te dejavnosti ni več zdelo vredno spodbujati z razpisi ali vsaj vzdrževati obstoječo infrastrukturo, ki je dokazano dala dobre rezultate. Če se omejim zgolj na svojo, kritiško delavnico, jo je v petnajstih letih obiskovalo kar sedem Stritarjevih nagrajenk. In tudi tiskane literarne revije nimajo več takšne teže, kot so jo imele včasih. Na spletu je čedalje več ponudbe, vendar ne gre skozi tako gosto uredniško sito, kot je šla v klasičnih literarnih revijah. Na spletu je lažje priti do objave, seveda tudi zato, ker so objave marsikdaj nehonorirane oziroma podplačane, kar je tudi posledica občutno nižjih subvencij, ki jih pristojna agencija odmerja spletnim medijem."

Beletrina sicer širi svoj programski spekter, vseeno pa najbrž ne želi biti založba splošnega tipa?

"Tudi pri knjigah, ki posegajo na druga področja in na prvi vtis delujejo zelo komercialno, je v ospredju dovolj močna zgodba. Kar loči priročnik ali generično biografijo od bolj hibridnega in literariziranega žanra, je, kako so stvari napisane in predstavljene. Ni nevarnosti, da bi se kriteriji pri tem zelo zmehčali. Med najbolj prodajanimi knjigami založbe so še vedno mnoge eminentno literarne. Beletrinina logika ni, da bi za nizke stroške delali lahko prodajljive knjige in s tem omogočili izdajanje težje prodajljivih kakovostnih vsebin. Zato pa se toliko bolj iščejo inovativni načini promocije in prodajne poti. In to je tisto, kar sem kdaj prej pogrešal, saj verjamem v to, da se promocijski načrt začne že takrat, ko določeno knjigo uvrstiš v program. Moje prejšnje delovno okolje je bilo organizirano kot društvo. Dejavnosti so razpršene na več ljudi, delovne odgovornosti in obveznosti so zato manjše, rednih zaposlitev ni, posledično je zato manjša tudi stopnja identifikacije in povezanosti. Ljudje se navežejo na družabno in ustvarjalno okolje, s poslovnimi rezultati pa se zvečine ne obremenjujejo, kar kdaj sploh ni slabo. Za 15 do 20 izdanih knjig recimo skrbi pet urednikov, kar pomeni, da to delo nikomur ne zagotavlja eksistence, to pa ima svoje prednosti in slabosti. Knjižni program težko sledi skrbno premišljenim in usklajenim smernicam. Kadar si popolnoma avtonomen pri sestavi progama, se ne obremenjuješ z dejavniki tveganja, kaj se bo s knjigo zgodilo po njenem izidu. Popolna uredniška avtonomija je seveda določena prednost, saj lahko slediš najvišjim standardom in svoji lastni viziji, precej manj pa si beliš glavo s tem, kako knjigi utreti prostor, kar te lahko uspava in oddalji od dogajanja."

Seveda pa najbrž ostaja Beletrina v polju kakovostnega leposlovja in humanistike tudi zato, ker se ne želi odreči subvencijam. Sploh izdaja nesubvencionirane knjige?

"Seveda jih izdaja, če imajo vsaj približno dovolj močen prodajni potencial in so pomembne za ugled založbe. JAK bo od 60 načrtovanih knjig iz letošnjega programa sofinanciral izid štiriindvajsetih, preostale imajo druge vrste podpor ali pa, kot na primer Zvezdna Beletrina, ki prinaša ob delih iz slovenske zakladnice tudi številne nove prevode mladinskih klasikov, izidejo povsem brez subvencij in so odvisne le od uspeha na trgu. Letos bo recimo brez subvencije izšel tudi Durrellov Avignonski kvintet, ki je zelo ambiciozen projekt. Tudi ponatisa vseh sedmih delov Iskanja izgubljenega časa ne gre spregledati ..."

Pa sva pri klasičnem "paketu". Prav ko je Beletrina začela izdajati zbirko Klasična Beletrina, se je marsikomu zazdelo, da je povsem prevzela področje, ki je nekoč pripadalo največji založbi. Kako pa se klasika prodaja?

"Prodaja knjig Klasične Beletrine je precej specifično področje. V marsičem gre zasluga vodji trženja Alešu Veselu, ki je v tej branži že zelo prekaljen, saj je Beletrina že njegova tretja založba. Prej je delal že pri DZS in Modrijanu in je bil tudi pobudnik telefonskega studia, saj Beletrina prej tega načina prodaje ni prakticirala, pri tej zbirki pa se je, seveda ob podpori spletne prodaje, pokazal za zelo učinkovitega, saj se je kar 70 odstotkov klasikov prodalo mimo knjigarn in knjižnic. To pomeni, da pri projektu ni šlo le za umetniški vtis in popolnitev knjižničnih fondov, ampak tudi za idejo, kako knjigo spraviti do kupcev."

Letos boste torej začeli še z nečim novim, mladinskimi klasiki v zbirki Zvezdna Beletrina. To je bila pa res velika prednost Mladinske knjige. Kje so zgrešili, da ste posegli tudi na ta teren?

"Za njeno idejno zasnovo sta najbolj zaslužna Aleš Šteger in Igor Saksida, uredniško jo vodi Anita Dernovšek, ključni sodelavec je še njen likovni urednik Damijan Stepančič. Ilustracije je izbral tako, da je delo, če je bilo le mogoče, umestil v izvirni časovni kontekst, pri nekaterih knjigah pa je dal priložnost, da se dokažejo, tudi mladim ilustratorjem. Kar se pa Mladinske knjige tiče, lahko povem svojo izkušnjo. Ne vem, zakaj bi o tem molčal. Za sodelovanje z njimi sem se dogovarjal kar štiri leta. V tem času so bili trije izraziti vzponi, sledili so jim strmi padci, od katerih je bil zadnji seveda dokončen. Neodločnost je, vsaj če sodim po lastni izkušnji, očitno zapisana že v njihov način delovanja. Na eni strani so programske želje vsebincev, na drugi pa realnost, ki jo kreira njihov menedžment - očitno je, da ne govorijo istega jezika. Poteze so povlečene in kmalu nato preklicane. Iz lastne izkušnje sklepam, da stvari na organizacijski ravni ne potekajo tako, kot bi morale. Založba se je vmes tudi prodajala, lastniški deleži in vodstva se menjajo, že skoraj potrjene odločitve se znajdejo pod vprašajem … In predstavljam si, da tako ni samo pri kadrovskih odločitvah.

Pa tudi na pandemijske razmere so se založbe različno odzvale. Beletrina je bila na to dobro pripravljena z e-knjigami, imela je lastno platformo, pa tudi sicer je delovanje čez noč prilagodila novim okoliščinam. Na veliko večji ladji, kakršna je Mladinska knjiga, je vsak najmanjši premik veliko težje doseči."

Koliko zaposlenih ima Beletrina?

"Šestindvajset."

Ob e-knjigah je še eno področje, na katerem je Beletrina že pred časom prevzela prvenstvo - prodaja avtorskih pravic slovenskih avtorjev v tujino.

"Tudi zaradi tega se zdi mnogim avtorjem Beletrina prava izbira. Vedo, da imajo tukaj največ možnosti za to, da v mednarodnem prostoru pokažejo, kaj znajo. Petra Kavčič počne to res zelo dobro. Hkrati pa je to tudi rezultat večletnega dela nekaterih drugih akterjev, zlasti Aleša Štegra, ki je nekakšen Beletrinin zunanji minister. Ima ogromno mednarodnih povezav. V obdobju omejitev se je to še bolj pokazalo, ko je preko platforme Versopolis z njegovim posredovanjem hitro nastal Festival upanja. Založba ponuja izredno stimulativno okolje, zaposleni imajo na svojem področju dela ogromno znanja in izkušenj. Za zdaj imam res samo dobre izkušnje tudi z izvršno direktorico Almo Čaušević Klemenčič, saj ima odličen pregled nad celoto dogajanja in zna v vsakem sodelavcu prepoznati kvalitete in tudi omejitve. Če bi recimo mene silili, naj spletem mednarodno mrežo, mi ne bi bilo za živeti, založba pa tudi ne bi imela nič od tega. Če se pričakuje, da bom vestno delal pri konkretnem knjižnem projektu, smo pa že veliko bližje dobremu rezultatu. Prav nihče se na svojem delovnem mestu ni znašel po naključju. Razen ustanovnih članov, ki so tukaj že vse od začetka, so vsi prišli zato, ker so se s svojim delom izkazali že kje drugje. Sam sem recimo zelo razvojno naravnan urednik, ki na tekstu najraje delam vse od idejne zasnove do natisa, nisem pa recimo še uredil kresnika, Špela Pavlič pa jih je že kar nekaj. Špelca Mrvar in Živa Borak se odlično spopadata s tehnično zahtevnejšimi izdajami, s katerimi sam nimam prav veliko izkušenj, tehnični direktor Marko Herzog je postavil že več kot tisoč knjig ... To so pomembne spodbude, saj smo vsi nagnjeni k temu, da se na neki točki zadovoljimo s sabo, tukaj pa vidiš, da lahko še marsikaj narediš, izboljšaš.

Po svojem značaju sem prej konservativne kot kakšne druge sorte, z novotarijami se soočam počasi. Dolgo sem se na primer oklepal vinila in VHS-kaset in v prvem primeru mi je dala zgodovina celo prav - ampak e-knjige so me navsezadnje le prepričale. Bralnik imam deloma zato, ker nimam več kam dajati knjig, predvsem pa zato, ker sem imel v zadnjem času nemalo težav z očmi in mi pride zelo prav. Ob sodelovanju z avtorjem, ki bo pri Beletrini kmalu izdal nov roman, sem izvedel, da je tudi njemu v podobni situaciji bralnik precej pomagal. E-izdaje podaljšujejo bralsko življenje. In izboljšujejo udobje. Priznati pa moram, da sem si prej določene stvari v zvezi s tem napačno predstavljal. Mislil sem, da ta format ni nekaj strogo dokončnega, da se da čez čas še kaj popraviti … No, ni tako preprosto, pravzaprav ni glede tega pri e-izdajah nič drugače kot s tiskanimi.

Druga izkušnja, ki se mi zdi zelo zanimiva, pa je povezana z zvočnimi knjigami. Tukaj se mi zdi prihodnost jasna, poslovna priložnost pa tudi. Ker je moj brat finančnik, sem se pred časom znašel na pikniku z ljudmi, ki počnejo zelo drugačne stvari in sploh zelo drugače razmišljajo o svetu. Ampak tudi tam smo se pogovarjali o knjigah. To, da poslovneži ne berejo, je predsodek. Po teh pogovorih sodeč, berejo veliko. Resda manj leposlovja in več drugih vsebin, čeprav tudi tu ni šlo brez Franzna. Vsi pa so že zdavnaj prešli na zvočne knjige. Vključeni so v distribucijske mreže, poslušajo jih v avtu, na sprehodih …"

Ampak najbrž angleške?

"Seveda. Če bomo slovenski založniki pri tem zaostajali, bomo izgubili še nekaj generacij oziroma segmentov bralcev, ki se bodo navezali na branje oziroma poslušanje v angleščini. Literatura pač ni več le nekaj, kar bi se nujno konzumiralo posvečeno, v odmaknjeni tišini, ampak je lahko tudi nekaj, kar je moč vključiti v vsakodnevno dinamiko."

Ko je svet JAK-a odstavil Renato Zamida, je direktor Beletrine Mitja Čander jasno povedal, da je morala oditi, ker Beletrina ni dobila toliko denarja, kot ga je pričakovala. Ne bom na vas naslavljala vprašanj o takem "kadrovanju", sem pa pomislila, da smo se znašli pred očitno permanentnim problemom: a ni to, kar lahko JAK ponudi, pravzaprav res postalo premalo za tako ambiciozne načrte, kot jih ima Beletrina?

"JAK nima le omejene količine sredstev, ima tudi določene organizacijske probleme. Prav tako kot višina subvencije je lahko problematična dinamika izplačil. Ker so strokovne komisije po novem razširjene s tri na šest članov, kar je z vidika demokratičnosti odločanja seveda prednost, je za sklepčnost potrebna prisotnost vsaj štirih, kar pa bi lahko bil problem. Upam, da se ne bomo spet znašli v položaju, kot se je že zgodilo, da je bilo treba z osebnim premoženjem jamčiti za odobritev izrednega bančnega limita ali posojati lastni denar oziroma denar svojih bližnjih, da je založba premostila sušno obdobje, ki je znalo trajati vse do konca maja, kar seveda onemogoča kontinuirano knjižno produkcijo, zamujena pomlad pa prinese preobteženo jesen."

Kolikšen je delež subvencij JAK v strukturi Beletrininega proračuna?

"Slabih 20 odstotkov. Ravno zadnjič sem nekje prebiral, kako velik prejemnik subvencij je založba, manjkal pa mi je podatek, kako učinkovito so bila ta sredstva porabljena, kaj je bilo za ta denar narejeno. Nič ni narobe, da se velike založbe pretresa temeljiteje kot manjše, vseeno pa ob tem ne gre prezreti, da je na drugi strani marsikatera sofinancirana knjiga kot mrtvorojeni otrok, saj niti vpleteni nismo prišli do informacije o tem, da je izšla. Seveda je mogoče špekulirati, da bi z izdatnejšo podporo vsi akterji vzpostavili učinkovitejše promocijske in prodajne mehanizme in bi krog bil sklenjen … Marsičesa ne moremo vedeti, pomembno pa je, da upoštevamo vse podatke."

Mislite, da je na področju kakovostnega leposlovja Beletrina že največja slovenska založba?

"Mislim, da je, ampak najbolj uspešen si takrat, ko so razlike pri vrhu majhne."

Vi imate Jančarja, ki je najbolj renomiran, in Bronjo Žakelj, ki je najbolj brana in prodajana. A Vojnovića še imate?

"Dva paradna avtorja Beletrine, Vojnović in Kumerdejeva, sta ravno izdala knjigi pri Gogi. A tega ne gre jemati kot nekaj dokončnega in še manj tragičnega. V 25 letih sem že marsikaj izkusil. Na polju literature in založništva gre za zelo občutljive odnose, za zelo izrazite individualiste, tankočutne in, priznajmo si, tudi nečimrne posameznike, zato lahko hitro pride do različnih pogledov in začasnih razhodov. Tako kot se lahko strasti hitro razburkajo, se lahko tudi hitro umirijo. Ne glede na to, kako značajsko in interesno različni smo si, je pomembno, da smo na svojem področju dela perfekcionisti. Če je tako, bomo kmalu spet prišli skupaj. Ključno se mi zdi, da teh stvari ne jemljemo kot dokončne. Tudi Andrej E. Skubic je na primer že bil in vmes tudi ne bil Beletrinin avtor, z zadnjim romanom pa se je vrnil. Hišni avtorji se mi zdijo lepa in dragocena praksa, vendar pri nas vseeno ni tako uveljavljena in razširjena, da bi bilo usodno, če kdo eno knjigo izda drugje."