(INTERVJU) Večerov kulturnik Štajerske Sebastijan Horvat: Končno politika resno jemlje kulturo!

Najbrž že dolgo ni prišlo nobeno priznanje iz rodnega Maribora?

"Maribor zame vedno bolj postaja prostor spomina."

Kako ste še povezani z mestom? Od leta 2014 in projekta Antikrist, oratorij po mariborski nadškofiji, tukaj niste več delali? Ni bilo povabila iz SNG Maribor, kjer ste nekoč ogromno in odmevno delal - dva Cankarja, Gogo ...

"Z Mariborom sem povezan preko družine in prijateljev. Zadnja leta res ne delam več v Mariboru in tudi Antikrist je bil bolj projekt iz perspektive od zunaj na mariborski cerkveni 'crash' in se je v kompletni 'zasedbi' odigral le v Ljubljani. Z Acotom Popovskim sva se sicer pogovarjala o sodelovanju, pa nekako nisva prišla do skupne ideje. Je pa SNG Maribor odigral definitivno formativno vlogo na moji gledališki poti: najprej z Dramskim studiem Vilija Ravnjaka, ki mi je v kasnejšem obdobju, ko je nastopil svoje drugo umetniško direktorovanje, resnično omogočil kar nekaj izzivalnih in vznemirljivih gledaliških projektov. Ne smem pa pozabiti tudi obdobja Branka Kraljeviča, ki je botrovalo vsaj trem zame zelo pomembnim uprizoritvam (ION, Makbet in Amadeus)."

Umetniški kolektiv Was ist Maribor (Aljoša Ternovšek, Matjaž Latin, Sebastijan Horvat, Andreja Kovač) bi se še lahko združil?

"Bilo je nekaj poskusov, ki pa se žal niso izšli. Kolektiv je nastal v obdobju EPK Maribor 2012 z namenom pokazati in raziskati mariborske ekonomsko-politične nevralgične točke, ki so skoraj praviloma postajale lakmusov papir oziroma predpriprava, znak za razvoj (beri: zastoj) celotne slovenske družbe na več ravneh. Materiala je še kar nekaj – predvsem takšnega, ki bi se z užitkom dal pretopiti v scenski medij. Žal je delovanje v kolektivu, še posebej, kadar se lotevaš takšnih tem, ki se na najrazličnejše načine brutalno odbijajo od 'tekoče' stvarnosti, naporno in kljub našemu prijateljstvu polno čisto stvarnih ovir, ki jih naša umetniška egocentričnost prepoznava kot prevelike in nepremostljive."

Gledališče je v bistvu buržoazna stvar

Pred petimi leti sva nazadnje imela intervju, v katerem ste mi med drugim dejali, da bi bilo treba teater razelititi. ''Mislim, da je gledališče resno, kritično sodelovanje v realnem. Teater mora biti umetniški demokratični mehanizem, ki ima bolj kot funkcijo sestavljati stvari, raztrgati in ponovno učlovečiti človeka. Tako da preloži odgovornost na njega," ste rekli. Drži, še vedno?

"Uf, še zmeraj mislim isto. Gledališče je v bistvu buržoazna stvar in naši prejšnji državi in prejšnjemu sistemu nikoli ni uspelo uničiti njenega intrinzičnega, sebi lastnega meščanskega bistva. V institucionalnem gledališču, čigar del sta tudi opera in balet, kot je to še zmeraj v SNG Maribor, je najbolj na delu in sceni razredna razslojenost: enakost je fiktivna in lažna tako v delovnem gledališkem okolju kot tudi v publiki. Ljudje dostikrat ploskajo tistemu, kar hočejo videti, zame pa je pravo gledališče ravno tisto, ki potegne na plano to, česar nočemo videti in s čimer se težko strinjamo oziroma za kar potrebujemo določeno mero 'nadčloveškega' napora."

Kontekst vas bolj zanima v teatru kot tekst. Ampak cankariana pa je nekaj drugega, Cankar zmeraj zavibrira s sedanjostjo. Zato ste ga skoraj celega uprizoril na vseh odrih?

"Saj to je ravno kontekst. Cankar je ves v sedanjiku našega časa; bolj kot v času SFRJ. To je to naivno vprašanje, ki si ga mora zastaviti vsak umetniški vodja: zakaj ravno ta tekst in zakaj ta tekst danes v našem prostoru. Cankar je šolski primer povratnega delovanja kontekstualne stvarnosti na besedilo samo. Nič ni treba posodabljati, nič ni treba dopisovati in modernizirati ... No, tukaj moram dodati 'look who's talking'."

Naenkrat smo v šoku

Časi so se zadnja leta v temelju spremenili, razmerje med kulturo in politiko se je zaostrilo do maksimuma. Kako na tem bojišču danes delati teater in ostati cel?

"Končno politika resno jemlje kulturo in umetnost! Do tega trenutka država kot da ni imela ne odnosa, kaj šele vizije kaj z njo; zdaj pa prepoznava neodvisno umetnost, avtonomne kulturne cone, samostojne ustvarjalce v kulturi, nastavlja svoje strokovne komisije na ministrstvu za kulturo, komisijo za Prešernove nagrade, ukinja že dogovorjeno financiranje obnove Drame SNG itd., itn. Problem je seveda, da se jaz s to strankarsko vizijo umetnosti ne strinjam, je pa res, da smo naenkrat v šoku – ker ne vemo, kako v teh novih odnosih delovati. Jasno nam je lahko le, da je za njih tudi gledališče pomembno polje kulturnega in ideološkega boja, ki ima vpliv na javnost in je zaradi tega lahko cokla na premici družbenih sprememb 'v pravo smer'."

Ste eden redkih, ki dela po teatrih po vsej nekdanji Jugoslaviji - Zagreb, Reka, Beograd, Dubrovnik. Je situacija zelo različna, mislim predvsem na pogoje dela in odnos javnosti, politike do institucij?

"Situacija ni tako zelo različna. Načeloma je denarja po gledališčih bivše Jugoslavije manj kot v Sloveniji, marsikje je tudi gledališka srenja malce bolj konzervativna, ni pa to pravilo. Pogoji dela pa so stvar, ki si jo je treba izboriti, in če vstopiš v neko gledališko sredino z nekimi referencami, je zadeva takoj drugačna. Meščanska in razredna strukturiranost seveda, če se vrnem malce nazaj."

Na beograjskem Bitefu ste postali zadnja leta zvezdnik na mednarodni teatrski sceni, ko žirije, mednarodne, seveda, prepričate bolj kot denimo veliki Thomas Ostermeier ali Stefan Kaegi, Rimini Protokoll ... Kako ste s trikratno nagrajeno predstavo ljubljanske Drame Ali: strah ti pojé dušo in zdaj triologijo po treh mestih - Cement doživljali to sijajno recepcijo in - slavo?

"No, slave v gledališču ravno ni, s kritiko in tudi ostalo recepcijo pa je pri mojih predstavah križ. Ne spomnim se, da bi kakšna moja predstava dobila soglasno dobre slovospevne kritike ali obratno. Vedno gre za boj tudi na tem področju. Sem pa vsekakor ponosen, ko nagrade omogočijo, da neki koncept, o katerem si mislil in na katerem si delal, zaživi intenzivnejše in daljše življenje."

Kako je delati danes teater - pred zamaskirano publiko in ob nenehni grožnji novih okužb tudi v času priprave predstav, z oteženim gibanjem - glede na vaše poti? Srečko Horvat pravi, da smo že v postapokaliptičnem času.

"Celoten ciklus Cementa smo delali v najtežjem letu, ko je bila epidemija razglašena skoraj vsepovsod. Ni bilo enostavno, ampak nekih temeljnih frustracij, ki bi vplivale na končni rezultat, ni bilo. Na gledališke probleme v času te korona krize ne gledam tako apokaliptično – mislim, da bomo čutili posledice bolj v resničnem življenju kot v gledališču, če je gledališče sploh oddvoljivo od realnosti in resničnega življenja. Če zaključim v duhu Cementa: ne smemo se bati revolucije, ki je sicer kruta in krvava, ampak niti približno tako kruta in krvava kot stvarnost, v kateri živimo tukaj in zdaj."