Darinko Kores Jacks
Pred leti, ko sta sicer resni klasični glasbi posvečeni Festival Maribor vodila Brigita Pavlič ter avstralski violinist in dirigent Richard Tognetti, bi tovrstno ponudbo kot popestritev glavnega programa pričakovali prav tam. Torej glasbo, ki izhaja iz klasične tradicije, a jo izvajalci (pre)interpretirajo na novo ter združujejo s sodobnejšimi žanri. Letos smo jo v strnjenem paketu dobili konec novembra v okviru cikla Blue Planet, ki ga pripravlja zavod Etnika.
V ponedeljek, 26. novembra, je na kletnem malem odru Narodnega doma (ND) nastopil avstrijski duo BartolomeyBittmann Progressive Strings, ki ga sestavljata na Dunaju delujoča glasbenika mlajše generacije Matthias Bartolomey (violončelo, vokal) in Klemens Bittman (violina, mandola, vokal). V četrtek, 29. novembra, pa v dvorani Gustaf multikulturnega centra Pekarna kvartet, ki ga vodi v Sloveniji živeči (ter kot klasični glasbenik, ki je z odliko končal študij na salzburškem Mozarteumu, tudi v Avstriji delujoči) makedonski pihalec Goran Bojčevski (klarinet, kaval), ki so ga spremljali Jošt Lampret (električna baskitara), Žiga Kožar (bobni) in novi član zasedbe Jani Sever (klaviature).
Osvobojeni perfekcionizem
Glasbena klasika teži k absolutni tehnični popolnosti, formalni izpiljenosti in harmonični estetski dovršenosti. Kot taka a priori velja za nekakšen arhetip glasbene kakovosti, a tudi za elitistično visoko umetnost - po eni strani vrhunsko sofisticirano, po drugi pa precej oddaljeno od širokih ljudskih množic in vsakdanjega "rekreativnega" poslušanja.
Zato niti ne čudi, da se občasno pojavijo in tudi med najširšim občinstvom zaslovijo izvrstni klasično izobraženi izvajalci, ki splošno znane, praviloma dokaj lahkotne komade iz arsenala komercialne popularne glasbe prirejajo in preigravajo na način, kot da bi igrali resno klasiko. Ni se nam treba ozirati prav daleč - 2Cellos sta kar vzorčni primer. Bartolomey in Bittmann imata soroden potencial. A očitno sta se odločila za zahtevnejšo, morda težjo, gotovo pa s slavo in masovno popularnostjo manj obremenjeno pot avtorske izvirnosti in skoraj neomejene ustvarjalne svobode.
To ne pomeni nujno oddaljevanja od temeljnih kanonov klasičnega muziciranja. A v svojih skladbah se ob tem diskretno spogledujeta s sproščeno duhovitostjo, prosto jazzovsko improvizacijo, rockovsko dinamiko, drobci preprostih, a učinkovitih leitmotivov blizu ljudskih godb ... Vpetost v "tukaj in zdaj" - ki jo lahko razumemo tudi kot oddaljitev od klasične univerzalnosti in nadčasovnosti - pa med nastopi poudarjata z minimalistično rabo svetlobnih efektov, razgibano mizansceno in odrsko prezenco nasploh. Seveda taka glasba zahteva precej osredotočene zbranosti, a navdušuje z domiselnostjo, domišljenostjo in izvedbenim perfekcionizmom. Dodobra je ogrela tudi žal le nekako do polovice napolnjen avditorij v kletni dvoranici ND.
Klasična dovršenost v sinergiji s sodobnimi avtorskimi pristopi
Virtuozna fuzija
Podobno število obiskovalcev se je zbralo tudi v nekoliko večjem avditoriju dvorane Gustaf. V svojem kvartetu, kjer ga spremljajo sicer izvrstni in raznovrstni glasbeniki z bogatimi izkušnjami v klasiki, jazzu, rocku, etno in pop ... glasbi, je Bojčevski izrazito v ospredju kot avtor in solist.
Pravzaprav se zdi, da njegova virtuoznost - še celo bolj kot pri čisti klasiki - pride najbolj do izraza prav v pretežno etnojazzovski glasbi, ki igrivo tekoče prepleta latinskoameriško plesnost, novi tango, klezmer ... in balkansko (predvsem makedonsko) ljudsko glasbo z znanimi klasičnimi temami. Bojčevski najbolj izrazito navduši, že kar osupne z izjemno hitrostjo, okretnostjo in spretnostjo, ko s klarinetom nadvse suvereno, na videz že kar z lahkoto izvaja napeve, v originalu napisane za precej drugačne, melodično bolj zmogljive inštrumente ali sestave - orgle (J. S. Bach), godalni orkester (W. A. Mozart), violina (N. Paganini) ... - in jih kot nekakšen kontrast skozi tekočo improvizacijo prepleta z ljudskimi motivi in izvirnimi povezovalnimi elementi. Prav nič ceneno, a nadvse učinkovito.
