Nedavno smo se spominjali stote obletnice Maistrove priključitve Maribora Državi SHS, kar je pomenilo tudi začetek spreminjanja značaja tega mesta – iz nemšk(utarsk)ega provincialnega mesteca počasi v slovensko mesto. Ta preobrazba je bila verjetno najbolj opazna predvsem v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja, velike zasluge za to pa so imeli tudi Primorci, ki so se tu naselili, ker so bežali pred italijanskim fašističnim terorjem na Primorskem. Med drugo svetovno vojno je potem sicer prišlo do poskusa "narediti to deželo spet nemško", v okviru Jugoslavije pa slovenskost tega območja ni bila več vprašljiva. Po takem razvoju bi človek pričakoval, da bomo v samostojni slovenski državi znali vse slovensko samo še bolj negovati, čuvati, razvijati, a se nam dogaja nasprotno – ker nam je slovensko dano, je samoumevno in nima več prave vrednosti, ker ne znamo biti ponosni na to ali morda zato, ker je nerazumljivo tujcem?
In v taki klimi se v Mariboru pojavi veleplakat za novi Mesni center Ave, plakat z izrazito malo besedila, zato pa postane to še toliko opaznejše – novi mesni center je namreč v Kaufparku Tezno. Kaj pa se to pravi, v Sloveniji napis Kaufpark Tezno? Je to poskus, da bi se vrnili v nemškutarsko komunikacijo tridesetih let? Ali pa je mogoče mišljeno, da bodo zaradi take reklame drli nakupovat meso na Tezno Avstrijci? Jezikovno manj občutljivi bodo morda zamahnili z roko, češ, zakaj neki se vsaja … ob vseh naših parkih, cityjih, landijah … Ja, res, do angleških "pritepenk" smo postali že popustljivi, zlezle so nam pod kožo, nemške besede pa, vsaj na tem območju, spomnijo na stoletje prizadevanj narodno zavednih Slovencev za slovenski jezik, kulturo, šolstvo, upravo … In se vprašaš, kako je to mogoče in ali je sploh dovoljeno, ob tem pa tudi, čigavo maslo je to in ali je ustvarjalcu takega napisa to uspelo po nerodnosti ali s tehtnim premislekom.
Naj bo kakorkoli, napis kaufpark v slovenskem besedilu na slovenskem ozemlju potrjuje ugotovitev danes malo znanega Bogumila Vdoviča, avtorja časopisnega podlistka Mrcavrstvo (Narodni dnevnik 1925–1927), da na jezikovno normo občutno vplivajo tudi reklamna besedila. Takole je ocenil v podlistku št. 197, 26. septembra 1925: "Najlepše cvetke prevodnih izrazov nam nudijo (dovolite, da naravnost povem) trgovci in – ženske. Oprostite, da tako trdim! Toda samo poglejte reklame v oknih in inseratih, ki jih objavljajo trgovci, in izraze, ki so jih napravile ženske v kuhinji in v šivanju in ročnih delih."
Kvarno vlogo žensk pustimo tu ob strani, kvarni vpliv trgovcev pa je bil očitno stvarnost v dvajsetih letih prejšnjega stoletja in ostaja stvarnost tudi zdaj, skoraj sto let pozneje, ko je trgovce nadomestila prava reklamna industrija – saj o jeziku pri nas sploh ne odločajo jezikoslovci, ampak tisti, ki predstavljajo rabo, normo, to pa so vsi drugi, torej tudi ljudje v marketingu, v politiki, v medijih … In temu potem rečemo jezikovni razvoj!
