Gledališčniki za nove okužbe, ki so razlog za novo zaprtje, niste krivi. Predstave z veliko ljudmi so namreč bile pri odprtjih velikih trgovin in ne v gledališčih.
"Ob odpiranju trgovin in drugih ustanov je bilo očitno, da veljajo za gledališča drugačni vatli kot za gospodarska področja. Zmeraj bolj zaskrbljeno se tudi sprašujem, zakaj se gledališča in umetnost v medijih sploh ne omenjajo več kot pomemben segment družbene dejavnosti. In seveda, kako to, da so v tujini, v naši najbližji soseščini, gledališča za publiko odprta, seveda pod jasno določenimi pogoji in higienskimi normativi, pri nas pa je to nemogoče?! Zakaj se samozaposlenim umetnikom zmeraj bolj kratijo osnovne pravice delovanja in odreka pomoč? Kdo se boji gledališča v času koronavirusa?"
V šestdesetih, sedemdesetih letih so gledališča bila politično usmerjena, vedelo se je kdo je sovražnik. Kako je s tem zdaj?
Danes, v času slepil in vse bolj perfidne manipulacije z ljudmi, se sovražnik skriva za najrazličnejšimi maskami in prav zato je danes vloga in naloga gledališča, da snema maske, toliko bolj nujna, a tudi težja. In čeprav nastavljamo ogledalo, se marsikdo v njem noče ali ne zmore prepoznati, saj se je maska že pretesno prilepila na kožo. Pred leti, ko družbena in politična situacija vsaj na videz še nista bili tako brezupni, me je kar nekaj naših gledalk in gledalcev vprašalo, zakaj uprizarjamo v času, ko smo že zdavnaj predelali drugo svetovno vojno, toliko predstav o nacizmu in fašizmu in zakaj obujamo tematiko holokavsta. Takrat je bila nakazujoča se "vojna" za večino ljudi neprepoznavna zaradi prividne demokracije, toda naraščajoči populizmi in zmeraj bolj avtoritarni sistemi moči so počasi in vztrajno netili razkol med ljudmi, zato se mi je situacija zdela že takrat identična tisti pred drugo svetovno vojno. Vprašanje je bilo samo, kakšna kriza ji bo odprla pot …"
Celoten intervju z Marinko Poštrak preberite jutri v Večeru v nedeljo.
