"Med številnimi čudeži, ki naseljujejo srednjeveške imaginarije, je morda najbolj nenavaden tisti, ki se je pripetil dobremu škofu Yvesu in njegovemu vinu: iz maščevanja, ker jo je obsodil na utopitev, mu je stara Aicelina preklela vino. Najboljše vino v krščanskem svetu je poslej le še kozja scalina. Groznega okusa ga lahko reši le mladi kozji sir iz mleka prav posebne bele kozice, a sira ne bo, dokler se plemenita žival ne ojari. Da bi se škofu vrnila luč njegovega življenja, je torej treba najti pravega kozla." To je ekspozicija novega romana Borisa Kolarja z naslovom O vinu, kozah in drugih prevarah, ki je pred kratkim izšel pri Gogi.
Kako je pisatelj, sicer ekolog in ekotoksikolog, zabredel tako daleč v zgodovino, ki jo je poganjalo vino, ga je v četrtek zvečer v Lutkovnem gledališču Maribor spraševal enolog in zgodovinar, sicer pa novinar Stane Kocutar. Po zgodovini se Kolar sprehaja suvereno, skozi življenje hodi zmerno hedonistično, razen tega je dokazano, da ima tisti, ki ima vino, moč. Kolar pravi, da še nihče ni ovrgel njegove teze, da se je papež preselil v Avignon in da je tam zaradi vina in ne zaradi politike ostalo še šest naslednjih papežev.
Govorila sta tudi o tem, zakaj in kako je odprava kozjih snubcev prišla vse do Posočja in kaj imajo s tem staroverci, pa tudi o tem, kdo je kdaj prevaran. Avtor je svetoval previdno branje na lastno odgovornost, zlasti zadnjih poglavij. Ampak ni pomagalo, videti je bilo, da so prodali vse izvode.
Predzadnje besede pri dogodku, ki ga je organizirala Mariborska knjižnica, ni imela beseda, ampak odlična harmonika Jureta Torija, zadnjo pa seveda sveta vladar. Ja, "zgodba naredi dobro vino. Dobro vino pa pripoveduje zgodbe."
