(KOMENTAR) 50. Fest Beograd: Slavje bo počakalo

Vse je bilo pripravljeno za krasno in veličastno proslavo. Ta bi izgledala nekako takole: najprej bi v Beograd prišel Oliver Stone in bi ob predstavitvi svojega novega filma z gledalci delil nekaj misli o trenutno najbolj osovraženem človeku na planetu Vladimirju Putinu, s katerim je v preteklosti stkal tesne prijateljske vezi. Potem bi nekaj dni kasneje na oder dvorane Kombank stopil še sloviti ruski režiser Nikita Mihalkov, ki bi nedvomno dodal še svoj lonček k razpravi o vojni v Ukrajini in bi v kakšni izjavi zagotovo nasprotoval ameriškemu režiserju. Na dogodkih bi se trlo gledalcev, novinarjev, fotografov, snemalcev. Medije bi cel teden polnile fotografije s citati slovitih gostov.

Na koncu je vse to ostala zgolj neizpolnjena želja. Čeprav so organizatorji 50. edicije filmskega festivala Fest že ob koncu minulega leta kljub epidemiji pogumno in velikopotezno najavljali impresiven seznam gostov, pa so praktično vsi tik pred zdajci odpovedali svojo udeležbo. V času, ko je epidemija covida-19 štafetno palico predajala konfliktu v Ukrajini kot novi zaskrbljujoči družbeni krizi, drugega razpleta pač ni bilo pričakovati. Odpovedi so bile seveda še toliko bolj boleče, ker bi moralo iti za praznovanje lepo zaokroženega abrahama, potem pa so se organizatorji morali v zgolj nekaj dneh sprijazniti, da bo šlo le še za eno običajno in celo manj impresivno edicijo festivala.

Tisti bolj cinefilsko usmerjeni obiskovalci filmskih festivalov bodo rekli, da se je Fest s tem pač vrnil k svojemu bistvu - k predvajanju filmov kot osnovni nalogi tovrstnih dogodkov. A dejstvo je, da tovrstni festivali odmevne goste še kako potrebujejo. Beograjski Fest je poleg sarajevskega edini festival v regiji, ki si je v minulih desetletjih uspel izboriti renome dogodka na najbolj odmevnem nivoju in tu dejansko ne gre samo za samovšečno razkazovanje zvezdniškega blišča. Slovita imena imajo izredno pomembno funkcijo, da nekaj, kar je v osnovi kulturni dogodek, povežejo s preostalo družbo. Prav to glas o dogodku ponese daleč onkraj kulturnih rubrik in v dvorane privabi tudi tiste gledalce, ki razen plakatov po mestu samega programa s svojim pogledom ne bi niti ošvrknili.

Organizatorji so bili na koncu zelo realistični glede tega neprijetnega poteka dogodkov. Gonilo letošnjega festivala so hočeš nočeš predstavljali domači filmi in filmi iz regije (tudi dva slovenska), premiere tujih festivalskih uspešnic minulega obdobja ter strokovni dogodki. Fest je vendarle potekal v dneh, ko so trafike pred osrednjim festivalskim prizoriščem polnile domala apokaliptične naslovnice, ki so sporočale, da smo bili "povsem blizu jedrski katastrofi" in da "nič več ne bo, kot je bilo". V teh dneh je bilo treba biti prizemljen in priznati, da so misli večine prebivalstva povsem drugje kot pri filmih, od katerih jih večina še sploh ni začela govoriti o pandemiji koronavirusa, kaj šele o trenutni vojni. Če bi šli še dlje, bi lahko celo rekli, da tako kulturni dogodki kot spremljajoče delo nas, ki jih pokrivamo, v tem trenutku celo predstavljajo nekakšno motnjo. Češ, le kako lahko nekateri še vedno gledajo te eskapistične filme v trenutkih, ko mnogi razmišljajo, kje bi kupili tablete kalijevega jodida.

Odgovor tako organizatorjev kot kulturnih novinarjev bi bil, da gre za povsem razumljiv, a vendarle pretirano enodimenzionalen pogled. Filmski festivali in podobni dogodki - kot to kaže zgoraj opisani primer odmevnih gostov - imajo mnogo širšo družbeno vlogo, kot se zdi od daleč. Kulturne prireditve so vezno tkivo med strokovno in splošno javnostjo, medijski in sponzorski magnet, ki povezuje gospodarstvo z javnim sektorjem, dajejo službe, promovirajo mesto in državo ter javnosti ponujajo razmislek o obkrožajoči družbi in njeni zgodovini. Kadar je dogodek tako dobro zastavljen na vseh nivojih, kot je bil na papirju letošnji Fest, ima kljub nasprotnemu mnenju določenih ideoloških struj ravno tako pomembno vlogo v družbi kot gospodarstvo. Dokaz? Med mnogimi sponzorji letošnjega Festa najdemo tako stavnico, naftnega velikana, trgovsko verigo, mednarodno znano pivovarno, in to še preden sploh omenimo lepo število tabloidov, časopisov, revij, radijskih postaj in televizij. Fest je bil venomer lep primer tega, kako lahko filmski festival združuje tako raznolike družbene interese, da ga ni več možno pojmovati kot partikularen kulturni ali ideološko enosmeren dogodek.

Poleg tega pa je tu tudi simbolni moment. Vsem tistim, ki pravijo, da lahko svet ta čas živi brez kulture, venomer rečem, naj v misli prikličejo sloviti prizor iz Cameronovega Titanika. Se spomnite, kakšna neznosna tišina zavlada na potapljajoči se ladji v trenutku, ko glasbeniki odložijo svoje inštrumente? Vse do takrat imajo ljudje še občutek, da evakuacija poteka po nekem načrtnem redosledju. Ko odsotnost glasbe nadomestijo kriki, upanje na ladji dokončno izgine.

Skratka, slavje bo že počakalo. Ni pomembno, ali se bo to zgodilo naslednje leto ali še kasneje. Če bo svet premagal tudi to krizo, bo vsaka naslednja edicija že sama po sebi razlog za slavje. V normalnem času so bile razne obletnice razlog za to, da smo dvignili kozarce, zdaj se bomo pač še toliko bolj zavedali, da je vsako leto razlog za slavje, če ga lahko preživimo v miru in brezskrbnosti. V tem trenutku je pomembno predvsem to, da glasba in filmski projektorji ne ugasnejo.