(KOMENTAR) Na oskarjih tihi politični obrat

Čeprav je zmagovalni film letošnjih oskarjev, Oppenheimer režiserja Christopherja Nolana, osvojil enako število kipcev kot lanski zmagovalec Vse povsod naenkrat Daniela Kwana in Daniela Scheinerta, je imela tokratna podelitev vendarle povsem drugačen značaj. Lani je šlo za zmagoslavje mladosti, svežine, utrganosti in tematike etničnih odnosov, letos pa so se oskarji vrnili k svojemu tradicionalnemu bistvu. Zmagal je film, ki je udejanjal tisti najbolj klasičen recept za uspeh na oskarjih - da gre za klasičen hollywoodski žanr, biografsko dramo, ki za nameček odpira neko poglavje iz ameriške zgodovine in ga postavlja v kontekst današnjih političnih dogodkov.

Ne pozabimo, da bi lahko oskarji po nekem skrajnem scenariju tudi letos doživeli nadaljnje udejanjanje transformacije, ki je v zadnjih letih doletela podelitev. Po zmagoslavju južnokorejskega Parazita leta 2020 in lanskih štirih nominacijah japonskega filma Drive My Car bi lahko, teoretično, tudi letos smetano pobral mednarodni film. Si predstavljate, da bi na oskarjih zmagal tako intelektualen, festivalski evropski film, kakšen je francoski Anatomija padca? Glede na trende v zadnjih letih je njegovih pet nominacij tudi to možnost puščalo na mizi. 

Ampak čeprav je Christopherju Nolanu oskarja za najboljšo režijo podelil Steven Spielberg, se premalokrat omenja, da je Oppenheimer pravzaprav delo, s katerim britanski režiser nadaljuje poklon nekemu drugemu filmskemu velikanu - Stanleyju Kubricku. Če je bil film Medzvezdje (2014) posodobitev Kubrickove Odiseje v vesolju (1968), potem je Oppenheimer aktualizacija filma Dr. Strangelove (1964). Oba se končata na podoben način - s tem da gledalcem zagrozita z nuklearnim holokavstom, in to v času, ko svetovne velesile tudi okoli nas nevarno rožljajo z apokaliptičnim orožjem.

S to podelitvijo se je izkazalo, da Hollywood še vedno izjemno rad kaže svoj moralno pokončni politični obraz, kar je Oppenheimerju dalo nekaj dodatnih točk pri lovu na najpomembnejše kipce. "Nimamo druge izbire," je stavek, ki je iz ust Cilliana Murphyja že pred enim letom, ko je izšel čisto prvi napovednik, dal jasno vedeti, da film ne govori samo o zgodovini, ampak subtilno tudi o aktualni ameriški vlogi pri reševanju mednarodnih odnosov. Tradicionalno liberalna usmerjenost ameriške filmske srenje je svoje glasove ob koncu februarja oddajala ravno v trenutkih, ko je že postajalo jasno, da bo Donald Trump osvojil republikansko nominacijo za letošnje predsedniške volitve. Prav v dneh, ko nas tudi drugi del filma Dune: Peščeni planet prepričuje, da je vojna edini način upora proti totalitarnim voditeljem, je ta nedvoumna liberalna podpora Oppenheimerju še en pomemben košček v gradnji vsesplošnega konsenza o tem, da so bili letos kipci podeljeni zasluženo. Čeprav je bila torej Oppenheimerjeva zmaga tudi s cinefilskega vidika pričakovana, je bila politika s svetom estrade znova prepletena bolj, kot se zdi na prvi pogled.