(KOMENTAR) Ogroženi od lastnih inšpektoric

Celo svojo novinarsko ero več kot tri desetletja spremljam slovenščino v javnosti in vseskozi so se pojavljali občutki ogroženosti in omalovaževanja. Enkrat bolj, drugič manj izrazito, enkrat bolj javno podprto, drugič manj. Zgodovinsko dokazljivo je, da se slovenski jezik odlično obnese v položajih najhujše ogroženosti, da pa slabo prenaša svobodo. To velja tudi za odnos Slovencev do lastnega jezika v "the" poosamosvojitvenih letih.

Po letu 1990 beležimo množično ukinjanje vseh institucij, ki so skrbele za slovenščino v javnosti. Spomnimo se Jezikovnega razsodišča, s pomembno vlogo pri osamosvajanju Slovenije. Več kot 300 izjav Jezikovnega razsodišča lahko danes štejemo med prve civilnodružbene pobude pri nas. Prizadevanja slovenistov, da bi na javni ravni poskrbeli za kvalificiran nadzor inšpekcijske službe za slovenski jezik, njegovo varovanje in skrb za pravno podlago za rabo in raven javne slovenščine, so tedaj obrodila sadove. A kaj se je skozi čas zgodilo s tem "inšpekcijskim nadzorom"?

Niti v najbolj morastih sanjah si ni bilo mogoče predstavljati, da bo ta čas tukajšnja materinščina najbolj omalovaževana in ogrožena prav od lastnih inšpektorjev oziroma inšpektoric za kulturo in medije, za katere so si slovenisti nekoč tako prizadevali. Tega si ni bilo mogoče predstavljati v daljnih devetdesetih, ko so slovenisti v javnem pismu svarili pred "splošnim omalovaževanjem slovenščine kot jezika notranje komunikacije, načelnim neupoštevanjem njenih jezikovno-kulturnih in zunajjezikovnih razsežnosti in pomena jezika kot posebnega razpoznavnega znaka naše identitete". Seveda slovenisti niti tedaj niti danes nočejo, da bi njihova svarila razumeli kot nekakšne nebodigatreba domačijske motnje ob planetarnih problemih današnjega časa in preživetja.

Pri nas je mogoče ščititi dobro ime posameznikov, podjetij, političnih strank, pri zaščiti dobrega imena materinščine pa nismo prišli daleč. Nacionalno identifikacijska moč slovenskega jezika ugaša, imunski sistem pada, njena ranljivost do angleščine je čedalje bolj pereča. Edini smo v EU, ki nimamo svojega jezika v elektronskih napravah Apple, imajo pa ga Hrvati in Slovaki, da sploh ne omenjamo govorcev singapurske, avstralske, kanadske, novozelandske angleščine. Pri operacijskih sistemih mobilnih telefonov Apple ni možnosti preklopa na slovenski jezik, Inšpektorat za kulturo in medije pa v tem ne vidi nič protizakonitega - korporacijo brani z absurdnim alibijem, da sta osebni računalnik in mobilni telefon napravi, ki sta tesno vezani na posameznika, in sicer v taki meri, da pri njihovi rabi v Republiki Sloveniji ni mogoče govoriti o javni rabi, s tem pa tudi ne o zakonski zaščiti javne rabe slovenščine. Za inšpektorat gre za zasebno rabo, pri kateri je uporabnik potrošnik, kot takega pa ga ščiti potrošniška zakonodaja. Absurd, ki ga je Služba za slovenski jezik pri ministrstvu za kulturo seveda absolutno razgalila in inšpektoratu dokazala neargumentiranost, predvsem pa neupoštevanje treh členov Zakona o javni rabi slovenščine, 14., 15. in 20.

Javno pozivanje inšpektoratov in inšpektoric za medije in kulturo ter tržne inšpektorice, da ukrepajo v skladu s pravnim redom, je jalovo. Kako ciničen je odgovor inšpektorice za kulturo in medije ob nezmožnosti rezervacije sobe v hotelu InterContinental sredi Ljubljane v slovenščini. Po njenem Slovenci pač ne bivajo v tem prestižnem hotelu. Si predstavljate škandal, če si v francoskih IC-jih ne bi bilo mogoče rezervirati sobe v francoščini. Ali v IC-ju na Dunaju v nemščini?

Korporacije Windows, Google, Samsung razumejo in spoštujejo slovensko, medtem ko Apple, vmesniki v posameznih znamkah avtomobilov in pretočne spletne vsebine (filmi) pa nikakor ne. Dvojna merila, torej. Zakon o javni rabi slovenščine očitno ne velja za vse. Slovenska jezikovna občutljivost je vedno visoko kotirala, danes pa se jezik, ki je zmogel naval germanizacije, ilirizma, srbohrvatizacije, absurdno kaže najbolj nemočen in ranljiv prav skozi svoje inšpekcijske nadzore.

Res še vedno in vse bolj drži tista znamenita misel Dušana Pirjevca, da nam nihče od zunaj ne more škoditi tako, kot si lahko škodimo sami.