Konec, ki to (še) ni

Kar velik del sodobnega nordijskega jazza je vse tisto, kar nasprotuje precej razširjenim stereotipom o hladnih severnjakih, do neke mere in z vsem dolžnim spoštovanjem pa tudi tradiciji bolj eteričnega muziciranja velikih predhodnikov. Temperamentna, energična, hkrati pa svobodno razvezana in kreativna improvizacija so poglavitne odlike, ki privabljajo na v naših krajih dokaj pogoste koncerte.
Kar spodobno se je v četrtek zvečer napolnila tudi kletna dvoranica mariborskega Narodnega doma (ND) ob nastopu celo za tamkajšnji novi jazz dokaj nenavadnega kvinteta The End. Sestavljajo ga v Etiopiji rojena vokalistka Sofia Jernberg, ki sicer nastopa predvsem kot operna pevka, obvlada pa tudi značilne tehnike afriških ljudskih glasb, prvič skupaj že kar nekaj časa vodilna skandinavska pihalca in jazzovska inovatorja, v teh krajih z različnimi zasedbami in projekti že mnogokrat videni in slišani Šved Mats Gustafsson (saksofon, flavta, elektronika) in Norvežan Kjetil Møster (saksofon, klarinet, elektronika), Anders Hana (električna bariton kitara, sicer tudi bobnar) in Børge Fjordheim (bobni).
Ime skupine ne zavaja; najbrž pomeni nekakšno predapokaliptično svarilo. A predvsem je ta Konec inventiven začetek, ki ne le kliče, ampak dobesedno vpije po širitvi in nadaljevanju ter nadgrajevanju (ne pa nujno posnemanju). Tako izrazito angažiranega, že kar protestniškega free jazza preprosto nismo vajeni.
Neposreden družbeni aktivizem, zaznamovan s kritičnim odnosom do sodobnosti, je bil sicer dokaj običajen na alternativnem obrobju rockovske glasbe v revolucionarnih ter s hipijevsko filozofijo miru, ljubezni in svobode prežetih poznih 60. in zgodnjih 70. letih prejšnjega stoletja. V bolj agresivni, včasih kar jezno destruktivni obliki, skoraj vedno pa namenoma politično nekorektno in v radikalni opoziciji do ustaljenih kulturnih konvencij ter občega bontona, je spet oživel s punkom konec 70. in v 80. Prevladujoč občutek pri izredno dinamični, razgibani, a s sporočilno sugestivnostjo hoteno težki, na momente že kar malce zateženi glasbi skupine The End je nekako podoben.