(KRITIKA BALETA) Uspešno nadaljevanje dvajsetletne tradicije

Mesec april je bil v mariborskem Baletu v znamenju Grka Zorbe. Predstava je publiki znana že od njene prve premiere leta 2004, zato uprizoritev predstavlja tako rekoč kontinuiteto odrske prisotnosti. Glasba Mikisa Theodorakisa je ključni element baleta, ki je s svojo mediteransko melodiko in ritmičnostjo segel v srca ljubiteljev gledališča. Predstava je takrat doživela 75 ponovitev in je vsakokrat povzročala  neke vrste baletno evforijo, ne samo zaradi glasbe, ampak tudi zaradi plesne podlage, ki je presegla okvire stroge baletne koreografije ter sprostila plesalčeve potenciale v smeri neoklasičnega baleta z elementi grškega kolorita. Koreograf Lorca Massine je zgodbo Nikosa Kazantzakisa, enega najpomembnejših grških literatov, o Alexisu Zorbi transformiral v medij giba in plesalcem omogočil, da ustvarijo dramske like zunaj običajnih standardov plesnega uprizarjanja.

Premiera obnovljenega baleta je bila 12. aprila. Balet SNG Maribor je z izjemnim uspehom nadaljeval dvajset let dolgo tradicijo izvedbe tega plesnega glasbeno-scenskega spektakla. V predstavi sodelujejo vse gledališko-operne strukture: solistka, ansambel, orkester in zbor z namenom, da se dosežeta lepota in razkošnost glasbene partiture Mikisa Theodorakisa. Ovacije publike na premieri, dolgi aplavzi in večkratno ponavljanje sirtakija so ustvarili razgreto ozračje, ki potrjuje, da je Zorba tudi tokrat osvojil srca publike.

Pomembno je poudariti, da so v predstavi, ki sta jo oblikovala koreograf Lorca Massine in dirigent Simon Robinson, sodelovali plesalci, ki so že plesali v prvi postavitvi in so združeni z mlajšo generacijo v svojem plesnem zanosu podali lirsko ekspresijo umetniškega dela. Massine, znan v baletnem svetu po razkošnem in originalnem koreografskem rokopisu, je delno prenovil svojega Grka Zorbo iz leta 2004. Z distanco dvajsetih let, z zrelostjo umetnika, ki vedno da svoj maksimum, je prepoznal v mariborskem ansamblu potencial, v katerega mu je uspelo prenesti sodobne ideje v smislu plesnih in dramskih zahtev. Linije plesa je prepletel s pripovedno platjo dogodkov, elemente grške folklore, rojene iz Theodorakisove glasbe, pa je s pravo mero vgradil v hrbtenico zgodbe. Baletnemu ansamblu je na prizorišču namenil zelo dinamično in vseprisotno vlogo, ki je odražala mentaliteto meščanov, utesnjeno s patriarhalnimi nazori hermetično zaprte sredine, ki ne tolerira "vsiljivcev", katerih pogledi in mentaliteta so drugačni. Z jezikom plesa je ekspresivno izrazil moški princip nestrpnosti in vsega, kar moti ustaljene otoške običaje. Žensko usodo, zaradi katere so dekleta in vdove prikrajšane za svobodo in pravico do življenja, kakršno si želijo, je strnil v dveh karakterno in psihološko različnih osebah - vdove in ostarele umetnice. Ob dramskih situacijah predstava utripa z mediteranskim razigranim temperamentom, utelešenim v preprostih skupinskih nastopih deklet in mladeničev, ki dvigujejo temperaturo predstave. Tako kot v prvi postavitvi je Massine postavil pevski zbor v stranske lože, kot monolitni glas ljudstva, ki komentira dogajanje glavnih protagonistov in na ta način sugerira emocionalno intonacijo, v kateri se razpletajo njihove usode. Na koreografskem nivoju, v duetnih pasažah in solo nastopih, je Massine mojstrsko izrazil svoj kreativni potencial - z  gibom  in plesnimi kombinacijami je oblikoval psihološka stanja ljubezni, ljubosumja, veselja, žalosti in obupa, prav tako pa dramske situacije, skozi katere gredo glavni liki: kultni Zorba (Davide Buffone), mladi pisatelj John (Yuya Omaki), vdova Marina (Tijuana Križman Hudernik), Madame Hortense (Marina Krasnova) in vaški fant Yorgos (Matteo Magalotti).

Davide Buffone, plesalec na vrhuncu svoje kariere, je vlogo karizmatičnega dobričine iz naroda oživil zelo plastično in avtentično. S svojo energijo, prepričljivim govorom telesa, gestami in temperamentom, ki je do polnega izraza prišel v sirtakiju, je obarval  Zorbo s strastjo, zanosom in življenjsko radostjo. Kot dober in zanesljiv partner v lirsko intoniranim duetih z Marino Krasnovo je Buffone celo presegel mejo emocionalne izraznosti, ki je imperativ takšnih vlog. V nastopih z Yuyo Omakijem (John) je njegov Zorba postal simbol iskrenega prijateljstva in človeka, za katerega je najbolj pomembna svoboda.

Uglajen in tehnično perfekten Yuya Omaki je korektno oblikoval lik Johna, ni mu pa uspelo dramsko podati polno pahljačo emotivnih stanj. Zaljubljenost, strast, čustveni zlom so bili umetno prekinjeni s tehničnimi elementi klasičnega baleta. V duetu s Tijuano Križman Hudernik (Marina) ni bilo sinergije, ki bi nastala kot plod zaljubljenosti, strasti ali emotivnega zloma, prijateljstvo z Zorbo pa je izzvenelo nekoliko medlo in nepopolno. Briljiral je v "piruetih" in "grand jete", zaradi katerih je pozabljal na izrazno plat koreografije, žal pa ni znal teh dveh aspektov plesa stopiti v celoto.

Vdovo Marino je upodobila Tijuana Križman Hudernik. Vsestranska umetnica, ki je zadnja leta fokusirana na sodobne izvedbe Clugovih koreografij, se je z lahkoto prelevila v drug plesni slog in iz pozicije neoklasičnega baleta pretresljivo podala usodo vdove, ki je prispodoba ponosa, kljubovalnosti in predrznosti, toda pripravljena na iskreno in strastno ljubezen. Vse nastope je izpeljala z zanosom južnjaškega temperamenta, poosebljenega v bogati paleti čustev, jim vdahnila zanos zaljubljene žene, ki svobodo plača s svojim življenjem.

Marina Krasnova je ustvarila lik ostarele in bolne Madame Hortense, v katere telesu utripajo spomini na mladost in neugaslo hrepenenje po iskreni ljubezni. Iskrenost in neposrednost njenih gibov in izraza je zbujala neke vrste grenkobo, saj je globoko poniknila v intimni svet nekega bitja. V duetih z Davidom Buffonejem sta sporočilo o tragičnosti bivanja dvignila na višjo raven spoznanja o življenju in neizogibni smrti.

Matteo Magalotti je bil kot kmečki fant, ki ga razdira ljubosumje, na nivoju zaupane vloge. Nevsiljiv v svojih nastopih je prispeval k nazornemu razumevanju dramaturškega zapleta okoli vdove Marine.

K estetski plati predstave so pripomogli kostumi Lea Kulaša. Z diskretnim koloritom je velik poznavalec scenske kostumografije s svojim posegom dopolnil ideje koreografa.  Funkcionalna, toda ne zelo inspirativna scena Matica Kašnika je pustila dovolj fizičnega prostora za interpretacijo posamičnih scen, toda brez kontakta z dramaturškimi dogodki. Mezzosopranistka Dada Kladenik je v solo nastopu obogatila glasbeno dimenzijo predstave in s svojim glasom ustvarila vzdušje Mediterana. K uspešni izvedbi predstave je nedvomno prispeval dirigent Simon Robinson, ki mu je uspelo z orkestrom in opernim zborom zaobjeti in izpolniti vse umetniške zahteve, ki ji ponuja partitura Mikisa Theodorakisa.

Tisto, kar sili v razmislek o tovrstnih uspešnicah, je iskanje prave mere zaključka umetniškega dogodka. Težko je ne slediti navdušenju publike, toda predstava se mora končati v pravem trenutku, ki gledalcu omogoča, da nekaj še neizrečenega odnese iz gledališke dvorane. Tega neizrečnega je v Theodorakisovi glasbi in v tragičnih usodah likov Grka Zorbe toliko, da bi bilo spoštljivo do umetnine, da konec predstave s prevečkratnim ponavljanjem sirtakija ne postane samostojna plesna točka.  

.