Darinko Kores Jacks
V primerjavi z zadnjim jazzovskim dogodkom na malem odru mariborskega Narodnega doma (ND), 10. februarja, ko so v sklopu cikla Jazz v ND nastopili stari znanci tukajšnjega občinstva, izjemna norveška zasedba Cortex, je bilo minulo soboto že pred začetkom koncerta že na prvi pogled mogoče opaziti napredek. Nak, število sedežev samo po sebi ni kriterij za kakovost prireditve, a vsekakor je obetavno, če vmes ni velikih praznih prostorov in opozoril o prepovedi uporabe. In četudi niso vsi zasedeni (približno polovica od okrog 80 pa je le bila), se vendarle počasi nakazuje odprava protikoronskih omejitev. Torej vračanje v kolikor toliko normalno življenje nasploh in kulturno posebej.
V sklopu cikla Blue Planet, ki ga - že nekaj časa v uspešnem sodelovanju z ND - pripravlja zavod Etnika, že dolgo ni bilo tako prešerno in razigrano. Pa zelo glasno - a prav nič zloglasno. Mariborski publiki se je prvič (upamo, da ne zadnjič) predstavil trio, ki ga vodi eden najopaznejših protagonistov londonske underground scene, bobnar Jon Onabowu. Električni baskitarist Jon Moko je njegov in še (marsi)čigav stalni partner. Oba izvirata iz zahodne Afrike. Dandanes menda nihče normalen ne odobrava (neo)kolonializma, a impresivna raznolikost in prodornost tamkajšnjega "talilnega lonca", kjer se mešajo avtohtono britanski in vplivi priseljencev iz raznih koncev nekdanjega "imperija, kjer sonce nikoli ne zaide", sta ena od redkih izrazito pozitivnih stranskih učinkov.
Oba smo v drugih zasedbah - prvega s Kamaalom Williamsom in drugega z afro-fusion skupino Kokoroko - v Sloveniji sicer že imeli priliko spremljati v živo, a ne v tako izpostavljenih vlogah. Slovenska publika - večer prej še na Ljubljanskem gradu - pa je vendarle dočakala svetovno premiero. Morda bo sledila še kakšna repriza, tudi na tujem ... Nova kombinacija je namreč zvenela neverjetno usklajeno za prvi skupni nastop. Namesto standardnega klaviaturista je nadvse prepričljivo vskočil Marko Črnčec, doma iz okolice Maribora, a vsaj toliko kot na slovenski aktiven tudi na jazzovski sceni New Yorka - še večjega talilnega lonca za prišleke iz vsega sveta.
Jam session, kjer se ob skupni improvizaciji iščejo in bolj ali manj uspešno najdejo glasbeniki z vseh vetrov, je v jazzovskih godbah dokaj ustaljena praksa. Na svojski način se ji je poklonil vodja tria, ki je proti koncu skoraj uro in tri četrt trajajočega koncerta - seveda po vnaprejšnjem dogovoru - za krajši čas prepustil sedež mlademu bobnarju iz občinstva. Na nek način je kot svojevrsten hommage sprotni improvizaciji delovala celo nenačrtovana težava s pedalom za činelo, ki kljub večkratnim intervencijam ni in ni hotel delovati (a se je k sreči našel rezervni).
V nekaterih sodobnih slogih seveda ni nobena redkost, da izrazito ritmična podlaga bobnov in basovske linije stopi izrazito v ospredje, melodični instrumenti (v tem primeru električne klaviature) pa prevzamejo ne nujno podrejeno, a vsekakor manj izpostavljeno, bolj spremljevalno vlogo. Tokrat v maniri dodelanega, umirjeno harmoničnega in ne ravno svobodnjaško razvezanega, vsekakor pa virtuozno prefinjenega, na momente minimalistično repetitivnega jazzovskega muziciranja, ki je učinkovito zaokrožilo izrazito dinamično, bolj drum'n'bassovsko zvenečo celoto.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
