Premišljeno zastavljena repertoarna politika ansambla izvrstnih solistov Slowind v zasedbi Aleš Kacjan (flavta), Jurij Jenko (klarinet), Matej Šarc (oboa), Metod Tomac (rog) in Paolo Calligaris (fagot) je takoj ob ustanovitvi zasedbe leta 1995 v velikem loku posegla po polpretekli in sodobni zvočni ustvarjalnosti. S tem in že pregovorno dognanimi izvedbami je prinesla nov veter na slovenske odre ter si kmalu odprla pot v širni svet skoraj vseh kontinentov. Svoja dela so jim posvetili tuji skladatelji, kot so Robert Aitken, Jürg Wyttenbach, Elliot Carter, Matthias Pintscher, Martin Smolka, Volker Staub, Ivo Nilson in drugi, ter domači Vinko Globokar, Uroš Rojko, Nina Šenk, Vito Žuraj in drugi. Z vzpodbujanjem domače ustvarjalnosti so ji utirali pot na tuje odre, kjer se prepoznavnost naših ustvarjalcev kvalitativno in kvantitativno nenehno krepi in je nekako nesorazmerno velika glede na število prebivalcev naše male države, kar navdušuje. Slowind je bil dvajset let nadvse uspešna institucija s Festivalom Slowind v Ljubljani, ki je bil v veliko škodo prekinjen zaradi kratkovidnosti samozadostne miselnosti, ki je imela v rokah škarje in platno. Kljub temu ostaja ansambel naša doma in v mednarodnem prostoru najbolj reprezentativna komorna zasedba.
Tehten programski kompromis med starim in novim - od rokokoja do sedanjosti
"Muzikantska" lahkotnost igranja kot rdeča nit izvajalcev je mogoča le pri ansamblu, ki dolgo igra skupaj v enakovredni in visoki umetniški moči. Ta se je iskrila ne glede na zahteve virtuozne tehnike in drugih komponent v skladbah. Dve sonati Domenica Scarlattija - kot doajena rokokoja v svojem okolju - sta brezskrbno žareli v zvočni maniri časa, ki se požvižga na tegobe tedanje realnosti. Sicer ima glasba to naravo ali svojevrstno srečo, da se najlažje izogne vsakdanjim tegobam in da je raziskava zvoka primarno hotenje ustvarjalca brez potrebe po izvenglasbeni vsebini (če že ni to poseben namen). Tako tudi nagovarja poslušalca, naj se preda čarovniji samega zvoka. Ni dvoma, da je tudi zaradi tega glasba najbolj priljubljen medij.
Sledila je praizvedba skladbe skladatelja mlajše generacije Juraja Marka Žerovnika z naslovom Kaleidoscope Groove za pihalni kvintet, ki izkazuje tekočo invencijo in domiselnost ter tudi pravšnjo mero kompozicijskega pristopa, da so izvajalci skladbo upravičeno uvrstili v koncertni program. Resno lotevanje Mozarta ima nekako nezavedno nianso rešpekta pred genialnim ustvarjalcem, ne glede na to, ali je skladba kratka ali dolga. Zahteva predanost in veliko zmogljivost, da se odkrije zvočni mikrokozmos, ki diha skozi tok glasbe, kjer ni nič preveč in nič premalo. Slowind nam je njegov Adagio, Allegro in Adagio v F-molu, K.594 predstavil z briljanco. Nina Šenk uspešno posega v mnoge glasbene oblike, krog odličnih izvajalcev njene glasbe se vztrajno širi tudi z odličnimi tujimi izvajalci. Njeni Obrazi in sence so zvokovno dognana in premišljena meditativna skladba, ki izkazuje izvrstno poznavanje zmožnosti posameznih glasbil in njihovo simbiozo, ter je obogatila program koncerta.
Noben sodobni ustvarjalec ni mogel kaj prida narediti, če ni rasel iz že dognanega. Tega so se zavedali vsi veliki skladatelji - seveda tudi Paul Hindemith, ki je že klasik sodobne glasbe. Njegova obsežna Mala komorna glasba vsebuje mnoge komponente tradicije z dograjevanjem drugačnega harmonskega videnja, ki je tukaj temeljna komponenta in s tem ustvarja novo, drugačno kvaliteto. Skladba je v svetu poznana in je izziv najboljšim poustvarjalcem. Pihalni kvintet Slowind jo je izvedel z briljanco in s tem zaključil koncert, ki se pomni. Posnetek koncerta je dosegljiv na spletni strani KUD Rače.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
