V dobi socialnih omrežij je sila težko biti filmski kritik. TV-serija Primeri inšpektorja Vrenka je po Jezeru tudi pri nas znova demonstrirala to dejstvo. Že med trajanjem prve epizode je bilo med spletnimi uporabniki o seriji povedano domala vse. Vrenko je bil na twitterju in facebooku seciran iz minute v minuto, kot da bi šlo za kakšno nogometno tekmo, kjer je vsaka izstopajoča poteza deležna navdušenih ali pikrih komentarjev. Kaj je sploh mogoče povedati sedaj, ko se je serija po šestih tednih dokončno iztekla in ko bi morala kritika pridodati tisti z vidika poklicne etike edini zares legitimen akt vrednotenja, namreč umetniškega izdelka kot zaključene celote?
Pravzaprav marsikaj. Še posebno zato, ker so Primeri inšpektorja Vrenka znova zelo zgovoren pokazatelj tega, kako nacionalna televizija pojmuje lastno filmsko ustvarjanje in na katerih mestih zaostaja za prebojnimi trendi na zahodu. S serijo Borisa Jurjaševiča in Slobodana Maksimovića smo namreč znova dobili izdelek skromnih ambicij, ki predvsem uteleša tisto neuničljivo ambicijo provincialnih kinematografij, da bi neki aktualen trend iz razvitejših držav čim bolj zvesto skopirali, da bi lahko bilo tudi domače občinstvo v svojem jeziku deležno podobnih užitkov. A koliko povprečnih serij je potrebno, da bodo odločevalci uvideli napačnost takšnega pristopa?
Predstavljajmo si teoretično situacijo, da bi si Vrenka ogledalo mednarodno občinstvo na kakšnem pomembnem filmskem festivalu, in se vprašajmo, kaj bi si o tej seriji mislili gledalci, ki se ne bi zavedali partikularnih problemov uporabe slovenskega jezika. Natančneje: občinstvo, ki ne bi vedelo, da se v seriji kljub štajerski kulisi večinoma trudijo biti Mariborčani samo toliko, da namesto "živ'jo" pozdravijo z "zdravo". Razmišljali bi, zakaj v letu 2021, ko se filmske produkcije že kar nekaj časa trudijo slediti naukom gibanja #MeToo, slovenske detektivske serije še vedno režirajo in v njih glavne vloge prevzemajo moški. Spraševali bi se, zakaj se serija, umeščena v ne ravno najbogatejši del Evrope, tako močno trudi vzdrževati svoj višjerazredni, buržoazni videz. Ali pa, zakaj se serija prej zateka k izumetničeni teatralnosti namesto k naturalizmu, ki prevladuje v aktualnih filmskih trendih. In ne nazadnje bi se spraševali, zakaj je Avgust Demšar sploh tako popularen pisatelj v našem okolju, če Vrenko sam ne premore nobenih izstopajočih hib ali kapric, ki slovite detektive delajo tako posebne, njegovi primeri pa so zgolj kopije klišejskih prijemov tega žanra? Demšar morda res velja za priznanega, izurjenega in priljubljenega pisatelja, a iz te serije njegova kakovost preprosto ni razvidna.
Največji problem, ki ga nacionalna televizija izkazuje pri svoji igrani produkciji, pa predvsem še vedno ostaja pomanjkanje zavedanja, da televizijskih serij dandanes ni več možno pojmovati kot še enega rutinskega izdelka, ki je na sporedu zgolj zato, da lahko gledalci ob njem preživijo tisto večerno urico, preden se odpravijo spat, ustvarjalci pa medtem upajo, da nihče ne bo opazil pomanjkljivosti. TV-serije imajo danes zaradi preporoda malih zaslonov status polnovrednega dogodka, ki je pogosto povsem primerljiv s kino premierami celovečernih filmov. Občinstva danes vse bolj pričakujejo, da bodo tudi TV-serije ponudile dela prebojnih avtorjev z drzno vizualno kuliso, ki ruši meje medija, obenem pa se neposredno loteva perečih družbenih tematik.
Tisto najbolj neprijetno pri vsem tem je prav spoznanje, da je rešitev iz te zanke razmeroma preprosta. Kot prvo bi bilo treba izbrati kakšnega izmed najbolj prodornih in inovativnih režiserjev ali režiserk domače kinematografije. Glede na trenutno stanje na domači filmski sceni bi lahko iz glave takoj našteli vsaj tri, Kukla, Gregor Božič in Rok Biček so najbolj očitni kandidati. In kot drugo bi tem avtorjem morali ponuditi vso možno tehnično, kadrovsko in finančno podporo ter jim dati carte blanche, da ustvarijo serijo po lastni viziji v okviru obstoječih proračunskih zmožnosti. Verjetnost je precejšnja, da bi s tem pristopom dobili unikaten televizijski izdelek, ki bi stal ob boku celo tistim najboljšim ali vsaj najbolj nepozabnim slovenskim filmom. Argument tukaj ni ta, da bi ta pristop moral biti izključno pravilo. Problem je v tem, da se kljub nagibanju proti temu trendu na zahodu ta pristop pri nas niti enkrat ne realizira. Mentaliteta slovenske scene – filmske in siceršnje – je večinoma pač še vedno takšna, da si je prej kot uresničitev česa takšnega lažje predstavljati kakšnega funkcionarja, ki enega za drugim našteva sto razlogov, zakaj kaj takšnega pri nas ni mogoče ...
Obiščite spletno stran brez oglasov.
