(KRITIKA) Razbremenjena teže tradicije

Vsaka gledališka generacija potrebuje svojega Shakespearja in vsaka nacionalna hiša potrebuje vsaj eno veliko klasiko na sezono. To je neizpodbitno in preizkušeno vodilo naših repertoarnih snovalcev skozi čas. Režiser najnovejše uprizoritve Romea in Julije, umetniški vodja mariborske Drame Aleksandar Popovski, je prepričljivo utemeljil odločitev za najbolj tragično ljubezensko zgodbo vseh časov; po sedmih desetletjih je vnovič na tem odru: "Ni slabega časa za Shakespearja, tako kot ni slabega časa za vino ali čokolado. Cel svet je trenutno razdeljen, petdeset petdeset, levi in desni, črni in beli, muslimani in kristjani, vegani in mesojedci … Capuleti in Montegi. Ni več pomembno, zaradi česa se sovražimo, pomembno je, da se. Ampak v takem svetu imata Romeo in Julija drugačne načrte in prioritete. Ves dan bi se samo ljubila."

Najnovejša, tokrat plačljiva, spletna premiera razvpite klasike je multižanrska. Razigrano deluje (resnično omogoča igralcem, da se razigrajo v mnogih registrih), rezvezana je velike teže tragedije in razbremenjena tradicije (klasičnega), čeprav tekst (sveži, prelepi prevod Srečka Fišerja) bolj ali manj ohranja. Je zelo blizu izvirniku, ponašijo ga nekateri vulgarni izrazi današnjosti, ki vzvišenost tragedije nenehno po malem spodmikajo in banalizirajo. Nikakor pa ji ne odvzemajo tehtnosti in teže. Nasprotno. Aktualizacija je torej bežno nakazana, ne premeščajo ničesar ključnega v sedanjost. Popovski s pridom izkorišča vse metaplasti najbolj "postmoderne" med Shakespearjevimi tragedijami. Dramaturginji Nini Kuclar Stiković z režiserjem uspe ohranjati koherentno ravnovesje med dramo-tragedijo, muzikalom, celo plesno predstavo, z elementi senčnega gledališča. Kar vse predstava je. In na nobenem od teh odvodov ne zdrsne. Vse te raznorodne ravni bi se z lahkoto sesule v sračje gnezdo (tudi kostumografija z vseh vetrov in časov, vseh stilov Jelene Proković je taka, eklektična), a do konca stavi na preciznost, celovitost in kolektivno igralsko kakovost.

Predstavo gledamo - v sili razmer - kot film(ček). Deminutiv uporabljam zaradi umanjkanja filmske režije posnetega. Close upi delujejo po eni strani vznemirljivo, po drugi pa so deziluzija: spraskane, luščeče se štukature Stare dvorane, lepilni trakovi pod mikrofoni ob ušesih igralcev ali preveč vidni intimni deli kostumov. Vsega tega s perspektive dvoranskih gledalcev ne bi zaznali. Kljub vsemu dveinpolurna predstava tu in tam spominja na filmsko, Luhrmannovo, divjo, muzikalsko. Mariborska se ji v nekaterih prvinah malce približa, a namesto dramatične brutalnosti Popovski vnaša nežnost in melanholično milino. Pa tudi obilo duhovitih spodmikov in zastranitev, ki varujejo pred melodramatičnostjo in patetiko. Zagotovo je iztočnica nietzchejanska, v Rojstvu tragedije iz duha glasbe. Dramo torej Popovski "bere", čuti kot glasbeno partituro. Zato je tudi vloga skladatelja - Marjana Nečaka v predstavi ena ključnih. Je temeljno gibalo vsega in kot predstava v celoti je tudi glasba multižanrska - od sodobne avtorske klasike do popovskih (Bee Gees, Joy Division ...), muzikalskih vložkov. Vseskozi jo zaznavamo, celo v prvem planu je kdaj z vokalnimi točkami, določa tonaliteto dogajanja, hkrati pa v nobenem trenutku ne prekriva bistva odrskega. Žan Koprivnik, neulovljivi, netradicionalni Romeo, in zlasti Julija Klavžar, Julija, svoje vokalne parte odlično odpojeta. V celoti inteligentno izpeljeta težavno misijo. Debitantka na mariborskem odru je skupaj z odrsko zrelejšim kolegom dobro slalomirala med melodramatičnostjo, ranljivostjo in nekakšno novodobno kljubovalnostjo, ironično odmaknjenostjo, daleč od sladkobne, stereotipizirane Julije. Seveda sta v središču smrtonosna bližina ljubezni in sovraštva, ki vodita oba v propad. Je res propad? Tudi konec je nekoliko razprt.

Naslovna protagonista nista idealizirana, izvzeta iz vsesplošnega razkola. Sta zgolj produkt družbe sovraštva in vseh polarizacij, ki obvladujejo vse čase. Ker sta taka, vsakdanja, pač tudi njuna tragičnost ni tako zavezujoča in smrtno resna. Med preudarno, precizno zastavljenimi vlogami je Pestunja Ksenije Mišič. V svojem lucidnem manevriranju med normo, spodobnostjo in srčnostjo, tenkočutnostjo je tudi prostor za ironijo, za celo plejado občutij in leg, ki stransko vlogo presvetijo z žarom osrednjosti. Tudi Pater Lorenzo Vladimirja Vlaškalića je tak, karizmatičen, pa hkrati čuteč in razumevajoč. In Blaž Dolenc, Merkutio, Petja Labović, Benvolio, in Matevž Biber, Tybalt, so lucidno zastavljeni, vsečasni "jezni mladeniči", močni tudi v gestiki in komiki. In Capuleta Maše Židanik in Kristijana Ostanka sta sugestivna predstavnika večnega medgeneracijskega konflikta večno razdvojenega sveta. Zborčki Capuletov in Montegov v ozadju so kot sled antične tragedije in zaokrožujejo trdno kompozicijo dogajanja. Izvirno in z občutkom so na lepe, gladkotekoče verze elizabetinskega originala naložene obloge sodobnosti. In zakaj se Capuleti in Montegi sploh sovražijo? Saj ne vemo, tega nam niti Shakespeare ni razkril. Sovraštvo zaradi sovraštva samega.

Osupljiva je scena Svena Jonkeja (Numen). Bele plahte, razpete čez oder, viseče kot nebesni svod nad sceno ali gubajoče se in plahutajoče, zdaj kot mrtvaški prt, zdaj kot poročna obleka ali postelja naslade mladih ljubimcev, so sijajna iluzija odprtosti in ujetosti hkrati, zakritosti in razkritosti. Scena z drevesom, zasajenim v skalo v horizontali, pa je sploh impresivna podoba destabilizirane sedanjosti, vržene s tečajev.

Predstava, ki se drzno, pa hkrati spoštljivo spoprime z neštetokrat in v vseh formah že stoletja uprizarjanim delom.