Ko se je serija Deklina zgodba (The Handmaid's Tale) leta 2017 začela predvajati na malih zaslonih po vsem svetu, so jo številni medijski analitiki interpretirali kot spreten in neposreden dialog z administracijo takratnega ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Distopično zgodbo o ženskah, ki jih teokratska diktatura prisili v spolno in fizično suženjstvo, res ni bilo težko brati kot temačno poglobitev Trumpovih besed in dejanj, ki so se neusmiljeno zatekala k populističnemu tradicionalizmu. Čeprav je šlo za adaptacijo mnogokrat nagrajenega romana Margaret Atwood, je prav ta povezava z aktualnimi dogodki seriji dala ikoničen status, podoba glavne junakinje Offred (Elisabeth Moss) v rdeče-belem oblačilu pa je služila kot poziv k dejanjem vsem družbenim skupinam, ki so se v Trumpovih besedah prepoznale na zatirani strani ameriške družbe.
A zdaj smo v letu 2021 in od tedaj se je marsikaj spremenilo. Trumpa je zamenjal Biden in temperatura na političnem prizorišču se je zaradi vzpostavitve tolerantnejšega in spravljivejšega političnega diskurza novega predsednika umirila. Ne gre samo za to, da je Deklina zgodba zaradi tega ostala brez družbene opore, iz katere se je napajala njena moč, temveč ima zdaj tudi pripoved za sabo že zavidljivo kilometrino. V številkah povedano: dobrih 300 strani izvirnega romana je v zadnjih štirih letih oživelo v nekaj več kot 40 urah filma, razkosanega na 46 epizod. Seveda je razumljivo, da želijo ustvarjalci v skladu z visoko gledanostjo čim dlje vleči uspeh te serije, kar nedvomno prinaša finančne koristi televizijski mreži. Pa vendar - zadnji dve desetletji se je vendarle uveljavil format mini serije kot superiornejše oblike televizijskega uprizarjanja zgodbe z zaokroženim dramaturškim lokom, a s širino, ki je celovečerni filmi praviloma ne premorejo.
Četrta sezona Dekline zgodbe zdaj služi kot očiten prikaz, zakaj daljšim nadaljevankam po določenem času preprosto zmanjka začetnega zagona. Zgodba je že daleč mimo prvih dveh sezon, ko smo gledalci odkrivali srhljivo logiko fiktivnega Gilleada. Pomembna prelomnica s konca tretje sezone, ko je upornicam uspelo 86 otrok pretihotapiti v Kanado, se zdaj preliva v akcijske sekvence bega, kovanja novih načrtov v povsem novem okolju, vse do poseganja v žanr sodne drame prav na koncu. Skratka, že to tavanje sem ter tja kaže, da si pisci niti sami niso bili povsem na jasnem, v katero smer bi popeljali pripoved, da bi bolje definirali okostje sezone. Serija tako res na mizo vrže nekaj zelo intrigantnih tem, a se nobena zares ne razvije v večji tematski lok.
Četrto sezono lahko vidimo kot povprečen komad na sicer izjemnem glasbenem albumu
Če primerjamo dosedanje sezone Dekline zgodbe, potem je četrta najšibkejša in ponuja le malo nadaljnjega razvoja pripovedi. Gre za streznjujoče spoznanje o naravi daljših nadaljevank: da imajo tudi tiste vrhunske svoje slabe trenutke, celo slabe sezone, a tudi pri tistih vrhunskih serijah zgrešeni koraki le redko zameglijo sijaj celotne slike. Deklina zgodba kot celota zaradi tega seveda ni nič manj sijajna. Njeno četrto sezono lahko vidimo kot povprečen komad na sicer izjemnem glasbenem albumu. Glede na to, da preostanek tega albuma še ni napisan, lahko zdaj samo upamo, da bo ustvarjalcem še uspelo najti kakšne zanimive zaplete v času, ko reference na trenutno politično stanje niso več tako učinkovite. Zaradi uspeha serije si producenti vsega skupaj zagotovo še nekaj časa ne bodo želeli kar tako zaključiti.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
