(KRITIKA SPLETNE PREDSTAVE) Slovo od jugonostalgije

Ustvarjalci dramatizacije in uprizoritve odličnega, nagrajenega romana Gorana Vojnovića Figa so imeli očitno pred očmi predvsem letošnje maturante, ki bodo pisali esej na to temo. S takim programskimi utilitarizmom ni nič narobe, posebej v teh pandemijskih časih ne. A Figa na odru ne zaživi v vsej svoji mnogoplastnosti možnosti, niti dramatizacija Simone Hamer niti režija Luke Martina Škofa nista v svoji ustvarjalni gesti v ničemer presežni. Vse je korektno in prav, sploh ob tej lebdeči koronarealnosti, ko smo očitno vsi zastali na mestu. Predstava ne nadgradi ali po svoje prekvasi proznih zastavkov. Sledimo asociativni pripovedi zgodbe o družini skozi tri generacije. Zvestoba literarni predlogi bo za dijake koristna (še bolj površno bodo lahko brali), vsi drugi pa smo pričakovali, da bodo na odru izplenili več dramatičnega, več provokativnega iz tako osupljivega polivalentnega materiala, ki prinaša na pladnju vse velike problematične teme današnjosti. Predstava ostaja torej na gladki površini ponujenega gradiva, lepo zapakiranega, a ničesar ne radikalizira, ničesar ne zagrabi na novo, drugače. Spomnim se, podobno je bilo z dramatizacijo in uprizoritvijo prejšnje Vojnovićeve romaneskne predloge Jugoslavija, moja dežela na istem odru pred šestimi leti v režiji Ivice Buljana. Le da je bila tam še jugonostalgija bližja in postjugoslovanske travme bolj naše. V bistvu je Figa definitvno slovo od jugonostalgije. Za tiste, ki so jo prebolevali, seveda. Prekuženi smo. Zaslužna je bolj odmaknjenost kot kaka protitelesa.

Skoraj tri ure in pol dolga spletna uprizoritev je pri pretakanju iz medija v medij mestoma razvlečena, mestoma vznemirljiva, prepletajoča se prvoosebna pripoved osrednjega protagonista, mladega Jadrana Dizdarja (v upodobitvi Benjamina Krnetića), ki koplje po intimni arheologiji svoje širše družine, jo skuša razumeti in iz koščkov spominov sestaviti mozaik svoje preteklosti, da bi lažje prenašal in obvladoval svojo sedanjost. Jadran je hkrati narator in akter dogajanja skozi čas. Kljub velikim temam, ki jih kot kak starodavni epski pripovedovalec odpira, ostaja zvečine nekako nedefiniran, otopel, celo recitatorsko patetičen na mestih, kjer je močno osebno prizadet.

Na odru in vzporedno na videu (scenograf in avtor videov je Miha Knific), ki je projiciran na veliko zaveso, spremljamo troje fragmentarnih družinskih zgodb - babice Jane (Maja Sever) in dedka Aleksandra (Janez Škof), mame Vesne (Pia Zemljič) in očeta Safeta (Uroš Fürst), ter Anje (Tina Vrbnjak) in Jadrana. Prehodi skozi čas in prostor so gladki in učinkoviti (tudi po zaslugi kostumov Urške Recer), v razmerju med subjektivnim in objektivnim je še največ svežega naboja dramatizacije.

Poigravanje z osmišljanjem spominov - med sodobnim dokumentiranjem in arhaičnim spominjanjem - ponuja bogato paleto možnosti iskanja identitete. V smislu, ki ga na teh prostorih razumemo bolj krvavo zares: dedek Aleksander ima zamolčane židovske korenine, srbsko ime in slovensko življenje. Oče Safet že z imenom razgalja svoje muslimanstvo in bosanstvo. Kako naj v tem babilonstvu genov in mentalitet Jadran razreši svoje vprašanje identitete, svojo vlogo v svetu? Nenehno iz intimne sfere prehaja v družbeno in politično. Razpad države, problem izbrisanih, ki zadene Safeta, vojne travme, jeza in vsi njeni stranski učinki, demenca in smrt zaznamujejo to družinsko sago, ki je v dobršnem delu - z ljubeznimi - pripeta na nekdanjo Jugoslavijo bratstva in enotnosti.

Najinventivnejši v drami so jezikovni kodi, ki oživljajo, redefinirajo neke pozabljene govorice (pa ne le te) tistih multikulturnih časov in balkanskega prostora. Pa ne tisto, kar smo generacije Jugoslavije gojile pod pojmom srbohrvaščina ali po domače "kojekakav balkanski dialekat". Predstava prinaša luciden preplet jezikov, govornih leg, ki ničesar ne karikirajo, ampak so organsko vpleteni v like, nanašajoč se na njihove socialne in druge statuse. Lektorica Tatjana Stanič je v sodelovanju z Benjaminom Krnetićem (svetovalcem za srbščino, bosanščino in hrvaščino v predstavi) zgradila prepričljivo, avtentično jezikovno podobo predstave, ki jo bo z oddaljevanjem od tistih časov vse težje in težje rekonstruirati. Zato je Figa na odru v jezikovnem pogledu silno pomembno dejanje, ki ga je nujno shraniti na trajne nosilce. Tudi ljubljanščina v predstavi deluje nekako multikulturno, saj takšna tudi bolj in bolj postaja - kot nekdanja Jugoslavija.

Pa ni Balkan s svojo tisočletno nasilno zgodovino solz in krvi edini referenčni prostor, tudi do Egipta bežno seže dogajanje, kamor dedek Aleksander odide za eno leto službeno, žena in hčeri pa mu tega nikoli ne odpustijo. Takih neodpustljivih grehov iz preteklosti pa je še več. Najhujši je Safetov nenadni, nepojasnjeni odhod v Bosno po izbrisu, in prav iracionalni odhodi najbolj zaznamujejo vse generacije Jadranove družine in občutek zapuščenosti, tujstva ter nenehno iskanje utehe.

Predstava se v bistvu vsa odvija v Jadranovi glavi, vsi odnosi, vsi spomini gredo skozi njegove čute, njegova percepcija dogodkov je temeljna. Benjamin Krnetić je hrabro vzdržal vse dolge ure nenehne navzočnosti na odru. Vrhunsko se je z vlogo Anje, Jadranove partnerice, spoprijela Tina Vrbnjak. Najsugestivnejši je sklepni prizor, ko Jadran in Anja sestopita z odra v dvorano. Končno se ovemo, da smo sploh v teatru. Tina Vrbnjak je brutalno iskrena, pretresljiva v verističnem kodu igre. Pravzaprav ni igralsko šibkih mest, tudi Pia Zemljič in slovenceljski Dane Borisa Mihalja sta do zadnjega vlakna izcizelirani vlogi. In Safet Uroša Fürsta je eden tistih balkanskih likov, ki jih pomnimo po inteligentni kombinaciji prvinske radoživosti in tragike, nostalgije za večno izgubljenim, daleč od populističnega koketiranja, tako značilnega za plejado teh likov v postjugoslovanskem času.

Ko ne bomo več obsojeni na spletne prenose predstav in se nam bo razprlo odrsko vesolje v vseh razsežjih, se bomo hvaležno zavedli, kak privilegij je živo gledališče. Res je že skrajni čas zanj.