(KRITIKA SPLETNE PREDSTAVE) Zabavno, inteligentno, v novem formatu

Prva spletna premiera v mariborski Drami je namenjena najstnikom, najredkejši teatrski publiki. Hkrati pa je inavguracija novega formata. Seveda ne nadomesti žive predstave, a vendarle deluje prepričljivo, kadar se režira z mislijo na medij. Bilo je darilo mariborskega SNG ob kulturnem prazniku - z domačo avtorico Janjo Vidmar. Dramatizacija z Majo Borin, ki se je že večkrat izkazala z lucidnimi premestitvami literature na oder - denimo Haddon-Stephensovega Skrivnostnega primera ali kdo je umoril psa -, je uspela na vseh ravneh. Destilirala je na odru v pravcatem ustvarjalnem laboratoriju (kar korespondira z Elvisovo strastjo do kemijskih poskusov) vse najboljše prvine najstniškega romana Elvis, genialni štor. Režiserka Mateja Kokol pa je z uporabo številnih uprizoritvenih tehnik in strategij zahtevni prenos v dramsko formo izvedla navdahnjeno in mnogoplastno. Elvisovi nagovori iz romana nerojenemu bratcu, za katerega se izkaže, da je sestrica, so na "videosceni" presnovljeni v zabavno, zdravo poučno, inteligentno, sproščeno igro o Škorčevi družini, ki iz trdnega gnezda razpade na žalostne prafaktorje. Iz najstniške perspektive padamo v razpad sistema - družine, ločitev, medvrstniško nasilje, iskanje samopodobe, prvo nesrečno ljubezen ... Na nebogljena najstniška pleča so zgrmela (pre)težka bremena, ki z vso kompleksnostjo ranijo, a tudi utrjujejo zmedenega najstnika. Skozi življenjske preizkušnje vedno zahtevnejšega, rušečega se mikrosveta Elvis (Matija Stipanič) dozoreva in se pobira po padcih. Odraste še ne, zrelejši in samozavestnejši pa po vseh lomih zagotovo je. In vedno je prostor za kanček upanja in celo smeha.

Dramaturginja - dramatizatorka je z režiserko rokersko intonirala dogajanje - z očetom (Gorazd Žilavec), ki ni tak fitnesfrik kot v romanu, ampak rokerski kitarist, bolj ko ne luzer, ki izgubi službo in odide, in z mamo (Minca Lorenci), tipičnim stebrom, ki drži vse vogale, dokler ne klone oziroma na novo ne zadiha z novim izbrancem in novim naslednikom pod srcem. Babica, očetova mama Vilma (Irena Varga), je borka za zdravo življenje, ki ostane čvrsta podpora družini kljub vsem tegobam ali prav zaradi njih. Elvisova sestra Ela (Liza Marijina), prvošolka, je posebna. Pajki in deževniki so njena tolažba. In tu je še sitni sosed v rdečem šlafroku (Viktor Meglič, v še mnogih vlogah - vrstnikov, razrednika ...), ki se zgraža, soli pamet in je nasploh glas zoprnega ljudstva. Razpad družine in njegove posledice skozi Elvisa z vsemi ranami in težavami delujejo povsem naravno, kot se to dogaja tudi v najboljših družinah. In mimo vseh čeri pride cel. Sizifa si lahko predstavljamo srečnega, bi rekel Camus. Družina je varno gnezdo, pa tudi nevarno kdaj, simetrija kdaj podleže asimetriji, ampak skozi ves kaos se je kratkomalo treba pretolči in Elvis to zna ali vsaj intuitivno vedno najde pot.

Igralski ansambel svoje delo v celoti opravi odlično, ni postanka, divji rokerski ritem vzdrži do konca. Režija je dinamična, vseskozi v visokem ritmu srčnih bitov spremljamo družinske lome in Elvisova sladko-grenka iskanja na poti sprejemanja samega sebe in svojih bližnjih, iskanja identitete, ljubezni, prostora v svetu. Inventivne scenske rešitve z vertikalnim "ležanjem" na "stoječi" blazini in občasnim razpiranjem scene v globinske prizore ponujajo sicer statičnemu enodimenzionalnemu pogledu manjkajoče razsežnosti.

Janja Vidmar je s knjižnim Elvisom vnovič s svojimi spretnimi detabuizacijskimi prijemi, ki jih zna zmeraj duhovito razrahljati s svežim, avtentičnim mladostniškim jezikom, razburila del populacije dušebrižniških staršev. Tokrat so se oglasili "krščanski možje Slovenije" in pisateljici očitali "napeljevanje k pornografiji, vulgarnosti in skrajno nespoštljive izraze". Ni vredno besed, sta pa skupaj z Majo Borin v dramatizaciji ta "pornografska" mesta vendarle izpustili. Ne, ker bi morali ali ker bi se ustrašili krščanskih očetov, bog ne daj. Sta pa v odrsko agregatno stanje ob režiserkini izdatni pomoči sijajno pretopili aktualno, najstnikom privlačno in iskreno delo. Mladi gledalci bodo drli na Mali oder, ko bodo spet lahko.