Liljana Klemenčič: Včasih bi kar z ježevko butnila!

Liljana Klemenčič je ena najprepoznavnejših Ptujčank, višja knjižničarska referentka in pravljičarka, vodja Mladinskega oddelka Knjižnice Ivana Potrča Ptuj. In avtorica reprezentativne knjige Kurent v sodelovanju z mojstrom fotografom, legendarnim Ptujčanom, Stojanom Kerblerjem, ki je letos izšla pri mariborski založbi Pivec. Je trijezična, slovensko-nemško-angleška in očara z magičnim minimalizmom pravljičnega, ljudskega narativa in sijajno fotografijo, razpeto v časovni lok skoraj šestih desetletij, od 1963. do 2020. Najvrednejši pri projektu je žlahtni odnos do kurentov(anjsk)e dediščine, ki je danes deformirana, skomercializirana. "Kurentov od 2005. leta ne fotografiram več, saj jih ne doživljam več v tisti njihovi prvinskosti," pravi Kerbler. "Zdaj gre vse prevečkrat za promocijo, nastavljanje in postavljanje v kurentovem kožuhu. Mene je pritegnil kurent v nekdanjem obredju, na podeželju, med orači."
Knjiga je dragocena v ohranjanju temeljnega, starožitnega, mitskega pomena kurenta, ki iz preteklosti nujno preseva v sedanjost. Ob svojem na videz preprostem sporočilu odpira celo vrsto vprašanj, ki vlogo kurenta danes zrcalijo v mnogih kontekstih.

Kurent ni otročarija

Lotiti se tematike Kurenta v slovenski literaturi je pogumno dejanje - po vseh velikih tekstih od Ivana Cankarja naprej do mnogih s Ptuja izhajajočih umetnikov, ki so se lotili tega mitološkega lika, ste na osnovi sijajnega Kerblerjevega opusa, povezanega s to temo, ki vas je gotovo skozi čas navdihoval, šli v zanimivo ljudskost, pravljičnost, minimalizem, ki nas v teh poblaznelih časih povede v meditativnost. Zakaj torej Kurent?
"Joj, kako težko mi je odgovoriti na tako vseobsežno in poglobljeno vprašanje, ki me dreza v najbolj občutljiv kotiček premišljevanj v zvezi s knjigami in lastno ustvarjalno begavostjo, morda poželjivostjo. Se strinjam, da je bilo to s Kurentom pogumno dejanje, a saj veste, pogum se tudi z norostjo brati. Kurenta poznam od nekdaj v vseh pojavnih oblikah, stvarnih, takih iz pustnih časov, iz mnogih literarnih oblik in umetniških slik, iz ljudskih podob in virov … Če samo pomislim na Cankarjevega, na Pijanega kurenta Franceta Forstneriča, na Miheličeve podobe, na Kurenta Igorja Torkarja s podobami Nikolaja Pirnata iz leta 1946, na različne pravljice in povedke o kurentu … Ker sem pravljičarka in ena huda občutljivka za literarno in likovno sozvočje, pa tudi zavezana rodnemu mestu, me je kurent kot literarna oseba in mitološka podoba vedno privlačil. Priznam, da sem pred mnogimi leti, petletje, desetletje nazaj, intenzivno začela premišljevati o slikanici Kurent, ki je z mojim avtorstvom, na temelju zapisov iz Narodopisnega inštituta Slovenije in z ilustracijami odličnega Matjaža Schmidta izšla pri založbi Slovenska knjiga, ki je že lep čas ni več. Pravljico sem pripovedovala in pripovedovala in postajala vedno bolj kritična do njene knjižne oblike. Ker kurent ni otročarija, če se bolj trdo izrazim. Vedno bolj sem to pripoved videvala v družbi fotografij mojstra Kerblerja, vedno bolj se mi je zdelo, da edino na tak način, s črno-belo fotografijo, lahko dosežem globljo literarno obsežnost Kurenta.
Kurent je vse tisto, kar neoliberalni turbokapitalizem in politikantstvo ukazujeta in današnji čas tako kretensko zaznamujeta. Kurent je dobrotljiv, srčen, naš, domač, humoren, ima smisel za pravičnost. Življenje je kakor EKG, malo gre gori, malo doli, tisto neulovljivo, naj bo božje, kozmično, od matere Narave, pa je treba spoštovati, negovati. To so naša semena, naše korenine. In Stojan s svojo fotografijo, delovanjem in držo to prav dobro ve.
Morda je šlo pri tej knjižni izdaji za splet energij in ustvarjalnosti, ki se lahko zgodijo med nekaterimi ljudmi. To je ena zelo dolga zgodba, ki se začne z mojo hojo v knjižnico, kjer je delala Milka Kerbler, moja knjižničarska vzornica in kasneje sopotnica, to je gimnazijski foto krožek z mentorjem Stojanom Kerblerjem, oh, veliko je tega."

Mojster nad mojstri in ... ena knjižničarka

Kerblerjeve fotografije so nastajale med letoma 1963 in 2020, vaše delo pa je nastajalo v drugačnih okoliščinah. Je na vas vplivalo delo Aleša Štegra s Kerblerjem - Kar sem videl na Ptuju in drugod - pri isti založbi?
"Vpliv Štegrove in Kerblerjeve knjige je bil ogromen! Kar velikanski, priznam. Najprej sem od misli na mojega Kurenta s Kerblerjevimi fotografijami odstopila, ko je bila misel še samo moja in je izšla knjiga Kar sem videl na Ptuju in drugod. Sem si rekla, glej, Šteger je format, pa ne moreš ti zdaj nekaj okoli Kerblerja, on je mojster nad mojstri, ti pa ena knjižničarka.
Ampak kaj hitro sem dojela, da Kurent mora biti tak, s Kerblerjem. In sem ob nekem srečanju, na otvoritvi neke razstave, Stojanu zaupala svojo idejo. On pa preprosto: 'Ja, seveda, samo boš mogla priti k meni, da zbereva slike.' Potem je minilo kar nekaj razstav in kulturnih dogodkov, kjer sva poklepetala in na koncu sem vedno dejala, še vedno imam v mislih najinega Kurenta. In se je nasmehnil s 'ti samo pridi'. In je spet minil čas, da sem o ideji povedala založnici Mileni Pivec. Ona pa z navdušenjem in bližalo se je jubilejno, 60. kurentovanje, potem pa je steklo. In vmes se je zgodila Prešernova nagrada za življenjsko delo.
Kar sem videl na Ptuju in drugod je povsem drugačna knjiga, pa čeprav je format enak, oblikovalec isti, Sašo Urukalo. Res pa je, da je urednica, Milena Pivec, odlično stkala želje in potrebe in tudi ustvarjalne individualnosti, ki tako pri tej knjigi niso trčile med sabo, ampak so žlahtno zaživele."