(LUTKOVNA KRITIKA) Pravljica o solidarnosti velikih in majhnih

Petra Vidali
24.03.2021 06:30
Ferdo, veliki ptič, Lutkovno gledališče Maribor, interni zaključek študija 18. marca
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Veliki Ferdo z malimi človečki
Boštjan Lah/LGM

Predstava Ferdo, veliki ptič je nastala po istoimenski brezbesedni slikanici Andreje Peklar. V njej črni ptič velikan (megalomanski krokar) mirno živi med zanj miniaturnimi človečki in živalmi: otroke spravi zjutraj v vrtec in v igralnih uricah z njimi poleti nad mestom, namesto dimnikarja ometa dimnike, tudi najvišje tovarniške, in pomaga pri težaških gradbenih delih. Ko Ferdo nekoč utrujen in žejen izpije vodo iz ribnika, na katerem se ziblje čolniček, v njem pa nihče drug kot sam župan Ferdovega mesta, vsi v trenutku pozabijo na ptičeva dobra dela in se obrnejo proti njemu. Ampak takrat se razmerje moči oziroma velikosti in pomoči obrne, saj največjemu ptiču v stiski pomaga drobna ptička. In tako v tem majhnem-velikem mestu spet vsak najde svoje mesto.

V uprizoritvi z dramatizacijo in režijo Katje Povše je Ferdova zgodba prelita tudi v besede in dobi okvir. Pripovedovalka njegove zgodbe je prodajalka sladoleda, ki iz svojega vozička pričara skoraj vse scenske elemente in rekvizite, sebe pa po prologu zamaskira v Ferda. Vesna Vončina je - tako kot ptič Ferdo pravzaprav - sama mojstrica za vse, izvrstno odigra tudi vse druge vloge z majhnimi lutkami, od otrok do vzgojiteljice, dimnikarja, psa, župana in ptička. In ker jih glasovno kreira v glavnem pod velikim kljunom, si predstavljam, da se bodo majhni otroci radovedno spraševali o izvoru.

Tako kot glavni junak in igralka je večfunkcijska in transformativna tudi likovna podoba. Drevesno deblo postane žerjav, park gradbišče, krošnja pa oblak, ki napolni županov ribnik.

Uprizoritev se tako gradi na odru v umirjenem, ne prehitrem in ne prepočasnem tempu. V njej ni praznih mest, zgodbenega materiala je ravno dovolj, da predstave ni treba podaljševati s pretiranim "utrjevanjem snovi". (Z vidika otroške psihologije je menda res nemoteče ali celo dobrodošlo, z uprizoritvenega vidika pa marsikdaj posilno.)

Oblaki nad ribnikom in županom v čolnu
Boštjan Lah/LGM

V predstavi tudi ni nepotrebnega karikiranja in čisto nič ni pačenja, s katerim bi mašili nepremišljene in nedodelane momente. (Tudi to se sicer tudi na tem odru rado dogaja.)

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.

Več vsebin iz spleta