Med izseljenci in njihovimi potomci se ohranja slovenska kultura, ne pa slovenščina

V zbirki Zora Univerzitetne založbe Univerze v Mariboru je izšla knjiga dr. Nade Šabec Slovenski izseljenci in njihovi potomci v Severni Ameriki: obrazi identitete. Oziroma v originalu - Slovene Immigrants and their Descendants in North America: Faces of Identity. Razlogov, da je knjiga izšla v angleščini, je več: avtorica je anglistka, zbirka je mednarodna in takšna je tudi relevantnost študije Nade Šabec. Izbirki pa ustrezajo tudi specifični tematski razlogi: avtorica je proučevala jezikovno rabo slovenskih Američanov in Kanadčanov, ki jo zaznamuje premik od slovenščine k angleščini.

Half pa pu

Dr. Nada Šabec, profesorica na obeh filozofskih fakultetah in na mariborski medicinski fakulteti, je pionirka raziskovanja jezika slovenskih izseljencev v Severni Ameriki. Študirala je angleščino in francoščino, magistrski študij je s Fulbrightovo štipendijo opravila na univerzi v Filadelfiji. Kot je povedala na predstavitvi knjige v torek v polni Glazerjevi dvorani Univerzitetne knjižnice Maribor, je prav med študijem v ZDA začela razmišljati o tem, kar je potem postalo njeno ključno akademsko področje. Pomislila je, kako lahka sta bila njena pot in njeno delo v Ameriki v primerjavi z izseljenci v poznem 19. ali 20. stoletju, ki so se brez jezikovnega znanja in tudi brez poklicnih kvalifikacij podali v neznano. "Zanimati me je začelo, kako so se znašli in kako jih je to preoblikovalo," je rekla avtorica. Leta 1993 je na zagrebški filozofski fakulteti doktorirala z disertacijo Lingvistične in sociolingvistične omejitve pri kodnem preklapljanju med angleščino in slovenščino, leta 1995 je pri Studii Humanitatis izšla njena pionirska knjiga Half pa pu. Jezik ameriških Slovencev.

Ne le raziskava, ampak tudi neposreden narativ izseljencev

Predstavitev knjige Slovenski izseljenci in njihovi potomci v Severni Ameriki: obrazi identitete je uvedel nekdanji ravnatelj knjižnice in nekdanji profesor na Filozofski fakulteti, slovenist dr. Bernard Rajh. Predstavil je zbirko Zora, med katere ustanovitelji je bil. Dr. Matjaž Klemenčič, raziskovalec zgodovine slovenskih izseljencev v ZDA, je bil recenzent knjige, ob pomenu jezikoslovnega raziskovanja izseljencev je poudaril tudi posebnost knjige - prvi del prikazuje rezultate avtoričinega raziskovanja slovensko-ameriških/kanadskih skupnosti, drugi del pa 16 zgodb ameriških in 10 zgodb kanadskih izseljencev oziroma njihovih potomcev. Zakaj so te zgodbe tako posebne? Dr. Klemenčič je poudaril, da je tudi zgodovina izseljenstva doslej bila politična, ekonomska in socialna zgodovina in zgodovina izstopajočih osebnosti, ne pa zgodovina vsakdanjega življenja. Dr. Andreja Žele je v odzivu po predstavitvi (preko zooma) povedala, da so te zgodbe še toliko bolj dragocene, ker so jih pričevalci zapisali, dr. Jerneja Ferlež pa je izpostavila, da je ob tem spoznala, kako podobne so terenske raziskave jezikoslovcev in etnologov. Oboje zahtevajo intenziven in dolgotrajen stik z ljudmi, ki pa je vselej vreden napora, saj se vse vloženo večkratno povrne. Tudi dr. Marc L. Greenberg, profesor slovanskih jezikov na univerzi v Kansasu, unikatni ameriški poznavalec slovenščine, je v govoru (preko zooma) poudaril, kako pomembno je, da je znala Nada Šabec navezati stik z ljudmi. Gre za pomembno knjigo o jezikovnem stiku sploh, vendar je nepogrešljiva literatura tudi z antropološkega in kulturološkega vidika.

Slovensko-angleški jezikovni stik vpisati na jezikoslovni zemljevid sveta

Avtorica je povedala, da je želela dokumentirati stanje in tudi postaviti spomenik izseljenim Slovencem in njihovim potomcem. Hkrati je želela slovensko-angleški jezikovni stik spraviti na jezikoslovni zemljevid sveta in na predstavitvi se je lahko pohvalila, da je knjiga že našla svoje mesto v Kongresni knjižnici.

Podatke za raziskavo je pridobila s konverzacijskimi intervjuji (anketa z 61 vprašanji), s posnetki spontanega govora in z opazovanjem življenja skupnosti. Podala je oris zgodovinskega razvoja: prvi priseljenci niso znali angleščine (večinoma pa tudi ne knjižne slovenščine), organizirali so se v segregirane skupnosti. Prvi stik se je zgodil, ko so šli otroci v vrtec ali šolo. Ta druga generacija je bila dvojezična, vendar v tem času tuj naglas ni bil zaželena kvaliteta, zato so materinščino oziroma materinščino staršev hitro opuščali. Šele v tretji generaciji je nastopila desegregacija, vnuki prvih izseljencev začnejo iskati izvor in so nanj tudi ponosni - "a za jezik je večinoma že prepozno". Cikel, ki se je začel s slovensko enojezičnostjo, se v tretji generaciji zaključi z angleško enojezičnostjo. (To je splošna značilnost evropskih priseljencev, medtem ko številčno močnejši priseljenci iz Latinske Amerike na primer ohranjajo španščino.) Pri politični emigraciji po drugi svetovni vojni se je ciklus večinoma še skrajšal, angleška enojezičnost je značilna že za drugo generacijo.

Prvobitni jezik pride na plan v sanjah, stresu, molitvah

To so ugotovitve za raven skupnosti, proučevala pa je tudi, v kakšnih okoliščinah posamezniki uporabljajo slovenščino. Ugotovila je, da so to predvsem sproščene in spontane priložnosti. Tako se recimo celo na sestankih slovenskih kulturnih društev uporablja angleščina, slovenščino pa je slišati v druženjih, ki sledijo uradnemu delu. Kot predvideva teorija komunikacijske akomodacije, angleščino uporabljajo zato, da bi jih sogovorniki razumeli, čeprav poznamo tudi nasprotne situacije, ko na primer starši uporabljajo slovenščino v pogovorih, ki naj ne bi bili za otroška ušesa. "Prvobitni jezik" pride najpogosteje na plan v situacijah, v katerih imajo govorci minimalno stopnjo nadzora - v sanjah, v stresnih situacijah, ob hitrem štetju ali v molitvah. Povedala je zgodbi mesečnika, ki je v nočnih blodnjah govoril slovensko, in pacienta, ki mu je slovenščino obudila narkoza. "Vidimo, kako kompliciran je jezik in kako globoko je del naše identitete."

Avtorica je predstavila vrste dvojezičnega diskurza: za starejše generacije je bilo značilno sposojanje angleških besed oziroma mešanje na ravni iste besede (iz "broken" je nastala beseda "zbrokan"), ki precej spominja na sleng tukajšnje mladine, za mlajše pa kodno preklapljanje (ki ga v veliki meri zaznamujejo kalki oziroma dobesedni prevodi, "smo vzeli ena slika" na primer).

"Vsaj slovenskast"

Večina njenih sogovornikov pravi, da jim slovenski jezik pomeni veliko, dejstva pa govorijo drugače, pravi dr. Nada Šabec, ki se je tako soočala s paradoksom raziskovanja, ko se posameznik ne more realno oceniti. Kljub razmeroma visoki simbolni vrednosti, ki jo udeleženci raziskave pripisujejo slovenščini, ta torej ni osrednji element njihove identitete. Pomembnejša je kultura v najširšem pomenu besede (glasba, običaji, jedi, delovna etika). Večina se počuti bolj dvokulturna kot dvojezična; so Američani oziroma Kanadčani, a hkrati Slovenci, in to jih ne bremeni, ampak so na to ponosni, dvojna identiteta bogati njihova življenja. Eden od sogovornikov dr. Nade Šabec oziroma eden od piscev življenjskih zgodb precej odstopa od povprečne razvojne linije: potomec očeta Slovenca in neslovenske matere se je kasneje sam naučil slovensko in zdaj s svojo ženo, ki ni Slovenka, aktivno deluje v slovenskem klubu. Napisal je, da lahko z obujanjem izvorne identitete "mogoče postane manj pravi Američan, manj pravi Kanadčan. Ampak tudi malo bolj pravi Slovenec. Vsaj slovenskast. Narodnost je čuden pojem. Čudna se zvijuga steza do narodnosti."