Minljivost - v dialogu s Tisnikarjem

V Koroški galeriji likovnih umetnosti (KGLU) Slovenj Gradec predstavljajo opus slik in risb Jožeta Tisnikarja. Trenutno hranijo 66 njegovih del. Razstava Minljivost – Hommage Tisnikarju, ki so jo odprli v četrtek, je ena od osrednjih zbirk KGLU, ki si jo je prvotno zamislila umetnostna zgodovinarka in nekdanja direktorica galerije Milena Zlatar. V spomin na Tisnikarja združuje dela slovenskih in tujih ustvarjalcev sorodne umetniške poetike. S svojo zbirko so že gostovali, v njihovi galeriji pa je še z nekaj dodanimi avtorji razstavljena prvič. Gre za avtorje, ki sovpadajo s Tisnikarjevo umetnostjo, dotikajo se podobnih vprašanj - človekovega obstoja, usode in konca. To so večne, občutljive teme, razlaga kustos razstave Marko Košan. Zlatarjeva je izbirala avtorje in jih vedno znova na različne načine postavljala v dialog s Tisnikarjem, dodaja. Med njimi so tudi fotografi Dragiša Modrinjak, Herman Pivk in Tihomir Pinter, ki so ga spremljali dolga leta. "Tisnikar je bil neskončno fotogeničen, znal je pozirati, bil je totalni magnet za fotografe. Modrinjak je naredil magnus opus Tisnikarja, redno ga je spremljal od začetka 70. let, naredil je tudi njegovo zadnjo fotografijo leta 1998, nastala je le dva dni pred tragično nesrečo, v kateri je izgubil življenje," je ob pogledu na fotografije izpostavil Košan.

Slikal to, kar je najbolje poznal

Tisnikar je začel kot ljubiteljski slikar, zasluge za to, da je pričel slikati tisto, kar najbolje pozna, tudi svoje (službeno) okolje - delal je v prosekturi slovenjgraške bolnišnice -, ima tedanji direktor KGLU, akademski slikar in likovni pedagog Karel Pečko. "Nikoli ga ni učil risati, slikati, spodbujal ga je le v tem smislu, da naj bo drugačen, poseben, samosvoj. Mogoče so prav zato začetne slike, ko je bil Tisnikar še manj tehnično podkovan, videti naivne, preproste, a so po svoje še bolj ekspresivne kot kasnejše, ko je to obrusil," je povedal Košan. Slikanje je bilo zanj terapevtsko, razmišlja Košan, lastna, resnična doživetja se namreč zrcalijo v njegovih delih - od alkoholnih blodenj, delirijev do drugih travm, ki so se kopičile. Že kot 14-letni fant je pričel delati v tovarni, doživel tudi prizore konca druge svetovne vojne. "Gre za takšno ekspresijo, ki je posebna in ni podobna ničemur drugemu - to je Tisnikar, poseben in drugačen. Prav zato je vedno znova vzbujala pozornost ali pri navadni publiki celo odpor. Za marsikoga so to pač gnusne stvari. Strokovna publika pa je to začutila, začela ceniti, mogoče na začetku s težavo, a ko je to, da gre za nekaj posebnega, prodrlo v zavest, je bil pri likovni kritiki dobro zapisan. Istočasno so ga prepoznavali tudi umetniki - pri kolegih umetnikih je zbujal pozornost. Na ta način je nastal Hommage Tisnikarju," je povedal in še dodal, da so mu mnogi njegov iskren in direkten način risanja zavidali. Akademska risba je namreč naučena, tega pa pri Tisnikarju ni, kar se čuti.

Pred galerijo spomenik Tisnikarju

Pred zaključkom svoje odmevne retrospektivne razstave, ko je doživel največji triumf svoje umetnosti, je Tisnikar leta 1998 umrl. Že kmalu po njegovi smrti je Zlatarjeva pričela razmišljati, kako Tisnikarja povezati skozi zbirke galerije, da to postane ena izmed rdečih niti KGLU. Tudi danes Tisnikar zagotovo predstavlja eno izmed bolj izpostavljenih zgodb galerije, s katero se želijo spoznati številni obiskovalci. Zametek Hommage Tisnikarju je bila predstavitev del kiparja in risarja Mirsada Begića skupaj s Tisnikarjem leta 2001, tudi v Berlinu. Begić je ob takratni razstavi napravil še obeležje, spomenik Tisnikarju, ki stoji pred galerijo. Voz je njegova izvirna zamisel, potem pa je po naročilu občine dodal še portret. Ob tem je nastalo še nekaj kiparskih skic, ki so prav tako razstavljene. Naslednji avtor v vrsti leta 2002 je bil Zdenko Huzjan, na razstavi pa so predstavljeni še Bogdan Borčić, Matej Čepin, Hermann Falke, Metod Frlic, Roberto Kusterle, Zoran Mušič, Valentin Oman, Vladimir Veličković, Franc Vozelj. Herman Pivk je imel leta 2007 veliko razstavo v dialogu s Tisnikarjem, nekatera dela so se navezovala kot Hommage Tisnikarju, predstavljen pa je bil tudi njegov opus, ki je po svoji poetiki zelo blizu Tisnikarju, a ni direktno vezan, razlaga Košan. Naredil je celo serijo Tisnikarja, ne portretov na takšen način, kot jih je Dragiša, ampak je to s svojim načinom analogne fotografije še nadgrajeval. Razstavljena je tudi slika Bogdana Borčića iz njegovega minimalističnega, visoko modernističnega zadnjega obdobja, ki je neposreden citat Tisnikarja. Na sliki je njegova paleta. Tisnikar je bil namreč poseben tudi zaradi svoje slikarske tehnike - barve si je izdeloval na srednjeveški način, sam jih je mešal z vezivom jajčnega beljaka in pigmenti. Na razstavi, ki bo na ogled še do 26. septembra, si lahko obiskovalci ogledajo tudi film o Tisnikarju Sonje Prosenc, koroške režiserke, producentke in scenaristke.