Nacionalni program za kulturo - zakaj že?

Če kaj, je vladi Janeza Janše in posebej ministru za kulturo dr. Vasku Simonitiju treba izreči priznanje za povečanje javnega denarja za kulturne programe," je v pismu bralcev v Delovi Sobotni prilogi pred dvema tednoma zapisal nekdanji dolgoletni direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik. "Občuten dvig javnega denarja za kulturo se je zgodil v času, ko se programiranje in financiranje dogaja v zastrašujoče zastarelem, krivičnem, netransparentnem in nespodobnem kulturnem sistemu. /.../ V tak /.../ sistem nenadoma priteče zajetna vsota svežega javnega denarja in naslovi ključno vprašanje: kako se bo denar delil, če država nima Nacionalnega programa za kulturo."

Prvi Nacionalni program za kulturo (NPK), za obdobje 2004-2007, je bil sprejet v začetku leta 2004. Potem sta bila sprejeta še dva NPK, za obdobji 2008-2011 in 2014-2017. Med letoma 2011 in 2014 NPK nismo imeli, prav tako ga ni že od konca leta 2017. Te NPK so pripravile ekipe ministrov Andreje Rihter, dr. Vaska Simonitija in dr. Uroša Grilca. Neuspešne pa so bile ekipe ministrov Majde Širca, Toneta Peršaka, Dejana Prešička in nazadnje Zorana Pozniča. (Vmes je med letoma 2014 in 2016 ministrovala še Julijana Bizjak Mlakar, a te skrbi ni imela, ker je takrat veljal program Uroša Grilca.) Poznič je osnutek NPK sicer pripravil, a ga ni pripeljal do sprejetja v državnem zboru. Ker smo bili brez NPK toliko časa in ker ta čas še traja, se zdi smiselno znova zastaviti vprašanje, zakaj NPK sploh potrebujemo oziroma čemu služi.

Beganje v ograjah arbitrarnega

Dr. Uroš Grilc, minister za kulturo, ki je pripravil zadnji sprejeti NPK, odgovarja: "Nacionalni program za kulturo je zakonska obveznost, ki na podlagi široke javne razprave in različnih deležnikov ter medresorskega usklajevanja definira ključne prioritete kulturne politike v naslednjem obdobju. Je torej razvojni dokument, ki predstavlja neki širši konsenz o tem, kaj je javni interes za kulturo in kaj so ključne razvojne prioritete na področju kulture v določenem obdobju. Predvsem pa Nacionalni program za kulturo postavlja v širši razvojni kontekst celotne države (medresorskost, transdisciplinarnost itd.)". In kaj se zgodi, če država nima NPK? "NPK je zakonska obveznost, zato njegov manko kaže na troje: bodisi ignoriranje pravne države in manko dialoga z deležniki v kulturi, bodisi pomanjkanje vizije pri vodenju resorja, bodisi oboje skupaj. Glede na naravo Nacionalnega programa za kulturo ni nujno, da ob veljavnem dokumentu vsak novi minister napiše svoj nacionalni program, vsekakor pa je nujno, da se do njega opredeli in da tudi spremeni in redefinira posamezne prioritete. Minister brez nacionalnega programa je prejkone cesar iz zgodbe Cesarjeva nova oblačila."

In kako odločujoč je NPK za vsakokratno razdelitev sredstev? "Z vidika razvojnih potez, ki jih Nacionalni program za kulturo opredeljuje kot ključne v nekem obdobju, je to vsekakor ključna podlaga za izvedbo konkretnih ukrepov in financiranja, vpeljavo novih instrumentov itd. Z vidika pridobivanja razvojnih sredstev EU in medresorske dimenzije kulture pa v vsakem primeru predpogoj, da si kultura pribori ustrezen delež. Če smo še natančnejši, Nacionalni program za kulturo določi, kaj v kulturi je v javnem interesu, kaj na posameznih področjih kulture in umetnosti štejemo za javni interes, zato je, formalno gledano, nepogrešljiva podlaga za sleherni javni razpis ali poziv pristojnega resorja. Povedano drugače, brez nacionalnega programa kot ključnega razvojnega in strateškega akta kulturne politike ter akta, ki definira samo področje kulture v javnem interesu (te naloge mu namreč daje ZUJIK, zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo), je kulturna politika zgolj beganje v ogradah arbitrarnega."

Če ni smernic, si lahko tudi izmislijo, da razpisov več ne bo

Inga Remeta, predsednica društva Asociacija in vodja gledališča Glej, spregovori z vidika akterjev oziroma izvajalcev: "Tako kot ima država zakone, ki jim je treba slediti in jih upoštevati, ima področje kulture Nacionalni program za kulturo. NPK je resolucija, ki označuje željo in cilj, je zaznamek, kje želimo biti in kaj želimo v nekaj letih doseči. Ko je NPK napisan, vemo, kako voditelji razumejo kulturo in kam jo želijo pripeljati. Posledično je akterjem jasno, kako naj bi tudi oni v tem časovnem okviru gradili to isto pot. Če vprašate nas, ki izhajamo s terena, je to, da že od leta 2018 nimamo NPK, zelo velik problem.

Kako je zavezujoč je NPK, je stvar izvajalske prakse. Nekatere stvari se izpeljejo, druge ne. Vseeno pa je ključno, da program je. Bolj natančno je program spisan, lažje je delovati. Zato ne potrebujemo samo programa, ampak tudi akcijski načrt, kako se bo program realiziral. V akcijskem načrtu je točno zapisano, v kakšnem tempu in na kakšne način se bodo dosegali cilji. In glede na vsebinske smernice za nekaj let se sestavlja tudi proračun za kulturo.

Ko imamo NPK, za vodje sektorja ni veliko manevrskega prostora, da bi počeli, kar si v nekem trenutku želijo, ampak morajo početi to, kar je določeno v NPK. Če nimamo NPK, vodjem nihče ne more reči, "da se nismo tako zmenili". Ne moremo reči, da se na primer nismo zmenili, da bomo v tem obdobju podpirali razvoj mednarodnih sodelovanj in gostovanj, temveč nekaj drugega. In če nimamo NPK, ne moremo biti niti prepričani, da bodo štiriletnim programskim razpisom, ki se iztečejo letos, sploh sledili novi. Če ni smernic, si lahko tudi izmislijo, da razpisov več ne bo.

NPK torej ni zakon, po katerem bi se moralo ravnati ministrstvo, je pa nosilni krovni dokument, ki je zavezujoč."

Novi NPK bi bil pripravljen prej, če ne bi bilo 30 sej odbora za kulturo

Novi Nacionalni program za kulturo je bil med zavezami dr. Vaska Simonitija. Ko smo zdaj na ministrstvo vprašali, kako daleč je in kdaj ga lahko pričakujmo, smo dobili zelo dolg odgovor, v katerem je veliko prostora namenjenega vsem, ki NPK doslej niso naredili. "Na položaju ministrov za kulturo se je v času od leta 2000, ko je nastajal in bil potrjen prvi Nacionalni program za kulturo, zamenjalo več kot deset ministrov za kulturo, le trije pa so uspeli uspešno izpeljati pripravo in sprejetje strateškega načrta na področju kulture, med njimi dr. Simoniti." Zagotovijo, da se priprava NPK dogaja tudi zdaj: "V svojem prvem mandatu je minister dr. Vasko Simoniti že dokazal, da je sposoben pravočasno izpeljati pripravo tovrstnega dokumenta vključno z njegovim sprejetjem v parlamentu, seveda pa na tehtnih, strokovno argumentiranih, pravno legitimnih, organizacijsko in programsko realnih ter finančno stabilnih temeljih. Na enak način teče tudi postopek usklajevanja osnutka Nacionalnega programa za kulturo, ki ga je aktualno vodstvo ministrstva kot del primopredajnega zapisnika prejelo ob nastopu svoje funkcije, tako da proces priprave predloga Resolucije Nacionalnega programa za kulturo poteka."

Niso pozabili povedati, da so za zamudo krivi mazaški kulturniki, mediji in odbor za kulturo: "Bi pa bil nedvomno lahko pripravljen prej, če ne bi v obdobju mandata dr. Simonitija, manj kot leto dni trajajočega mandata, sklicali že skoraj 30 sej odbora za kulturo, skrbeli za mazaške in grozilne akcije pred stavbo ministrstva, s katerimi se ustrahuje uslužbence pri njihovem strokovnem delu, in bi mediji poročali predvsem o kulturnih dogodkih ter se manj ukvarjali s širjenjem neresnic o delu ministra in ministrstva."

NPK ne more biti "seznam želja"

Kakšen program se torej pripravlja? Gradivo za osnutek nacionalnega programa za kulturo, ki ga je prejelo aktualno vodstvo, je bilo oblikovano na osnovi tako imenovanih delavnic. "Taka aktivacija čim širše javnosti je za samo razpravo seveda dobrodošla, vendar pa je treba poudariti, da so strokovne službe ministrstva po nastopu mandata opozorile, da določena izhodišča niso usklajena z veljavnimi pravnimi akti in metodologijo financiranja, ki je veljavna za področje kulture, zato so vse notranje organizacijske enote ministrstva gradivo prejele v ponovni pregled, pripravo pripomb in dopolnitev. Prav tako je treba ponovno poudariti /.../, da je Resolucija o Nacionalnem programu za kulturo izrazito strateški dokument in zato ne sme in ne more biti 'spisek želja' različnih lokalnih interesov na področju kulture."

V mandatu dr. Simonitija je bilo "ogromno ukrepov usmerjenih v preprečevanje, blaženje oziroma odpravo posledic epidemije. Posebej pa je treba poudariti, da je epidemija v nekaterih pogledih precej spremenila prioritete na področju kulturnega sektorja, ki jih je treba upoštevati in ustrezno vključiti v novi nacionalni program za kulturo."

Prioritete zaradi spremenjenih pogojev so strnili v štiri točke. Prvič, "pospešena digitalizacija, tako na ravni e-uprave kot prisotnosti kulturnih vsebin na spletu in posredovanja kulturnih dogodkov v digitalni obliki, iz česar izhaja, da mora nacionalni program za kulturo kot prednostno nalogo opredeliti tudi ustvarjanje pogojev za prisotnost e-kulture". Drugič, upoštevati je treba "nove oblike evropskega financiranja (na primer Načrt za okrevanje in odpornost), ki so zasnovane s ciljem, da zahtevajo trajnostno spremembo reform na financiranem področju." Tretjič, "zaradi pandemije covida-19 so bila različna področja kulture različno prizadeta, odvisno od načina in pogojev dela, ki jih terjajo, čemur bo treba prilagoditi tudi nekatere strateške cilje na področju kulture". In četrtič, "glede na preteklo obdobje v okviru nove finančne perspektive (VFO 2021-2027), ki je še v fazi programiranja in usklajevanj, se spreminjajo evropski cilji; je pa ta vir financiranja tako pomemben za proračun ministrstva za kulturo, da ga je treba vključiti v nacionalni program za kulturo, če hoče ta biti realen in zagotavljati čim večjo operativnost in izvršljivost zadanih strateških ciljev."

Zato je osnutek besedila Resolucije o Nacionalnem programu za kulturo 2020-2027, kot je bil pripravljen v času ministra Pozniča, nezadosten in ga je treba dopolniti. "K oblikovanju sprememb pa je treba pristopati dosledno strokovno (z vključitvijo vseh pristojnih strokovnih služb MK), ob upoštevanju vseh obstoječih pravnih podlag, predvsem pa na osnovi temeljite ocene realnega stanja na področju kulture, ki je zaradi pandemije in njenih posledic precej spremenjeno, kar vse podaljšuje postopke za pripravo osnutka."