Nekje za horizonti je žarek

Slikar Igor Banfi doživljanje domače panonske krajine ponovno prenaša na velika platna, a ta ne odsevajo le podobe prekmurske ravnice, ampak bolj prostor za globlje razmisleke, kamor se lahko zateče izgubljena duša. V Kibli so ob razstavi, ta bo na ogled do 3. aprila, še zapisali, da so "tavajoče in iščoče nedoločljivo abstrahirane figuralne oblike, ki naseljujejo in oživljajo arhaične, lirične pokrajine. Vertikalne, ponekod brezoblične, ponekod pa že skoraj utelešene podobe, potujejo, izginjajo in se prikazujejo gledalcu, ki ga v izrazito intimnem, duhovnem občutju soočajo z njegovo lastno eksistenco, preizpraševajoč osamljenost, samoto, odtujenost, vse odtenke hrepenenja in mogočega odrešenja."

Igor Banfi dodaja, da se v njegovih delih velikokrat pojavi naslov Hoja po vodi, kar naj bi izhajalo iz religije, a sam razmišlja bolj z druge strani, teleološke, kjer gre bolj za vprašanje biti. "Recimo, da je vse podvrženo nekemu cilju, višjemu smotru. Tale figura, oseba, to smo mi, vsak od nas, ki v tem abstraktnem prostoru išče cilj in tava. Zato je tavajoči. Zato smo mi tavajoči. Vzgojen sem v protestantskem duhu in dejansko je ta protestantska etika drugačna," pravi in na vprašanje, ali je iskanje cilja tudi univerzalno sporočilo, odgovori, da ni hotel, da je vse že vnaprej določeno in da bi bila usoda, ki bi jo potemtakem iskali, že zapisana. "Vsi iščemo neki smisel. Verniki mogoče Boga, ateisti neki drug, globlji smisel, morda etiko, estetiko. Vsi nekaj iščemo. Sploh zdaj v tem času so subjekti, ki so osamljeni v neki abstraktni pokrajini, še bolj prišli do izraza, saj iščemo bližino človeka, do katere zdaj trenutno nismo upravičeni. Saj imamo veliko facebook prijateljev, pa imamo twitter in instagram in podobno ter smo bolj povezani, hkrati pa manj. Koliko lepše je sedeti za šankom in piti kavo, kot pa komunicirati po skypu. V tem letu smo opazili, kako nam manjka druženje, interakcija, ker je vse le nekakšno blebetanje v tri dni. Koliko pomeni, da skočimo iz rutine. Že meni, ko sem iz začasnega prebivališča prišel v Maribor na svojo razstavo."

Igor Banfi še naprej ostaja zvest zemeljskim tonom, njegovi horizonti pričajo o svobodi, težko nebo pa tudi o ujetosti. "Velik svod neba pritiska na nas, na ljudi. Pa ne toliko na obiskovalce, ampak na tiste, ki v prostoru ostajajo ali pa so dlje časa tam. To se dogaja nezavedno, vsak dan, kot dodatna gravitacija. Ja, svoboda je, ko vidiš na vse strani in dosti dlje, je pa omejena s tem pritiskom." Njegova stalnica so tudi naravni elementi, kar omogoča prostor individualnemu sprehodu po lirični pokrajini. V Kibli zapišejo, da naravni elementi izstopajo tudi v naslovih del, zrak pa v soigri z vodo in ognjem napoveduje vremenske spremembe ali prihod/odhod svetlobe, kar ne določa le vremenskega stanja v delu, ampak tudi notranje dogajanje v upodobljenem tavajočem. "Nočem, da bi moje slike delovale morbidno, lahko so temačne, govorijo pa o melanholiji. To je tista žlahtna melanholija, ki je v romantiki veljala za vzvišeno čustvo. Ampak ta naj bi bila v vsakem od nas. Ne želim, da bi ljudje, ko vidijo to sliko, bili žalostni. Nekje za horizonti, gorami, drevesi je en žarek. Kot da vzhaja nov dan, novo jutro, novo upanje."

Igor Banfi se včasih z naslovom svojih del in pa tudi referenčno sklicuje na sliko Casparja Davida Friedricha Menih na obali iz prve polovice 19. stoletja. "To je slika, ki velja za predhodnico abstrakcije v umetniški zgodovini. Ko od daleč pogledaš na sliko, površno, ne vidiš nič, razen tri pasove barve, zgoraj recimo modra, potem temno modra, spodaj oker, izgleda kot neka zastava. Bližnji in podrobnejši pogled pa razkrije, da so zgoraj oblaki, spodaj obala, na tej obali pa centimeter in pol velik človek, ki ga od daleč komaj opaziš. To je menih, ki gleda na razburkano morje, ki je temno modro, nebo pa malo manj temno modro. Če pa še bolj natančno pogledaš, in za to moraš videti originalno sliko, zelo v daljavi vidiš razbitine ladij v tem nevihtnem vremenu," razlaga Igor Banfi. Napoveduje, da se bo serija nadaljevala, mogoče bo postala derivat nečesa drugega. "Delam po ciklusih in v enem sem povedal vse, kar lahko, vse, kar vem in znam, vse, kar se da. Potem ne ponavljam več eno in isto in bi rad nekaj drugega. Še vedno je nekaj možnosti v tej osamljenosti in melanholiji, mogoče čedalje bolj zaradi situacije, v kateri trenutno smo."