Eden najbolj priljubljenih mariborskih igralcev v drugi polovici dvajsetega stoletja Janez Klasinc se je rodil v Ljubljani leta 1929, v mariborsko Dramo je bil sprejet 1958, upokojil se je 1998, umrl pa je kot stanovalec doma za upokojence Danice Vogrinec na Pobrežju 14. junija 2024. Kolikor vem, bo pokopan v Ljubljani v petek, 21. junija. Oktobra bi torej dopolnil 95 let. Čeprav ob teh letih rečemo, kaj, toliko je že bil star, se vsi, ki so ga poznali, zdaj kljub temu čudijo: "Kaj zdaj pa je odšel že tudi Janez?" Je mogoče, da je zavesa padla, ne da bi se on priklanjal? Čutim za nekakšno dolžnost, da se globoko priklonim njegovemu spominu. V mariborski Drami, popoldanski in večerni, sva v istem ansamblu sodelovala šestnajst let. Seveda pa pišem ta spomin nanj tudi v imenu njegovih kolegov.
Kot da bi vse življenje prehiteval, je deloval na mnogih gledaliških področjih, saj je poleg osnovnega igralskega poklica, kjer je bil zlasti neskončno talentiran za komične vloge, počel še marsikaj, kar je bilo v zvezi z javnim nastopanjem. Bil je čeden in dolgo zelo mladosten in pravi ljubljenec mariborskih dijakov, zlasti dijakinj, ko so bili še v modi številni dijaški abonmaji. Ko se je upokojil, ga v Dramo novi umetniški vodje niso več vabili k sodelovanju, zato je nastopal v operah in operetah (Netopir, Vesela vdova, Pri belem konjičku, Porgy in Bess, Goslač na strehi …), v več filmih in mnogih televizijskih igrah in nadaljevankah … Še prej je bil tudi režiser (dve režiji v gledališču Koper, kjer je urejal tudi gledališki list, in dve v KUD Slave Klavore), bil je gledališki organizator mariborskega televizijskega študija v kazinski dvorani koncem šestdesetih let, ko je kot pionir televizijske režije deloval Fran Žižek, vodil je organizacijsko ekipo v prvih letih Borštnikovega srečanja, bil je sodelavec mariborskega radijskega feljtona, vodja javnih veselih večerov in prireditev, ni se izogibal niti samoupravnemu delovanju, in lahko bi rekli, naj ne zveni slabšalno, da je bil neumorna gledališka deklica za vse.
Aplavz občinstva je bil zanj vse
Kadar so bile na repertoarju komedije ali mladinske igre, so režiserji potegnili ziheraško potezo in zasedli Janeza Klasinca. Seveda je postal najbolj atraktivna oseba na odru. Aplavz občinstva je bil zanj vse … Je žrtvoval tudi kaj umetniške odgovornosti. Tako je bil trikrat Pomet v Dundu Maroju, zmeraj eden od treh smešnih pisarjev v Matičku, dvakrat Pepika v Skupnem stanovanju, večkrat eden od junakov v Golijevem Jurčku in Sneguljčici, bil je neutrudni v Ambrosiu v istoimenski otroški komediji itd. Toda v komedijskem repertoarju je ob množici velikih vlog nedvomno izstopal kot Charles Paumelle v Victorju ali otrocih na oblasti in recimo kot Bumbul v Avgust, Avgust, avgust in, oprostite, tudi "krumpasti" Vanč v Mojem ateju, socialističnem kulaku … Toda saj nima smisla naštevati … Če dodamo filmske in televizijske vloge, smo najmanj pri številu 200. Četudi je kdaj potarnal, da mora igrati samo komedije in pri tem spregledal, da je igral tudi v resnih vlogah, recimo Bricka v Mački na vroči pločevinasti strehi, Čackega v Gorje pametnemu, Gapita v Dogodku v mestu Gogi, dr. Pubo v Glembajevih … A že s svojim glasom je bil predestiniran za komedijo. Če sem že omenil Vanča v mojem Kulaku, naj seveda omenim še vsaj Kadivca v obeh Ščukah, za katerega je dobil tudi Borštnikovo nagrado. Ne omenjam tega zaradi samovšečnosti, ampak kot zahvalo. Nisem omenil njegovih monodramskih uspehov v Centrali, Poročilu akademiji in Kislingerjevih Debelih zgodbah Petra Fuleža, ki jo je igral sto petdesetkrat.
Gledališka umetnost je pač taka, da hitro pozabi na tiste, za katerimi je za vedno padla zavesa, če ne postanejo ravno nacionalne legende in svetinje. Tudi kot človek je bil topel, ljubezniv, darežljiv, četudi se je kdaj izkazalo, da je bil tudi zelo ranljiv … Takrat se je tolažil na svoj način, ki mu ni koristil. A je izlezel iz stisk in takoj je bil spet najbolj razigran na odru. Po smrti Ondine je bil osamljen. Med igralci mu je bil najbolj prijateljsko zvest Rado Pavalec, ki ga je vsak teden obiskoval tudi v domu upokojencev. Njegova življenjska družica, kot sem omenil, je bila doslej najbolj slavna mariborska operna pevka Ondina Otta. Ko sem jo nekoč vprašal, kako da je ostala v mestu ob Dravi ob ponudbah iz Zagreba, Beograda in mnogih velikih gledališč sveta, mi je odgovorila: "Ja, ljubezen me je zadržala za vedno ob Dravi!" Zdaj sta skupaj med zvezdami v pokrajinah, ki jih ne poznamo.
