Melita Forstnerič Hajnšek
V kopici tradicionalnih borštnikovskih nagrad smo kar pozabili dve, ki sta enako pomembni in zlasti ena je nova in namenjena tistim, ki so pogosto spregledani pri nagrajevanju, a neobhodni, nepogrešljivi v ustvarjalnem procesu. Tako so jo tudi - poimenovali Nepogrešljivi. Podeljuje jo Društvo slovenskih gledaliških režiserjev in režiserk. Na včerajšnji sklepni slovesnosti 57. Borštnikovega srečanja sta jih prvi peterici nagrajencev izročila režiserka in režiser, NIna Rajić Kranjac in Dorian Šilec Petek. Na začetku prireditve so nagrado Nepogrešljivi za presežke strokovnega in podpornega dela v gledališču izročili: tonskemu mojstru Silvu Zupančiču, oblikovalki svetlobe Mojci Sarjaš, čistilki Bojani Bajželj ter posthumno dolgoletni direktorici zavoda Bunker Nevenki Koprivšek. Takole so zapisali v obrazložitvi: "Prejemnica posebne nagrade Nepogrešljivi za sezono 2021/22 Nevenka Koprivšek je leta 1997 ustanovila zavod Bunker, z njim pa tudi mednarodni festival Mladi levi, ki ju je vodila, vse dokler ni preminila. Kot direktorica zavoda in festivala je pomembno vplivala na krajino slovenske sodobne uprizoritvene umetnosti, saj je s svojim delovanjem širila polje ustvarjanja lokalnih gledaliških, plesnih in interdisciplinarnih umetnikov, hkrati pa je k nam pripeljala mnogo tujih visoko referenčnih uprizoritev. S pečatom, ki ga je pustila skozi svoje delo, bo ostala v spominu kot ena najpomembnejših oseb neinstitucionalne uprizoritvene umetnosti v Sloveniji."
Nagrado Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije za najboljšo uprizoritev v sezoni 2020/2021 pa so podelili uprizoritvi Sad Sam Matthäus v režiji, koreografiji in izvedbi Matije Ferlina ter produkciji Emanata in Matije Ferlina (koprodukcija Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula). Sad Sam Matthäus Matije Ferlina je ob zvočni kulisi Bachovega Pasijona po Mateju veličastna in monumentalna odrska kontemplacija, ki ob bok tragičnosti zgodovine postavi intimne spomine trpljenja in smrti, a ne pozabi na hudomušno samoironijo. S fragmentirano temporalno dramaturgijo, ki nenehno vijuga med časovnimi obdobji, se dogajanje prepleta in zapleta samo vase in spominjajoč na naravo človeškega spominjanja napenja ambiciozne asociativne loke med scenskimi pripomočki, pripovedmi in dogodki. Večplasten uprizoritveni jezik subtilno prepoznava kompleksnost naših življenj in človeškega čustvovanja ter spretno vpenja različne odrske ravni, ki med sabo pletejo kompleksno mrežo citatnosti in asociativnih povezav, da skupaj ustvarijo navdušujoče poetično in kontemplativno uprizoritveno doživetje, ki zadane srž izkušnje človeškega bivanja.
