Danes so v Galeriji mesta Ptuj odprli razstavo O izvoru podob akademskega slikarja Dušana Kirbiša. Kako umetnik sam predstavlja svojo obsežno predstavitev v galeriji? "Pred dvema letoma so me, najbrž zato, ker tam že zelo dolgo nisem razstavljal, povabili, da bi v Galeriji mesta Ptuj pripravil pregledno razstavo. Po dolgem odlašanju in kolebanju, med drugim tudi zaradi korone, sem se odzval na prijazno vabilo. Galerija je sicer lepa in velika, a vseeno mnogo premajhna za pregledno razstavo. Zato sem se šele pred kratkim odločil, da bom svoje delo razvrstil v pet vsebinsko ločenih sklopov. Toliko je namreč v tej galeriji ločenih soban. Ti sklopi so: Genius loci - genii locorum, Podvajanje pogleda, Object and Ontology, Simulacra and Simulation, Tableau objet. Razstava torej ni kronološki pregled, zgodnja dela in nekatera obdobja sem izpustil, pa tudi za skulpture ni bilo prostora niti možnosti."
Kaj pomeni naslov O izvoru podob? Seveda takoj spomni na Darwina, se pa navezuje tudi na temo, ki jo je Kirbiš pred štirimi leti pripravil v Zagrebu, v galeriji Academia Moderna, kasneje pa še razširil na razstavi Iz umetnikovega ateljeja v Moderni galeriji v Ljubljani.
In kaj zanj pomeni vračanje v mesto/pokrajino, kjer je odraščal? V mnogih Kirbiševih delih je slutiti silhuete Haloz, Ptujskega polja ... "Mineva petdeset let, odkar sem maturiral na ptujski gimnaziji. Od takrat me imajo za Ptujčana. Čeprav ne čutim nostalgične navezanosti na noben kraj in so se moje korenine že zdavnaj izruvale iz vsake zemlje, temu nisem nikdar nasprotoval. Nisem rojen na Ptuju. Ko je prišel čas, da prilezem na svet, je bila mama pri svojih starših v Radovljici, oče pa v Kranju. Tako je zapisano, da so moj rojstni kraj Jesenice. Prvi spomini segajo v Kočevje. Sevajo iz temačnega, nekoliko strašljivega in še vedno divjega povojnega časa (slika Geschichte einer Jugend) in se mešajo z lirično svetlobo doline med Radovljico, Vrbo in Begunjami. Še preden so me vpisali v šolo, smo se preselili k očetovim staršem v Prepolje na Dravskem polju, ker je oče dobil službo na Ptuju. To je bil čas kubanske krize, koloradskega hrošča in DDT-ja, zame pa čas sonca, ki je neprestano sijalo in ožarjalo dedova polja, travnike in gozdove. Kot goba sem vpijal temperamentna razpravljanja očeta in stricev, nekdanji partizanov, dedovo dostojanstveno držo nekdanjega veleposestnika in babičino neskončno ljubezen do vsakogar, ki je vstopil v hišo. V prvi razred so me vpisali v Marjeti, a smo se še pred zimo preselili na Ptuj, kjer smo vztrajali do mojega sedmega razreda, ko so starši kupili hišo na Majskem Vrhu v Halozah. Ptujsko, na pol mestno življenje sem zlahka pogrešal, kajti nadomestila so ga pohajkovanja po Halozah, preko Ljubstave do Leskovca, Podlehnika, Gorce ali pa na spodnjo stran mimo Vidma v Šturmovec in do Drave. V Halozah sem ostal do mature, potem sta sledili dve leti v Mariboru, nato Ljubljana, med počitnicami vsako leto na zahod, obvezno tudi v London. Nato sem bil skoraj pet let v Berlinu, skočil za slabo leto še v New York, zdaj se pa oziram po samotnem otoku, kjer bom lahko poslušal tišino."
Kirbiš je znan po tem, da sijajno sam reflektira svoje delo. Iz avtorjeve lastne anamneze objavljamo odlomek za pokušino pred razstavo: "V Kirbiševo precizno pomensko in znakovno plastenje slik in podob se naseli avtorjeva zahteva po radikalnem odmiku od deskriptivnega razgaljanja stvarnosti in še bolj od v sodobnem času aktualnega in modernega angažiranega interpretiranja, včasih samo suhoparnega citiranja socialnih in vedenjskih paradoksov in transcendenc. Njegovo delo ne potrebuje prevajanja v verbalni jezik, kajti tudi pri snovanju se izogiba popularnemu ilustriranju modnih miselnih konstelacij. Vse je opravljeno že v telesni prisotnosti slike - objekta, njene snovi in v časovnem doživljanju avtonomne govorice podobe."
Na Naravoslovno-tehniški fakulteti Univerze v Ljubljani je predavatelj, predstojnik katedre za oblikovanje in še prodekan.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
