Na črno-beli fotografiji - nastali skozi objektiv Rogerja Ballena - moški brez srajce, obrnjen proti gledalcu in z dvignjeno desno roko, sedi na robu postelje in na steno s kredo riše obraze, ki se sicer približujejo človeški podobi, obenem pa v svoji grotesknosti od nje celovito odstopajo. Karikature, ki nastajajo pod portretirančevo kredo, sprožajo občutek tesnobe in celo strahu. Tudi obraz moškega v opazovalca fotografije vsaja odpor. Njegov pogled sporoča, da gledalec moti skrivnosten trenutek; da s svojim zrenjem vdira v prostor, ki ni njegov, v prostor, kjer ni dobrodošel. Mož, ki riše kredaste obraze (2000) je ena od fotografij, ki so v Galeriji Jakopič trenutno na ogled v okviru razstave Svet, kot ga vidi Roger Ballen. Gre za njegovo doslej največjo razstavo, ki jo je lani premierno predstavila pariška galerija Halle Saint Pierre, v Ljubljani pa jo je avtor skupaj s kuratorko Marijo Skočir preoblikoval v izvirno prostorsko prilagoditev. Prostor v Galeriji Jakopič predstavlja konstitutivni element razstave - zatemnjeno kletno prizorišče namreč prispeva k občutku ukleščenosti, ki ga začenja že fotografski del Ballenovega dela.
Roger Ballen je rojen Newyorčan z doktoratom iz geologije ter častnim doktoratom iz umetnosti in oblikovanja, ki že skoraj štiri desetletja živi in ustvarja v Johannesburgu v Južni Afriki. Pri nas tokrat ne razstavlja prvič; z njegovo razstavo se je leta 2009 začela usmeritev Galerije Jakopič v fotografijo. Tistega leta je bila na ogled njegova pregledna razstava fotografij Retrospektiva 1982-2004, hkrati pa tudi serija Boarding House v Galeriji Fotografija, ki ga zastopa v Sloveniji. Umetnik se je začel v zadnjih letih sicer izrazito obračati od črno-bele fotografije in se pomikati v območje barvne fotografske estetike. Tokratna razstava zato združuje obilico njegovih prepoznavnih črno-belih fotografij in najnovejše barvne fotografije, ki jih povezujejo in dopolnjujejo instalacije (te so sestavljene tudi iz številnih predmetov, ki jih je umetnik nedavno našel v Ljubljani).
Prav preskok iz črno-bele v barvno estetiko sproža tudi premik v občutkih, ki jih dela vzbujajo. Če je črno-beli format omogočal, da so tudi občutno in vidno "zrežirani" prizori vzbujali vtis resničnosti - fotografije so ovekovečile tako prepričljive nočne more, da jih je bilo kajpada težko razločiti od resničnosti in "mogočega" -, tega pri barvnih fotografijah ni začutiti v tolikšni meri. Zdi se, da z barvo zbledi dobra mera dramatičnosti, saj napete in srhljive podobe ne pridejo do jasnega izraza (oziroma se gledalcu približajo na drugačnem nivoju; zasenčijo jih barve). Lahko bi rekli, da je učinek umetnega, prirejenega in izmišljenega v barvni estetiki očiten do stopnje, ko glasno spregovori o iluziji, ki jo fotografija ustvarja. Obenem se v barvno fotografijo vrača globina, ki je pri črno-beli ni. Ballenove črno-bele fotografije namreč ne dovoljujejo poglabljanja v plasti; predmeti in podobe (naj gre za skice v ozadju, živali ali pa dele človeškega telesa) so drug na drugega naloženi tako tesno in nepredušno, da večplastnost fotografije enostavno umanjka. Na črno-beli fotografiji Žalovanje (2012) v ozadju denimo opazimo poslikano steno, po kateri se gibljejo značilne ballenovske podobe; to so smejoči in manj smejoči se obrazi, ki s svojo banalnostjo in neestetskostjo vzbujajo učinek absurda. Na to se lepijo podoba človeka, maske, živali in okostja. Opazovalec se sprašuje, kje se konča stenska poslikava in začne instalacija, ki jo je ovekovečila fotografija. Na drugi strani je pri barvni fotografiji Predlog (2018) globina jasno vidna. Barvna fotografija se razkriva kot takšna, kakršna je; spregovori o tem, da gre v prvi vrsti za fotografsko obeležje dobro premišljene predstave.
Izstopa soodvisnost človeka in živali, prepletenost in celo svojstveno "zažiranje" prve vrste v drugo (in obratno)
Fotografija Rogerja Ballena ni dokumentarna - od nje odstopa in jo presega. Obenem Ballen že vso svojo kariero zasleduje edinstven umetniški cilj - izraz želi dati človeški psihi in z vizualnimi sredstvi raziskati sile, ki sooblikujejo človeško naravo. Vidno se posveča tudi razmerju med človekom in živaljo; na njegovih fotografijah je jasna njuna soodvisnost, prepletenost in celo svojstveno "zažiranje" prve vrste v drugo (in obratno). V tem smislu je zelo povedna fotografija Presenečeni (2014), na kateri iz razlomljene voščene lutke, ki ponazarja človeka, leze bela podgana. Ballenove fotografije, risbe, prostorske umetniške stvaritve in njihove sopostavitve hkrati predstavljajo prizore, ki, kot pravi, "niso nujno družbeni, politični, materialni dokumenti, temveč so v svoji naravi psihološka razkritja. Podobe se zarinejo v našo vsakodnevno zavest in se umeščajo v globlje plasti človeškega uma. Za marsikoga je to precej strašljivo."
Tudi fotografij nam zatorej ni treba brati kot kakšen protest, temveč prej kot umetnikovo interpretacijo psihološkega delovanja živih bitij in njihovega soobstajanja.
Na razstavi je zelo povedna tudi postavitev posteljice, v kateri leži nagačen pes, pod njo pa človeška lutka. Prvemu iz ust visi jezik, druga pa s položajem telesa kaže, da se je tik pred smrtjo poskušala izvleči izpod postelje, iz podrejenega položaja. Položaja živali in psa sta torej zamenjana. Ballen skozi razstavo prevprašuje položaj človeka in živali; denimo s fotografijo Obešeni pujs (2001), kjer je človek prevladal nad živaljo, na drugi strani pa s fotografijo Razrahljano (2005), kjer na steni visi sam človek! Pri slednji fotografiji težko zaobidemo tudi primerjavo s podobo obešenega Kristusa (drža človeka na fotografiji ji je sorodna).
Razstava obiskovalca ves čas drži v napetosti; pogledi, ki nas spremljajo na vsakem vogalu, pa vzdržujejo tesnobno atmosfero. Če zaključimo nekoliko šaljivo, bi lahko dejali, da bi trenutna razstava v Galeriji Jakopič morala imeti starostno omejitev. Seveda Ballen raziskuje psiho živih bitij in s tem tudi podobe, ki jih lahko sproducira; a tudi če pogledamo njegove fotografije, hitro ugotovimo, da hujšega strahu, kot ga s svojimi pogledi in sporočili ustvarjajo človeški portretiranci, ne zmore premagati noben imaginarni stvor, žival ali voščena lutka.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
