Ob dobro povedani pesmi te lahko kar stisne

Na začetku Lakote so Murnovi verzi: "Tod hodimo vrhovci. Tiho vse življenje in tih naš običaj." Tako zelo pristajajo vaši poeziji in podobi vas kot pesnika, da je skoraj neverjetno, da ste z njimi usmerili branje šele v svoji peti pesniški zbirki. Moderna poezija sploh pripada murnovski strukturi in ne prešernovski, vaša pa se zdi takšna še posebno izrazito. Vseeno, ker se po Murnu ne imenuje nobena nagrada, po Prešernu pa ta, ki ste jo dobili v četrtek, sprašujem, ali vas je tudi Prešeren kako zaznamoval.
"Vsakega, ki je hodil v slovenske šole, je Prešeren zaznamoval. Tako ali drugače. Bojim se, da je komu poezijo za celo življenje priskutil. Marsikdo je zaradi šolskega srečanja s Prešernom začel verjeti, da je poezija nekaj preveč antikvarnega in premalo življenjskega, da bi ji bilo vredno posvečati svoj čas. Prešeren ni razvedrilno, atraktivno ali pa slikovito podučno čtivo. Njegove Poezije so delo vrhunske, klasično izmojstrene umetnosti dozorelega človeka z grenko življenjsko usodo, ki je nastalo pred skoraj dvesto leti. V Prešernov pesniški svet mladoletna duša ne vstopi kar tako zlahka, docela razumeti ga pa resnici na ljubo sploh ne more. Sam sem ga v gimnazijskih letih občudoval na podoben način kot vse, kar se mi je takrat zdelo nekako vzvišeno, nenavadno, skrivnostno in vznemirljivo, a ne docela razumljivo. Najbolj sem seveda občudoval tisto, kar sem najmanj razumel, denimo Sonete nesreče. Učiteljica slovenskega jezika in književnosti, ki je zgodaj zaznala moje afinitete do besedne umetnosti, me je neko šolsko leto angažirala v šolski proslavi ob Prešernovem dnevu. Nastopal sem kot dr. France Prešernom. S cilindrom na glavi sem recitiral meni ljube Sonete nesreče. S patosom gorečega vernika. Ko sem par let kasneje začel s prvimi pesniškimi poskusi, Prešerna ni bilo več v mojem vidnem obzorju. Še kasneje sem zamenjal veliko bogov, čeprav nobenega od starih nisem povsem zatajil. Zdaj Prešerna redko jemljem v roke, se pa včasih, ko brez miru okrog divjam, od nekod kar tako pripodi kak njegov verz, vstane kaka podoba. Kadar ga berem, me bolj kot resnica, ki ji je bil v svojem delu zavezan, prevzame vrhunska veščina, s katero jo je oblikoval. Lepota, ki še vedno traja. Prešeren ostaja prvi med vitezi."

Pesnikov vpliv na družbenopolitično realnost

V murnovski tradiciji ni samo vaša poezija, ampak tudi osebnost, se zdi. Tudi v sodobnih generacijah (Anja Golob, Katja Perat …) pesniki radi posegajo v svet - s pisanjem kolumen ali vsaj podpisom pod kakšno peticijo na primer. Se z "družbenopolitično realnostjo" sploh ne ukvarjate ali samo ne želite na tak način posegati vanjo?
"Sem že podpisal par peticij, iz občutka solidarnosti do žrtev očitnih nepravilnosti ali krivic. Po tehtnem premisleku mi je bilo kasneje za kak podpis tudi žal. K pisanju kolumen me ni še nihče povabil, za lastne potrebe mi pa ob številnih aktualizmih, ki hrupno trkajo na vrata javne pozornosti, povsem zadošča, da skomignem z rameni in posvetim svoj čas opravilom, ki bodo proizvedla neki konkreten rezultat; pa čeprav bo to le uspešno oddan davčni obračun. Zagovarjam staro modrost, naj vsakdo najprej pomete pred svojim pragom. Verjamem, da je moj vpliv na izboljšanje 'družbenopolitične realnosti' večji, če svojo hčerko učim, naj govori resnico, naj gleda ljudi v oči, kadar se z njimi pogovarja, naj spoštuje starejše in bo sočutna do šibkih, naj pospravlja za sabo in ne jezi mame, kot pa bi bil, če bi se odzival na tisoč 'žgočih tem', s katerimi nas dnevno zasipa družba spektakla."
Vaša stalnica je "umirjeno in natančno motrenja bivajočega", zdi pa se, da se spreminja, recimo, osnovno stališče do bivanja. V Lakoti je več upanja in, kot ste nekje sami rekli, več hvaležnosti. Ji je mogoče določiti naslovnika? (V pesmi Molitev jih je več - predniki, zemlja, neznanec ...)
"Tej hvaležnosti bi bilo mogoče določiti naslovnika, ampak v pesmih iz Lakote tega nisem storil, ostal sem pri občutju in stvareh, ki se jih dotika. Pride pa to občutje iz religioznega navdiha, na kar napotujejo tudi nekateri nedvoumni elementi zbirke. Dve pesmi iz Lakote sta naslovljeni z istim naslovom: Molitev. Govorec molitve se vedno obrača k Najvišjemu, tudi kadar ga na tekstualni ravni ne imenuje. In dva od štirih sklopov, na katere je razdeljena knjiga, uvajajo verzi pesnika in pesnice, katerih opusa sta v dobršni meri religiozno obarvana. R. S. Thomas, valižanski pesnik, je bil duhovnik anglikanske cerkve. Denise Levertov, ameriška pesnica judovsko-valižanskih korenin, ki je pisala zelo raznoliko, na osebni izkušnji slonečo poezijo, v kateri ne manjka dialoških navezav na krščanske svetnike in mistike, je proti koncu svojega življenja postala katoličanka. Tudi sam sem ne nazadnje katoličan. Ne pišem religiozne poezije. Tudi tisto, čemur pravimo duhovna poezija, mi ni najbliže, preveč sem zavezan snovni resničnosti. Kadar nisem v cerkvi, pri maši, ne opevam naslovnika svoje hvaležnosti. Zdi se mi, da tega kot pesnik ne bi znal dobro, da nisem poklican za to. Se pa verska tradicija, ki ji pripadam, v moji poeziji na neki način najbrž pozna. Verjetno v Lakoti bolj kot v prejšnjih zbirkah. Pozna se, da sem zadnja leta še kar zavzeto prebiral krščanske pisce, ki jih za KUD Logos prevajajo Gorazd Kocijančič in njegovi sodelavci. Ko sem najbolj intenzivno pisal Lakoto, sem poleg pesnikov bral denimo knjigo Ekonomija želje, v kateri metodistični prezbiter in teolog Daniel Bell sooča krščanstvo in sodobni kapitalistični svet. Bral sem biografijo Frančiška Asiškega in spise krščanskega apologeta C. S. Lewisa. In še kaj podobnega. Hočem reči, da sem se hvaležnosti tudi nalezel. Hvaležnost ni človekova elementarna potreba, nehvaležneži prav lepo živijo, ampak nekaj, česar se človek nauči. Če se pusti podučiti."

Kaj ni to osupljivo?

Narava je v poeziji večkrat tempelj, narava je nadnaravna v smislu metafizičnega. V vaši poeziji je narave verjetno več kot v katerikoli drugi sodobni slovenski poeziji (čeprav je tudi urbana: pesniški govorec kupuje reči pri Vietnamcu v Pragi, posluša sosedov kašelj in opazuje ljudi za drugimi okni ...). Je narava vaš poligon, zagotavlja prostor vašemu motrenju ali je tudi najvišja entiteta?
"Narava je zame neizčrpen vir motrenja, če govorim kot pesnik, sicer pa tudi občasni telovadni poligon, njiva, na kateri se potim, in zatočišče, ki me vedno sprejme. Namenoma pravim vir, ne pa predmet motrenja. Narava je životvorna v čisto biološko organskem smislu in životvorna v nekem bolj duhovnem smislu – tudi 'mrtva narava' nam na neki način govori. Tudi kamen in voda imata neko nagovarjajočo moč, neko sebi lastno stvarnost, ki je zame kot pesnika navdihujoča. Ne bi rekel, da je narava najvišja entiteta, je pa najbolj prvinska. Če si pomagam z bibličnim jezikom: 'V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo.' Narava je prvo stvarstvo. Narava je bila, še preden je bil človek. Kaj ni to osupljivo? Vsak dan smo v stiku z nečim prapradavnim, čeprav se najpogosteje tega sploh ne zavedamo. Mene zanima ravno to: ta vsakdanja, enostavna stvarnost, ki je v resnici iz nekih čisto drugih, predčloveških in nadčloveških svetov."