Njegova zgodnja leta so bila zaznamovana s tragičnimi izgubami in pomanjkanjem. Rodil se je 5. decembra 1940 v družini, kjer je bilo sedem otrok. Bil je zadnjerojeni, mati je kmalu po njegovem rojstvu umrla. Oče, železniški uradnik, je umrl poldrugo leto za materjo. Družina se je konec vojne razšla zaradi velikega pomanjkanja. Velik del otroštva je preživel pri starejši sestri, učiteljici v Dvorski vasi pri Velikih Laščah. Pozneje je med šolanjem živel po ljubljanskih internatih, zadnja dva razreda nižje gimnazije pa je obiskoval v Cerknici pri sestri. Leta 1960 je maturiral na ljubljanskem učiteljišču, nadaljeval študij primerjalne književnosti in literarne teorije na Filozofski fakulteti v Ljubljani in diplomiral leta 1969. Po diplomi je bil samostojni književnik, kasneje urednik za otroško leposlovje pri Mladinski knjigi, glavni urednik revij Problemi in Nova revija ter časopisa Ampak, več let je bil glavni urednik in direktor založbe Nova revija.
Pesniška pot Nika Grafenauerja je v menjavah generacij in pesniških pisav v drugi polovici prejšnjega stoletja posebna in izjemna. Lok se pne od ekspresionističnega izročila, ki je v intimistični izpovedi in s slogovno natančnostjo napovedal drugačnost njegove poti v modernizem, do osupljive jezikovne inovativnosti, slojevitosti, pretanjenega in gostega izraza njegove lirike.
Oznake, da je "najbolj slovenski pesnik" med tukajšnjimi modernisti, ne mara preveč. Tako mi je pred desetletjem v intervjuju predstavil svojo poetiko: "V njej razpoznavam predvsem dvoje: na eni strani eksistencialno skušnjo in zgodovinski oziroma kulturni spomin, na drugi pa jezik, ki ga občutim in odkrivam kot živo materijo, v kateri se v procesu, ali še bolje v genezi pesniške artikulacije, dogajajo zmerom nova odkritja. To velja tako za semantične kot gramatikalne, ikonične, simbolne, fonične, ritmične in druge sestavine, ki mi jih ponuja, da jih na čim bolj svoj in specifičen način uporabim v pesniškem besedilu. Po tem se pesništvo razlikuje od obče govorice in splošnega jezika. V tem smislu je vsaka pesem tudi svoje vrste 'odraščanje' v svetu.''
Največ očarljive igrivosti je Grafenauer izrazil v svoji poeziji in pravljicah za otroke. Njegov pedenjped hodi vštric z Župančičevim cicibanom, njegova zbirka za otroke vseh starosti Skrivnosti (1983 in več izdaj) je prava igra svetlih skrivnostnih biserov in ena najlepših slovenskih knjig za mladino zadnjega pol stoletja. Kdo ne pozna verzov "Skrivnost je skrivnostno nedosegljiva/in skrita do vsega sveta./Zato najraje prebiva/v skrivnem kotičku srca."
Grafenauer je svojo poezijo nenehno sproti reflektiral, svoje poetološke spise je zbral v knjigi Odisejev labirint (2001). Je prejemnik Prešernove nagrade (1997), dveh Levstikovih, Kajuhove, dveh Jenkovih, pa tudi Sovretove za mojstrske prevode tujih pesnikov. Skupščina SAZU ga je 2003. izvolila za izrednega člana, 2009. pa rednega.
Njegov pesniški opus osmih zbirk - Večer pred prazniki, Stiska jezika, Štukature, Palimpsesti, Samota, Izbrisi, Odtisi in Nočitve - je zbran v knjigi Diham, da ne zaide zrak, ki je izšla pred desetletjem ob Dnevih poezije in vina, kjer je bil Grafenauer častni gost.
Konec 80. let je bil najbolj vpet v družbeno dogajanje. Bil je med soustanovitelji Nove revije. Z Dimitrijem Ruplom sta kot odgovorni in glavni urednik leta 1987 podpisala 57. številko Nove revije, prispevke za slovenski nacionalni program, kar je povzročilo pravi politični vihar tako v Sloveniji kot v Jugoslaviji. Sodeloval je v protestih ob sojenju četverici, kasneje pa tudi v demokratizacijskih in osamosvojitvenih procesih.
In kako je pred desetletjem detektiral aktualni trenutek? '''Jezikovna kuga' v medijih je pojav, ki izhaja iz duha tega časa, v katerem je kultura zapostavljena ali omalovaževana, zato tudi ni nobene politične kulture, prevladujeta pa klikaštvo oziroma lobiji in vrednostni relativizem, v ospredju sta menedžment in politikantstvo, ki zametuje družbeno tvorno različnost, vse skupaj pa tone v barvi rumenega tiska, v pavperizaciji. Ni več takšnih osebnosti, ki bi se iz tega brezupnega stanja vzdigovale kvišku in bi bile vredne vsaj epigrama. V procesu globalizacije se hkrati nezadržno provincializiramo, kar nam iz dneva v dan dokazujejo tudi naši mediji.''
Časom, ki niti epigrama niso vredni, je pred desetletjem vendarle posvetil ta še danes aktualni epigram: "Kjer nam šele po toči bije huda ura, tam rasteta slovenski duh in z njim kultura.''
Obiščite spletno stran brez oglasov.
