Na malem slovenskem knjižnem trgu so reprezentativne izdaje klasikov redkost. Po zbirki Sto romanov se na tem področju ni zgodilo veliko. Konec devetdesetih let je začela izhajati zbirka Veliki večni romani pri Mladinski knjigi. Prva leta je izšlo kar nekaj knjig, potem pa je upočasnila tempo, izgubil se je občutek kontinuitete in s tem zbirke. Nekaj del je bilo prav za izdajo v tej zbirki na novo prevedenih, recimo Gospa Bovary v prevodu Suzane Koncut ali Pedro Paramo v prevodu Vesne Velkovrh Bukilica, nekateri prevodi so bili revidirani, recimo Čarobno goro je dobro pregledal Janez Gradišnik, nekatere so pregledali drugi prevajalci, urednik ali drugi poznavalci. Veliki večni so imeli tudi spodobne spremne besede, ne ravno antoloških študij, kot pri Stotih romanih, bolj so stavili na neko splošno in všečno omiko.
Zdaj imamo novo, Klasično Beletrino. V njej ni samo dolga, ampak tudi kakšna kratka proza, v prvem letniku na primer Čehovove novele v novem prevodu Boruta Kraševca. (Pri Beletrini je sicer 2004. izšel izbor novel in povesti z naslovom Dama s psičkom v prevodu Marjana Poljanca.) Novi so še trije prevodi, Mojca Kranjc je prevedla Mannove Izpovedi bleferja Felixa Krulla (prej poznano kot Izpovedi pustolovca Feliksa Krulla v prevodu Silvestra Škerla), Andrej E. Skubic je prevedel Gulliverjeva potovanja (prej v prevodu Izidorja Cankarja), Mita Gustinčič Pahor pa je prvič prevedla Cesarja Portugalije Selme Lagerlöf. Ozka vrata Andréja Gida so izšla v prevodu Boža Voduška, tako kot prvič in edinič doslej, leta 1931. Tudi spremne besede so zastavljene kot zavezujoč del knjige, napisali so jih Miha Javornik (Čehov), Amalija Maček (Mann), Mita Gustinčič Pahor (Lagerlöf), Tone Smolej (Gide) in Mladen Dolar (Swift).
Takšna zbirka pri nas ni prelomna samo za knjižni trg, ampak tudi za založbo. Seveda je ta že kdaj prej posegla v preteklost, in to ne samo naključno, temveč tudi izbrano in zbrano, recimo z enajstimi knjigami Kafkovih pisem, dnevnikov, kratke proze, fragmentov. To je brez dvoma izjemen specialistični projekt za specialne bralce, zbirka, kakršna je Klasična Beletrina, pa založbo vseeno pozicionira še drugače. Z zbirko suvereno stopa na teren, kjer doslej ni imela primata. (Podobno kot je nekoč Modrijan z zbirko Euroman z enim velikim metom zasedel svoje mesto na polju sodobne prevodne literature). Če postavimo Klasično Beletrino v kontekst drugih založbinih izdaj, pa se sploh pokažejo nova razmerja. S knjigami, kot sta Sonce in dež Ane Roš ter Zgodbe slovenske arhitekture Špele Kuhar in Roberta Potokarja, pa seveda z atraktivnimi biografijami založba demonstrativno stopa iz čistega leposlovnega in študijsko humanističnega risa proti statusu ne samo (relativno) splošne, ampak splošne velike založbe.
Zbirka klasične literature na novo pozicionira tudi založbo
Splošno je mogoče o zbirki Klasična Beletrina povedati še to, da si ni nakopala velikega uredniškega odbora, ob treh urednikih, ki delajo pri založbi, oziroma pred njimi je samo eno zunanje ime, pa to seveda legendarno, Janko Kos. Med generalijami omenimo še oblikovanje zbirke, Luka Mancini je naredil hitro prepoznavno, otipljivo, pa nikakor ne ceneno (in verjetno tudi ne poceni) zunanjo opremo.
Posamezno sem najprej segla po Gulliverjevih potovanjih ("v različne daljne dežele sveta", kot je celi naslov, ki ga sicer ni na naslovki). Takoj je treba povedati, da tudi zaradi sijajnega pogovora Ksenije Horvat z Mladenom Dolarjem na založbinem spletu in takšne spremne besede. Kako je mogoče, pravi Dolar, da so med vsemi knjigami prav Gulliverjeva potovanja postala otroška literatura?! In kakšen absurd je, da se prav ta knjiga bere samo do polovice, samo potovanji v Liliput in Brobdingnag (pa še tu je na mestu navesti Strnišo, kar naredi tudi Dolar v motu k spremni besedi, "O Liliputu je vse znano,/o Brobdingnagu nikdar nič."), ko pa "vsi resni bralci in interpreti soglašajo, da gre bistvo knjige in Swiftovo sporočilo iskati v četrtem delu." Ker so se poenostavljanja do otročjega in redukcija na redukcijo torej dogajali in se še, je novi prevod v novi zbirki odlična priložnost, da človek preveri, kaj od vsega in kako je sploh že prebral. Andrej E. Skubic nedvomno poskrbi, da takoj pademo v klasični modus. Nič arhaiziranja ni, pa vendar je neka patina, ki pritiče takemu branju. Kot zmeraj ob prebiranju pomorskih dogodivščin sem neizmerno občudovala prevod vseh tehnikalij, ki jih "ne razumem" niti v slovenščini (in zaradi katerih sem nemalokrat podobne knjige odložila), iz splošnega "humanističnega" repertoarja pa zlasti tisti antihumanistični, mizantropski del. Neverjetno, koliko besed se najde v slovenščini za najbolj splošna nizkotna človeška ravnanja in nagnjenja.
Mimogrede, ko me je knjiga že tako lepo zanesla v 18. stoletje, se mi je zdelo smiselno izkoristiti dobri veter za ponovno branje Robinsona Crusoeja. Tudi zato, ker sem prebrala, da so Gulliverjeva potovanja Swiftov obračun s cenenimi avanturističnimi uspešnicami, zlasti z Robinsonom, tako kot je na primer Don Kihot parodični obračun z viteškimi romancami. Prevod Mire Mihelič se še vedno lepo bere in tudi Swiftova obsodba knjige ne pokvari. Seveda Robinson nima vsega tega, kar ima Gulliver, izpostavi pa tako primerjalno branje vpijočo skupno lastnost: komur se zdi Gulliverjev gnus do človeškega roda, celo najbližjih mu primerkov človeške vrste prehudo pretiravanje, naj se spomni, kaj je Robinsonu naredila ena sama sled človeške noge v pesku. Leta najhujšega nelagodja, neprespanih noči, paranoje. Človeški strah pred drugim človekom je neprimerno hujši kot strah pred vsemi drugimi stvori, nam govorita ti (največkrat zreducirani) klasiki.
Gulliverjeva potovanja so kot prva knjiga prvega letnika nove zbirke vsekakor navdihujoče branje in dober obet.
Razum, da služimo napakam
"Ko sem odgovoril že na vsa njegova vprašanja in se je zdelo, da je njegova radovednost povsem potešena, je nekega jutra že zgodaj poslal pome in mi velel, naj se usedem nekoliko od njega (take časti mi ni dotlej naklonil še nikoli). Dejal je, da je zelo resno premišljeval o vsej moji zgodbi, tako v zvezi z menoj kot z mojo deželo; da nas vidi kot živalsko vrsto, ki ji je po nekem naključju, ki ga ni mogel doumeti, pripadla trohica razuma, ki pa ga ne znamo uporabiti drugače, kot da z njegovo pomočjo podpihujemo svoje naravne napake in pridobivamo še nove, ki nam jih narava ni dala sama; da smo zanemarili tistih nekaj zmožnosti, ki nam jih je podarila; da smo zelo uspešni pri pomnoževanju svojih prvotnih potreb in da porabimo vse življenje v brezplodnih prizadevanjih, da bi jih potešili z lastnimi iznajdbami ..."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
