Parada inteligentnega humorja

Po dvigu zavese ob zvokih Wagnerjeve Ježe valkir prihrumijo drugibutalci kot jezdeci Apokalipse na oder z vsemi mogočimi prevoznimi sredstvi - elektronskimi dvokolesi, skiroji, kolesom. V ozadju scene Petre Veber, ki je tudi kostumografinja z režiserjem Igorjem Pisonom in oblikovalka svetlobe, je gigantsko okostje dinozavra. Sredi scene je otok, poln z zlatom prevlečenih bizarnih artiklov - od šampanjske steklenice, kante za bencin do gigantskega ušesa. Napol nevrotični, napol manični protagonisti, ujeti med odvečnim in nič(vred)nim, so odeti v bizarna bela oblačila: pajkice z anatomskim vzorcem mišic, puhovke, tutuje, bele secirniške predpasnike, sijoče blejzerje.
Vse na odru slepi od (lažnega) blišča, drugibutalci so nekako starikavo mladostnega videza, nekaj med vesoljci, znanstveniki in hipsterji. Častilci zlatega teleta so, potrošniška sekta prihodnosti. Tem katatoničnim čudakom je skupno, da nimajo ničesar skupnega več, med njimi ni nobene bližine, na visokih obratih neprizadetosti vsakdo uprizori svoj odtujeni ritual ali izgred.
Ekscesna travestija današnjosti nikakor ne komunicira z gledalcem na prvo žogo. Zelo drugačen teater je to, daleč od performativa, celo eksplicitno se norčuje iz te odrske prakse. Bazira na literaturi, esejističnem pristopu in terja drugačno zbranost in nastrojenost gledalca, ki danes nima več subtilne dojemljivosti za zahteven inteligenten humor. Dramaturg predstave je Vili Ravnjak. Protagonisti niso iz mesa in krvi oziroma kosti kot aludira del njihove oprave, so absurdni nosilci vsega, kar nas določa v današnjem instantnem spektaklu - med družbenim, političnim, prostočasnim. Ukleščeni so med ksenofobijo, uniformiranjem, nezmožnostjo empatije, gluhoto in otopelostjo. Vseskozi je latentno prisotna bolestna težnja k prisilni sreči in stanju nenehne vzhičenosti ter s tem povezanim sovraštvom do vsega, kar nismo mi. Pisonovo besedilo izjemno duhovito, z množico aluzij, referenc in metafor, z ironično distanco parodira aktualno znanost, politiko, potrošništvo, pa celo današnji "mikrofonski" teater. Redkokdaj začutiš ob gledanju tako potrebo po branju predloge.