(POGOVOR) Tijana Zinajić: Ne gre za provokativnost, gre za iskrenost

Ekipa filma Prasica, slabšalni izraz za žensko bo slovensko distribucijo začela po gostovanju na filmskem festivalu Fest v Beogradu, ki pa se kljub uspešni promociji ni končalo povsem po načrtih. Večina članov ekspedicije se je namreč domov vrnila s – koronavirusom. "Balkan superior sev!" nam z nasmehom na obrazu pove režiserka Tijana Zinajić. "Virus nas je vse položil, pa čeprav smo bili trikrat cepljeni." Po ne ravno najlažjem poteku bolezni, desetdnevni izolaciji in negativnem testu je ekipa zdaj vendarle pripravljena na pot po slovenskih kinih. Med prvimi je na vrsti prav nedeljska projekcija (ob 19. uri) v Lutkovnem gledališču Maribor.

Ne gre za ljubljanski film

Film Prasica, slabšalni izraz za žensko obravnava vsakdan mladih umetnikov, na čelu s slikarko Evo (Liza Marijina), ki pod težo pričakovanj odraslega življenja išče svoj prostor v urbanem okolju. Celovečerec ima avtobiografske poteze, a pripoveduje tudi mnogo večjo, generacijsko zgodbo. "Iza (Strehar, op. a.) pravi, da se je med pisanjem scenarija počutila kot Eva v filmu. Želela si je, da bi lahko videla kakšen tak film, a ga ni bilo. Zato ga je napisala. Seveda gre tudi za generacijsko zgodbo, vendar je po drugi strani nad filmom navdušenih tudi mnogo pripadnikov moje generacije. Film govori o odraščanju, ki je druge barve, kot je bilo tisto naše. Vseeno pa sem lahko kljub temu, da sem 20 let starejša od likov v filmu, še vedno sočustvovala z njimi. Očitno sem tudi sama nekoč živela to zgodbo."

Pripoved se odvija v Ljubljani, a Tijana Zinajić meni, da ne gre za ljubljanski film. "Med gradnjo likov nam je bilo pomembno, da ne prihajajo vsi iz Ljubljane. V filmu vsak govori nek svoj hecen dialekt. Glavna protagonistka Eva je denimo z Gorenjskega. Med študijem vsi na nek način postanemo Ljubljančani. Če te sliši Ljubljančan, točno ve, da prihajaš od nekod drugod, če pa se vrneš v svoj rodni kraj, ti bodo rekli, da govoriš ljubljansko. (smeh)"

V slovenskem poosamosvojitvenem filmu imamo zdaj s tem precej vidno linijo filmov, ki obravnavajo obdobje samoiskanja v času študija, najočitneje s klasičnima V leru (1999) in Jebiga (2000). Režiserka pravi, da se podobnosti s tema filmoma tu tudi končajo. "Ti filmi res obravnavajo isto življenjsko obdobje, a ima vsak izmed njih tudi povsem svojo poetiko. Film Prasica, slabšalni izraz za žensko se bolj navezuje na film Zgodbe iz sekreta (2014, T. Zinajić in Gregor Andolšek). Sama vidim, da gre v obeh filmih za iste like, le da v različnem časovnem obdobju."

Prvenec? Strah, a tudi ogromen zagon

Tijana Zinajić ima za sabo že sila dolgo igralsko in režisersko kariero, pa vendarle je šele tokratni film njen polnovredni celovečerni prvenec. Ali kljub vsem izkušnjam to dejstvo s sabo prinese določeno negotovost, celo strah?

"Seveda. Predvsem zato, ker v projekt vstopiš z zavedanjem, da si zanj dobil malo denarja. A tega denarja je še vedno toliko, da bi z njim lahko kupil stanovanje. Mislim, da se lahko strinjamo, da bi danes vsi raje dali denar za stanovanje kot pa za film. Če ti nekdo da takšen denar za projekt, čutiš do tega odgovornost. Strah. Ali bo vse skupaj šlo. Saj je vendarle prvenec. Še vedno so stvari, ki jih ne znam. Problem pri nas je, da je težko biti povsem vešč filmske režije, ker imaš tako malo priložnosti za vajo. Sigurno sem izkušnje dobivala na drugih funkcijah, kot igralka, kot režiserka v gledališču. A pravih režiserskih izkušenj pri filmih razen pri Zgodbah iz sekreta nisem imela. Obenem pa ti ravno to da tudi velik zagon. Ne bi si mogla zamisliti večjega poklicnega zagona od tega, ko na filmskem centru dobiš sredstva za film. Ko se je to zgodilo, sem si rekla, kakšno srečo imam v življenju, da sem s 46 leti dobila priložnost, da posnamem svoj prvenec."

Če je soditi po sproščenem in komičnem vzdušju v filmu, je moralo biti snemanje zelo zabavno, polno improviziranih domislic na licu mesta. A presenetljivo je bilo vse skrbno načrtovano vnaprej. "Na voljo smo imeli samo 25 snemalnih dni. 99 odstotkov tistega, kar vidite v filmu, je bilo napisanega vnaprej. Nobene improvizacije ni bilo. To, da na platnu izgleda organsko, je lahko samo zato, ker je bilo tako dobro vnaprej pripravljeno. Če bi se zanašali na improvizacijo, bi lahko igralci imeli kakšen slab dan in potem tisti del filma ne bi izpadel dobro. Tudi Liza je tip igralke, ki se rada pripravi vnaprej in vlogo naštudira do potankosti. Ne spomnim se, da bi kakšen prizor ponavljali zaradi nje. Pa čeprav je tudi sama imela kakšno krizo. Tempo snemanja je bil čisto nor."

To pa je s sabo prineslo tudi nenadejano pozitivno posledico: dejstvo, da je prva verzija filma trajala kar dve uri in pol, kar bi v prihodnosti utegnilo poroditi izid razširjene izdaje. "Ideja je, da bi nekaj gradiva dosneli in bi naredili tridelno televizijsko serijo s 45-minutnimi epizodami. Kar nekaj dobrih prizorov je ostalo izven filma."

Mladi niso več zapacani s šovinizmom

Film se je z lansko zmago na Festivalu slovenskega filma umestil v pomemben mednarodni trend, po katerem režiserke kot po tekočem traku osvajajo najpomembnejše nagrade, in s tem je situacija ravno obratna od preteklega časa, ko so večino nagrad pobrali režiserji. To nekaj novega prinaša tudi v širši slovenski družbeni prostor. "Upam, da se po zaslugi tega ne bomo več pogovarjali o ženskem in moškem filmu, ampak samo o filmu. Vsekakor je res, da smo ženske v trendu in da naenkrat dobivamo sredstva. A vseeno hočem verjeti, da se to dogaja zato, ker prijavljamo kvalitetne stvari, in ne samo zato, ker smo punce, da bi stvari malo uravnotežili. Upam, da to prinaša neko resnično enakopravnost. Ko gledam svoje otroke, oni niso več tako zapacani s tem šovinizmom niti ne razumejo povsem, o čem točno govorimo, ko se pogovarjamo o tej temi. Njihov pogled ni več zaznamovan s predsodki. Bolj odprti so do vseh oblik različnosti."

Tijana Zinajić se s tega vidika res uvršča v skupino prebojnih režiserk, kamor denimo spadajo Kukla, Urška Djukić, Špela Čadež in Marija Zidar, pa vendar so med njimi tudi ogromne razlike. "Če primerjate filme, smo si povsem različne. Skupno nam je edino to, da so protagonistke punce, ki morda malo več jokajo, ampak to je to. (smeh) Rada imam, da so liki v filmu bolj čustveni kot pa racionalni. Racionalnost je veliko lažje doseči kot čustveno sproščenost."

Gledljiv in dostopen film

Film v slovenske kine prihaja v trenutku, ko je na oblasti še vedno konservativna vlada. Tudi zaradi tega bi lahko film in njegove boemske nazore celo označili za provokativne. "Sama sploh nisem dojela, da bi film lahko bil provokativen. Predvsem sem bila z njim zelo iskrena. Iskrena v smislu, da sem si priznala, da nisem nič boljša od drugih in da sem 'trash', kakor vsi ljudje na svetu."

Režiserka se sicer ne ozira na morebitne negativne komentarje, ki bi se utegnili pojaviti pod novicami na spletnih portalih. "Nisem tako pomembna, da bi se kdo spravil name. Verjetno si pa kdo kaj misli. Ne berem komentarjev pod članki. Tudi če so že bili, jih nisem videla. Je pa film videlo že več mojih prijateljic, ki niso ravno žurerke. Pred gledanjem so si mislile, 'O ne, zdaj bodo pa ti Tijanini narkomani!' Ampak jim je potem bil film všeč in so ugotovile, da to sploh ni poanta filma in da se je možno poistovetiti z njim, tudi če ne pripadaš takšnemu profilu ljudi. Zdi se mi, da gre vseeno za precej gledljiv in dostopen film. In upam, da nas ne bodo popljuvali. To pa zato, ker sem … občutljiva! (smeh)"