Matic Majcen
V današnjem filmskem svetu so pretvorbe klasičnih filmov z izvirno moškimi igralskimi zasedbami v nove verzije z izključno ženskimi zasedbami nekaj povsem samoumevnega: od tistih zelo očitnih, kot so Ghostbusters (2016), Oceanovih 8 (2018) in Kaj moški ljubijo (2019), pa vse do bolj subtilnih, kot je denimo trenutna uspešnica Ona ve (2022) kot posodobitev novinarskega mejnika Vsi predsednikovi možje (1975). Povsem v nasprotju s trenutnim stanjem duha v zahodnih družbah – če ne že kar nezaslišano – pa bi bilo adaptiranje v nasprotni smeri, torej spreminjanje ženskih filmov v moške. A prav to je letos uprizoril francoski režiser François Ozon. Seveda s povsem drugačnimi motivi. Petinpetdesetletni avtor je namreč svojo ljubezen do nemškega režiserja Rainerja Wernerja Fassbinderja (1945–1982) prelil v novo različico klasične gledališke igre in kasnejšega filma Grenke solze Petre von Kant (1972).
Mnogo prehitro preminuli nemški avtor je to delo napisal pri komaj 25 letih, ga najprej uprizoril za gledališki oder, nato pa še v film. Zgodba, ki se večinoma odvije v enem prostoru, prikazuje dialoge med uspešno, a karakterno kompleksno modno oblikovalko Petro von Kant (Margit Carstensen), njeno asistentko Marlene (Irm Hermann) in vajenko Karin (Hanna Schygulla), v katero se Petra hitro zaljubi. Film je preko lezbičnega razmerja na poglobljen način raziskoval temačnejše plati ljubezenskih vezi, kot so podrejenost, egoizem in ljubosumje. Omenjeni film je leta 1972 predstavljal prvi veliki mejnik v opusu Fassbinderja kot mladega, a izredno produktivnega gledališkega in filmskega avtorja, ki je za tem v sedemdesetih napisal še vrsto klasičnih del sodobnega evropskega filma, preden je leta 1982 pri komaj 37 umrl zaradi zlorabe mamil in alkohola.
Fassbinder je bil kot eden večjih vplivov na delo Françoisa Ozona logična izbira za navdih, pa vendar je francoski režiser motiv za adaptacijo našel na drugem mestu. Vzpodbudilo ga je namreč delo sodobnih gledališčnikov, kot so Thomas Ostermeier, Krzysztof Warlykowski in Christophe Honoré, ki so se v zadnjih letih pogumno lotili adaptacij klasičnih tekstov s povsem spremenjeno podobo, ne da bi jih pri tem pretirano skrbelo glede morebitnih negativnih odzivov javnosti. To je s Petro von Kant francoski režiser storil tudi sam: namesto da bi bil zvest izvirni predlogi, nam Ozon predstavlja zgodbo, ki v dobršni meri uteleša svoje avtobiografske izkušnje. Glavni lik je zdaj moški, naslovni lik Peter von Kant (Denis Ménochet), pa je filmar, ki se zaljubi v mladega vajenca Amirja (Khalil Gharbia). Poleg tega se je režiser znebil dokaj zahtevnega gledališkega načina pripovedovanja in je v dogajanje vpeljal več lokacij, dialoge naredil bolj preproste, vanje vnesel nekaj francoskega humorja, film pa je tudi pol ure krajši od izvirnika.
Ne gre za brezbrižno prikrajanje enega svetih gralov evropskega filma
Čeprav je Peter von Kant zdaj izrazito moški film, ki ga še vedno poganja tematika LGBT, pa se v njem v stranskih vlogah pojavita tudi dve sloviti igralki. Najprej je tu francoska ikona Isabelle Adjani, ki zadnja leta doživlja pravi preporod v igralskem poklicu. Še toliko pomembneje pa se v filmu pojavi tudi slovita nemška igralka Hanna Schygulla, ki je zaslovela prav po vlogah v filmih Rainerja Wenerja Fassbenderja in je nastopila tudi v izvirnem filmu Grenke solze Petre von Kant. François Ozon je tako s svojo različico filma poskrbel, da ne gre za brezbrižno prikrajanje enega svetih gralov evropskega filma, temveč za pristen poklon velikemu nemškemu filmarju. Aktualnost Fassbinderjevih gledaliških in filmskih del najbolje priča o tem, kako brezčasne in univerzalne zgodbe je ustvaril v svojem kratkem življenju.
