Pol stoletja jeze in potenciala

V sozaložništvu Muzeja novejše zgodovine Slovenije in Mladinske knjige je izšla monografija Naša jeza je brezmejna. Naslov je napis na enem od transparentov na demonstracijah proti gradnji jedrskih elektrarn aprila 1987. V svoj fotografski objektiv je demonstracije ujel Tone Stojko, ki je imel takrat za sabo že skoraj dve desetletji demonstracij, še veliko več pa jih je nanj še čakalo. Izbor iz fotografskih map demonstracij od leta 1968 (študentske demonstracije v Ljubljani) do lanskega Upora je zdaj izšel v knjigi, ki jo je skupaj z avtorjem uredila kustosinja Nataša Strlič. Izbrala sta 569 fotografij, in kot je v predstavitvi na daljavo povedal Stojko, je to veliko več, kot bi jih lahko bilo na katerikoli razstavi. Knjige je res vesel. Želja, da bi jo držal v roki, mu je pomagala tudi pri hudem bolnišničnem prebolevanju covida, je povedal.

"Prihajam iz socialno nižjega okolja in zato so se mi zdele demonstracije način, kako priti do boljših socialnih rešitev v družbi. To so zahtevali študenti in delavci v socializmu in kapitalizmu in to zahtevajo še danes." Cel njegov opus je sestavljen iz tega, kar ga je v življenju zanimalo, druga stalnica njegovega dela je gledališka fotografija.

Besedila za monografijo so ob kustosinji Nataši Strlič prispevali Mladen Dolar, Rudi Rizman, Vlado Miheljak, Ervin Hladnik Milharčič, Ali Žerdin in Aljoša Masten, z izjemo zadnjega Stojkovi uredniški ali novinarski sopotniki, večinoma pa tudi obrazi z njegovih fotografij. Vsi so spregovorili tudi na predstavitvi monografije.

Počakajmo z revolucijo, dokler ne pride Stojko

Mladen Dolar je svoj prispevek naslovil Počakajmo z revolucijo, dokler ne pride Stojko. Tone Stojko je nepogrešljiv akter vsake revolucije zadnjega pol stoletja, je začel Dolar na predstavitvi. V imenu cele generacije mu je čestital in se mu zahvalil za to. In se vprašal, kaj je pri demonstracijah še nepogrešljivo in kako je danes videti to, za kar so se demonstranti borili. Tone Stojko je stopil na mesto pričevalca takrat, ko so se kvazidemonstracije, ki jih je zrežirala oblast, prevesile v rojstvo civilne družbe. Vendar Dolarju, ki tudi demonstrira že pol stoletja, izkušnje pravijo, da se nikoli v socialističnih časih ni zgodil tako drastičen poseg oblasti v demonstracije kot v zadnjem letu. Tako kot v socializmu imamo tudi zdaj oblast, ki ni nastala na podlagi volilnih glasov, temveč miškulanc.

Ko listamo ta zbornik, iz njega vejejo volja, upanje, veliki obeti. Češ, poglejte, koliko smo si obetali, pa kaj se je iz tega izcimilo. "Zato to niso samo fotografije gest tega, kar se je zgodilo, ampak beležijo potencialnost, ki se ni realizirala, a nas zavezuje. S tem potencialom neodvisne civilne družbe in javnega demonstriranja velja nadaljevati," je rekel Dolar.

Zakaj fotografira demonstrante, ne pa Blejskega jezera

Tudi Rudi Rizman je omenil, da je Stojkovo delo brez dvoma zaznamovano s tem, da je prišel z margine, iz Haloz in s takratnega mariborskega Lenta. Zato fotografira demonstrante, ne pa Triglava in Blejskega jezera. Potem pa je obudil znamenito zgodbo o tem, kako je preprečil, da bi Stojko odšel kot vojni fotoreporter v Vietnam. Kot odgovorni urednik Tribune je Stojku na njegovo željo s pomočjo Russllovega razsodišča, katerega član je Rizman takrat bil, uredil vse potrebno za pot v Vietnam. A preden bi mu to sporočil, je srečal Vladimirja Dedijerja, predsednika razsodišča, in ta ga je vprašal, ali je res pripravljen nositi odgovornost za Stojkovo življenje. Rizman je premislil in potem je Stojku sporočil, da je sicer naredil vse, kar je bilo v njegovi moči, vendar dovoljenja žal ni dobil. Človek pride včasih v situacijo, ko se mora zlagati, pravi Rizman, a je tudi s pomočjo te laži zgodovina Toneta čakala drugje.

Ikona slovenske pomladi

Vlado Miheljak je prepričan, da dobrega fotoreporterja in dobrega novinarja nič ne čaka, ampak morata iti slučaju naproti. Tako je med drugim opisal, kako je nastala ena od Stojkovih ikoničnih fotografij: slučajno je šel na Mikroado po izvod knjige in ugotovil, da se je znašel sredi kriminalistične preiskave. Hitro se je pobral, stekel je po fotoaparat, našel na stopnišču hiše nasproti primerno skrito opazovalnico in čakal. Tako je ujel, "kako gredo po dvorišču sicer aretiran, a ležerno z rokami v žepu, Janša v spremstvu uslužbencev, SDV in ljubljanskega kriminalista. In nastala je zgodovinska fotografija, ikona slovenske pomladi. Prelomna točka v procesu demokratizacije in osamosvojitve."

In tako je bilo vedno, pravi Miheljak, Stojko je bil zraven, ko se je in če se je kaj dogajalo. Zato za čas "zaključnih operacij" boja za demokratizacijo uporablja za preverjanje, kaj se je resnično dogajalo "in kdo je bil in kdo ni bil sopotnik", dve ključni referenci, knjigo Alija Žerdina Generali brez kape in fotomonografijo Toneta Stojka Slovenska pomlad. Ta knjiga bi lahko imela tudi naslov Najlepša leta našega življenja, čeprav kaže grde trenutke, pravi Milharčič. Kaže jezo, vendar tudi upanje.

Jezni obrazi demonstrantov in jezen obraz fotografa

"Jaz sem njegovo jezo doživel," je začel Ervin Hladnik Milharčič.

Stojko je v zadnjih petdesetih letih posnel veliko jeznih obrazov, "jezo na njegovem obrazu pa sem videl samo enkrat". Junija 1991 sta se na uredništvu Mladine odločala, ali naj gresta vojno lovit na zahod ali vzhod, in zmagala je Milharčič Hladnikova Nova Gorica. In tako sta, medtem ko sta v Mirnu dočakala, da je obmejna postojanka predala položaj jugoslovanski vojski, po radiu poslušala o napadu na Ormož. "Mislil sem, da bo vrgel fotoaparat na tla. Bil je izjemen trenutek. Stojko, ki je imel občutek, da se je znašel na napačnem kraju in da je zgodovina šla mimo njegovega objektiva dvesto kilometrov severneje. V resnici ni zamudil nič. Vojne je bilo v naslednjih letih dovolj za vse fotografe sveta. Bil pa je jezen, ker je zamudil fotografijo enega od pomembnih trenutkov ljudske zgodovine svojega kraja."

To je ljudski fotograf, to je naš fotograf. Čeprav Stojko pri fotografiranju pogosto uporablja lestev - to je res legendarna lestev -, ne gleda zviška, s ptičje perspektive, temveč iz oči v oči, pravi Hladnik Milharčič. In še, da bi, če bi Stojko res šel v Vietnam, vsaj videli, kako je bilo, ker ne bi dobili samo ameriškega pogleda.

Novinar, ki zna slikati = fotožurnalist

Ali Žerdin je Toneta Stojka spoznal konec osemdesetih let, v vsem tem času pa je ostal eden redkih fotoreporterjev, "ki je vedel za vse, kar se bo zgodilo. Ni čisto res, da pridejo dobri fotoreporterji do dobrih fotografij, ker so nekje po naključju. (...) Tonetu nismo razlagali, kaj se kje dogaja, sam se je znašel. (...) Tone je novinar, ki zna slikati - fotožurnalist." V svojem prispevku v monografiji Žerdin opisuje proteste v letih 2012 in 2013. Na vprašanje moderatorke pogovora Marije Skočir, zakaj so protesti takrat uspeli (oditi sta morala premier in župan drugega največjega mesta), danes pa ne, pa je odgovoril: ker je takrat Gregor Virant ob poročilu komisije za preprečevanje korupcije zapustil koalicijo, ki je imela minimalno večino, Zdravko Počivalšek in poslanci Desusa pa te integritete nimajo.

Besedilni del monografije zaključi prispevek Aljoša Mastena, ki posebej analizira lanske demonstracije na predvečer dneva državnosti, ko smo imeli državno proslavo na Kongresnem trgu, vzporedno "alternativno proslavo" na Prešernovem trgu, znotraj nje pa se je zgodil še en proti - protestnike so pričakali protiprotestniki, imenovani rumeni jopiči.

Pomembno je, da se "različna vrednotna plemena ne spremenijo v 'drugega', temveč komunicirajo v dobri veri: neposredno, skozi demokratične institucije in proteste. (...) Od tega, ali se znamo slišati, bo dolgoročno odvisna usoda slovenske barke. Morda bodo sporočilo dovolj kristalno jasno prenesle Stojkove fotografije."