(PORTRET TEDNA) Žiga Divjak: Minili so časi režiserja osamljenega genija

Serijski zmagovalec Festivala Borštnikovo srečanje je. Od leta 2017 vsako leto dobiva nagrade bodisi za režijo bodisi za predstavo ali oboje. Letos je prejel tudi osrednjo ljubljansko občinsko kulturno nagrado - Župančičevo. Zrel 29-letnik je, z zavidljivim opusom osmih del, ki so zaznamovala slovenski gledališki prostor z drznostjo, brezkompromisnostjo, državljanskim pogumom, s subtilnim odnosom do igralcev - ključnih sokreatorjev procesa, pretanjenim občutkom za prostor.

Žiga Divjak nas s svojim gledališčem, ki je ustvarjalno prepleteno s partnerko in filmsko režiserko Katarino Morano, civilno prebuja v bolj ozaveščene državljane, da iz svojih mehurčkov intime ne bežimo pred velikimi problemi sveta. Poskuša nas senzibilizirati za drugega in utrjuje občutek za skupnost. S pretanjenim čutom za socialne in človeške krivice prepleta raziskovalno novinarstvo, dokumentaristiko, živo izkušnjo aktualnih fenomenov begunstva, brezpravnih, izkoriščanih delavcev, okoljske krize ... Drobovje družbe raziskuje v svojih odrskih projektih, tudi na kraju samem, iz prve roke, z ekipo, pogosto razširjeno tudi na civilnodružbene organizacije, sindikate, raziskuje nevralgične družbene fenomene. Uzrte skozi umetnost se nas anomalije in zablode družbe dotaknejo na čisto drug način. Naj zveni še tako patetično, a Divjakove predstave, to močno sporočilo generacije, nas na gledališko magičen način aktivirajo, povežejo v bolj empatično skupnost, ki ni pasivna, ampak se zaveda možnosti sovplivanja na kontroverze sveta.

Kot kakšna zakonca Curie, raziskovalca sevanja, ta izjemni režiserskodramaturško-avtorski tandem snuje prelomna dela, ki žarčijo daleč in globoko. Osvajata z minimalizmom in izčiščenim izrazom. To zadnje bolje zveni, pravi Žiga. Nobene spektakularnosti ali vulgarnega koketiranja s politiko na prvo žogo ni v tem prodornem, družbeno odgovornem gledališču. Pereče aktualne teme, ki se nam morda zdijo abstraktne, kot da se nas ne tičejo, Žiga in Katarina odkrijeta v drobnih osebnih zgodbah in skoznje "gledata svet", kot v njuni prvi institucionalni predstavi Človek, ki je gledal svet.

Pri magistrski predstavi Hlapec Jernej in njegova pravica, v kateri trije igralci sizifovsko ves čas vrtijo kolo na vzvodih v okrogli dvorani Cankarjevega doma, je Divjak z ekipo raziskoval brutalno izkoriščanje delavcev, novodobno suženjstvo v dobi vsesplošnega cinizma, popolne "naturalizacije" prava in ekonomije, ko se nemo odpovedujemo nekoč težko priborjenim pravicam. Predstava odstira pogled v današnja delovna okolja, kjer razmerje hlapec - gospodar še zdaleč ni preseženo.

Pogumna angažirana generacija

Njuni avtorski projekti in Žigove režije so v nekaj letih osvojili institucionalne odre, kot so ljubljanska Drama, Mestno gledališče ljubljansko, kranjsko Prešernovo gledališče. Slovensko mladinsko gledališče pa je najzaslužnejše za odkritje mladega režiserja. Ponudili so mu prvo priložnost pred štirimi leti s predstavo Človek, ki je gledal svet, nadaljevali odmevno s 6 in Gejm. Od zasebnih podob makrodružbenih problemov do problematičnega, ksenofobnega mikrookolja, ki nas obdaja, je v relativno kratkem času Divjakova poetika osvojila različne tipe gledaliških institucij. Od roba se je kmalu odbila v mainstream.

Ob avtorskih projektih se Divjak-Moranovo gledališče loteva tudi kanonskih literarnih tekstov in avtorjev, Cankarja in Kosovela v predstavah v kranjskem Prešernovem gledališču Ob zori 2018. in Kons: Novi dobi kot prva s korono zaznamovana predstava v Kranju. Tudi na tem polju izkazuje Divjak s partnerko, dramaturginjo in avtorico, osupljivo tehtnost in globoki uvid.

"Mislim, da je gledališče izgubilo priložnost, da spremeni svet, morda je nekoliko manj izgubilo možnost, da ga skuša pojasniti," pravi Žiga. "Pomembno je, da probleme drugih začutimo kot svoje lastne." Smisel Divjakovega gledališča je videti in poslušati prikrite zgodbe in odrinjene, spregledane ljudi, žrtve, ki jih meljejo izkoriščevalski, represivni politični sistemi, raziskati, zbirati dokumentarno gradivo, pogledati v obraz resničnim dejstvom in jih postaviti pred gledalca.

Doma je iz Krškega, od koder prihaja mnogo gledališčnikov. Nik Škrlec, Sara Dirnbek, Žan Koprivnik so z Žigo sodelovali že pri gledaliških projektih na brežiški gimnaziji. Na AGRFT so bili pogumna, angažirana generacija, protestno so brali Hlapce pred parlamentom, organizirali Svobodno univerzo, zoper pasivizacijo študentov in grabež študentskih organizacij. "Srečo sem imel, ker je bila akademija zame prostor svobode ustvarjanja. Imel sem krasne mentorje - Sebastijana Horvata, Jerneja Lorencija. Akademija mi je dala kar nekaj ljudi, ki me še zdaj spremljajo v življenju in me bogatijo. Iztok Drabik Jug je bil moj sošolec, pa Katarina, njeni sošolci s filmske režije so še zmeraj moji prijatelji."

Na Štajerski jeseni z okoljsko krizo

Njegove predstave najpogosteje temeljijo na dokumentarnem materialu in novinarskem raziskovanju. "Zame je novinarstvo eden najpomembnejših poklicev, kar jih je. Delovati v tem svetu, raziskovati in potem na umetniški način to predstaviti, je zame najpomembnejše. Več glav absolutno več ve in vse je v dobri ekipi. Mimo so časi, ko se je režiserja dojemalo kot osamljenega genija," pravi. "Zelo uživam v raziskovanju snovi, v nekakšnem novinarskem delu procesa; trenutno me to bolj zanima od postavljanja že preverjenih dramskih besedil. Žurnalistični, raziskovalni princip dela je značilen za mnoge njegove predstave od 6 do Gejma in Hlapca Jerneja. V zadnji predstavi o Kosovelu v Kranju - Kons: Novi dobi - misli novo Evropo po epidemiji, tesnobi, negotovosti, bolečini in smrti.

Ključno zanj je bilo Slovensko mladinsko gledališče, ki mu je takoj zaupalo avtorski projekt, ostali pa so prišli po nagradah, ko so videli, da ima njegovo delo prepoznavnost. Kako gleda na model institucionalnega teatra s stalnimi ansambli? "Super je, da obstaja ansambel, da nismo vsi prepuščeni trgu, pa da samo proizvajaš najboljše, potem pa te odslovijo. Želel pa bi si, da bi bilo malo več poguma in malo manj preračunljivosti v našem prostoru. Da bi si več upali, ker strah uničuje umetnost. Kalkuliranje nikoli ne more pripeljati do vrhunskih dosežkov."

Predstava Sedem dni, kjer sta tudi tekst zasnovala sama s Katarino, je generacijsko sporočilo aktualnega časa. V bistvu so zelo ranljiva generacija, ki se je začela zavedati grozljive gospodarske krize in spoznanja, da je pred nami ekološka kriza. "Vseskozi imamo bolj občutek, da ne bo šlo, kot da bo. Vsi smo v strahu, kaj prihaja. Ko smo se vpisali na AGRFT, je bil občutek, da bo težko živeti od umetnosti, potem je nekako steklo, zdaj smo spet v krču strašenja s tem, kaj nam prihodnost prinaša," pravi danes očka dveletne hčerkice.

Se mu zdi, da se je kaj premaknilo po družbenokritičnih projektih, kot so 6, Hlapec Jernej in Gejm? "Težko je konkretno meriti učinek predstav, to vstopa v zavest. Absolutno pa verjamem, da se svet spreminja. Seštevek bo spreminjal stvari. Računam na to, da bo neki posameznik na neki točki sprejel drugačno odločitev. In opazil nekaj, kar bi prej spregledal."

Bo nov projekt povezan z novo, postpandemično realnostjo? "Že predstava o Kosovelu je bila v tem kontekstu. To, kar delam v koprodukciji s Štajersko jesenjo v Gradcu, je povezano z okoljsko krizo. V bistvu ni več boj za okolje, ampak boj za preživetje. V par letih moramo nekaj radikalno spremeniti, če hočemo preživeti. Dramaturg je tokrat Goran Injac."

Divjakov mednarodni prodor se začenja prav zdaj: najprej Štajerska jesen, sredi septembra še beograjski Bitef, kjer se bo predstavil v sekciji vplivni mladi režiserji Evrope.

Svetlolasi mladenič s presunljivo milino, ki ga mnogi postavljajo v epicenter "slovenskega gledališkega čudeža", po vseh domačih prebojih stopa na mednarodni parket. Aktualna (kulturna) politika za to ni s prstom mignila. Kako tipično. Kot bi jo vzeli iz katere od Divjakovih predstav.