V lanskem letu je izšlo mnogo dobre poezije, ni mi bilo težko izbrati. Odločila sem se za radikalne pesmi, a táke, ki morda drugače ne bi dobile družbenega poudarka, bi bile spregledane; poleg tega, da so mi zasijale v goli biti, torej, da sem jih doživela kot lepe, so se me dotaknile tudi s svojim odnosom do sebe/sveta in z (družbenimi) konteksti, ki jih s sabo prinašajo – kolikor sem to dvoje sploh lahko ločila. Izbrala sem teme, ki me vznemirjajo, za katere menim, da v sodobni čas in prostor prinašajo odpor in upor zoper normalnost nasilja in postvarjenja ljudi in odnosov. V postfaktičnem času fake-news sem izbrala pesmi takih avtorjev in avtoric, ki živijo, kar in kakor pišejo. In moja pozornost gre tudi založbam in urednikom, ki jih v tem podpirajo in z izdajanjem knjig omogočajo njihovo družbeno pojavnost.
"Slediti neizgovorjenemu" pomeni slediti (dvojni) želji
Slediti neizgovorjenemu je četrta zbirka Milana Šelja, pesnika, prevajalca, komparativista in sociologa, predvsem pa človeka, ki odprto živi svojo homoerotično identiteto. Vse svoje zbirke je izdal pri Lambdi, zbirki homoseksualne literature pri ŠKUC-u, ki jo ureja Brane Mozetič (Mozetič je tudi urednik moje tretje izbire, zbirke Alenke Jovanovski, izšla je pri CSK). Šelj je gejevski aktivist v smislu, da dosledno in brez popuščanja zapisuje in objavlja svoje homoseksualne pesmi in s tem v družbeni prostor prinaša nekaj, kar je Nataša Velikonja v spremni besedi poimenovala "pisanje o svobodi". Njegove pesmi izražajo pogum, ki ga živi in upesnjuje: "Za pesem potrebujem/utrip svobodnega telesa/Skelenje po koži/razlitega semena/In zvenenje/do konca izživetega življenja" (iz njegove prejšnje zbirke Gradim gradove). Na to utelešenost zavesti, na telesnost živetega se Slediti neizgovorjenemu direktno navezuje s svojim prvim stavkom: "Želja brez telesa je votli klic podrte živali." Do konca izživeto življenje je torej sledenje želji – s telesom – ali sledenje telesni želji; sledi pa ta želja (v pesnikovem primeru) pušča tudi v jeziku, tako postane tudi jezik "telese". Seksualna želja in želja jezika (po jeziku) verjetno nimata istega izvira, a se pretakata ali pa podvojita; in pesniški subjekt se jasno zaveda, kako pomembno je, da obema željama sledi – brez kompromisov, do konca – čeprav se ta konec nenehno odmika. Pri tej poeziji me zanimajo prehodi, robovi, zevi: med doživljanjem in ubesedovanjem, med besedilom in kontekstom, med intimnim in družbenim, med izgovorjenim in neizgovorjenim, med neizgovorjenim in neizgovorljivim, ne nazadnje tudi med proznim in poetičnim. Po Agambenu je v vsakem pričevanju (tudi samo-pričevanju) zev – tisti, ki doživlja, in tisti, ki govori, nista ista, se ne prikrivata. Kako je Šelj ta zev v besedilu razkri(va)l? Najprej s tem, da je pustil okrog besed veliko praznega prostora: strnjeno besedilo se začne malo nad polovico strani, in se po nekaj vrsticah tudi konča, včasih je zaokroženo, velikokrat pa tudi ne, nadaljuje se v belini. Nato z zelo različnimi jezikovnimi legami: od pogovornih besed in vulgarizmov do lirizirane poetične govorice, od lapidarnih sentenc do faktografskih okruškov, od razpoloženjskih utrinkov do mini zgodb … tema pa je vedno (seksualna, ljubezenska) dvojica oziroma odnos jaz-ti: tudi kadar gre za ti-jevo odsotnost. Nagovarja tudi mene kot bralko, ne morem biti neudeležena – tudi poskus zanikanja oziroma to, da zaprem knjigo, je oblika mojega odziva na njen izziv. Taka poezija je politična v najboljšem smislu.
Izgnana
Tisoč osemdeset stopinj – trije obrati okoli svoje osi ali stopljena lava srca
Spremna beseda k Izgnani je dobro izhodišče za enega od možnih vstopov v drugo pesniško zbirko Alenke Jovanovski, sicer doktorice literarnih znanosti, profesorice, pesnice, prevajalke in kritičarke. V njej večglasno in večkratno odgovarja na izziv, ki si ga je zastavila v spremni besedi h Klarisi Jovanović: "Ustvariti govorico na novo – in to tako, da ne služi proizvodnji-za-smrt (…) obstaja nuja ustvariti novo govorico. Ki bo pregnetla bolečino gole biti, izkušnjo samoizgona, ostanke starega – in se odprla izkušanju tistega, kar šele mora priti." V študiji namreč razkrije koncept trikotnika identiteta-proizvod-kapital, v katerem se zgodi izbris gole biti, ljudje (in še prej živali in okolje) postanejo produkti, ki jih kapital glede na svoje interese (profit) prestavlja, presnavlja ali izničuje in uničuje (npr. white trash, internetne zvezde, begunci, politiki, živali v reji, umetniki ipd.). Odprtost tistega, kar šele mora priti, je negotova, vsak hip spreminjajoča se, nestalna; to eksistencialno negotovost je treba zdržati, če hočem "povrniti žarenje svojemu lastnemu biti-tu", treba je zmeraj znova "razdreti identiteto-produkt, v katero sem zapakirala svojo tubit", kot pravi Jovanovski.
