Moj letošnji izbor za festival Pranger vključuje tri pesniške zbirke, ki jih po mojem mnenju združujejo med sabo različni, a v osnovnem vodilu sorodni pesniški glasovi. To vodilo je osebna osvoboditev in brisanje mej med zasebnim (intimnim) ter javnim (družbenim). Pri izbranih zbirkah je prav tako moč zaznati odklonskost v razmerju do vsega, kar je običajnega, sprejemljivega, politično korektnega in takšna "anti pozicija" zahteva nemalo poguma. Gre za glasove Maje Miloševič, Andreje Štepec (obe s prvencem) in Esada Babačića.
Andreja Štepec: Edit Paf
"O tem, da sem se naplavila na obalo življenja, da bi našla ljubezen./A sem našla zgolj ljudi."
Edit Paf (Lud Šerpa) predstavlja suveren pesniški prvenec Andreje Štepec, ki skozi samosvoj pesniški jezik in z ostro ritmiko radikalno zagrize v kompleksni svet človeškega čustvovanja, medčloveških odnosov in osebnih stisk. S tem na samosvoj način artikulira temeljno bivanjsko tesnobo sodobnega posameznika, ki niha nekje med stanji pristnega hrepenenja, čutne telesne ekstaze in skelečega obupa.
Maja Miloševič: Oder za gluhe
"Tvoj spol, naše meje,/tvoje telo, naše poslanstvo,/himna domovine."
Prvenec Oder za gluhe (Center za slovensko književnost, zbirka Aleph) Maje Miloševič v prvi vrsti predstavlja avtoričin intimni popis močne osebne izkušnje in iskanja lastne identitete v vsakdanu sodobnega sveta, pesnica pa v zbirki tudi kontekstualizira možnosti uporništva v današnjem času.
Iskanje lastne identitete se v zbirki izraža skozi problematizacijo različnih oblik avtoritativne discipline in sistemske represije, s katero se vsak posameznik spopade že od rojstva naprej. Pesnica pod vprašaj postavi osnovne celice družbe – družino, državo, institucije – in razgalja konstrukte ter navidezne meje, ki posameznika postopoma, a vztrajno preoblikuje v etiketo, samega nosilca/izvajalca sistema. Kdor se ne prilagodi procesom »normalizacije«, je označen za problematičnega, neuravnovešenega, marginalca, v najbolj brutalni (a ne tako redki) različici za izmečka družbe. Takšnim procesom (tako v telesnem kot v psihičnem smislu) je podvržen tudi lirski subjekt Odra za gluhe, ki v različnih pasažah zbirke izmenično spregovori skozi moški in ženski glas, s čimer opozori tudi na meje konvencionalnega binarnega deljenja med spoloma. V pomoč pri utrjevanju pripadnosti do samega sebe se opre na številne zgodovinske reference kulturnega upora pri nas in se z nekaterimi tudi spusti v pogovor (Srečko Kosovel, Brane Bitenc). Skozi evokacijo tradicije punka prevprašuje možnosti upora v modernem, neoliberalnem času, kjer nam vlada populistična demokracija, ki generira armije nekonfliktne konzumistične mase. Osrednji pomen uporniške drže, skozi besedo in zvok, ostaja nespremenjen, drastično pa so se spremenile okoliščine: "Mi smo jezni panksi,/ki bi vam radi jebali mater,/pa ne moremo,/ker vas ni na naš koncert".
Pesnica se skozi celotno zbirko posluži udarne ritmike, ki se na ključnih mestih namensko lomi, navidezna razdrobljenost pesmi pa zrcali psihofizična stanja subjekta v boju za preživetje. Trdna in premišljena strukturalizacija (zbirka je razdeljena na pet delov) pa vpeljuje tudi jasne elemente performativnosti, zato lahko koncept služi kot odlična podlaga za uprizoritev na eksperimentalnih odrih.
Esad Babačić: Odrezani od neba
